Ptičja pot

Če v takšni sivi in oblačni predpomladni nedelji kot je bila včerajšnja, ne veš kaj sam s sabo, se lahko obesiš ali vržeš pod vlak – lahko pa napraviš tudi kaj drugega: opereš avto v avtopralnici pri bencinski črpalki (druge avtopralnice so v nedeljah seveda zaprte), pa potem doplačaš še dva evra in dobiš žeton za sesalec in avto očistiš tudi znotraj. Pranje in čiščenje avta je nekaj, kar me zmeraj napolni s svežo energijo in voljo do življenja. Pripeljem se umazan, zlovoljen kmetavzar  s podrekanim gnojnim vozom naravnost iz štale, odpeljem se pa fin gospod, vesel in židane  volje, z lepo novo limuzino, novim poslovnim in življenjskim podvigom nasproti. – Kontrast v izgledu in razpoloženju prej in potlej je res velik, kar pa ni čudno, saj se pranja avta ne lotim več kot dvakrat v letu!

Od tu naprej je dan ves svetel in lep, pa naj še tako mrzlo piha in naj  bo nebo še tako temačno in sivo! Avto pustim na parkirišču pri Murki  in grem peš na dolg sprehod po travnikih čez Lipce – do gostilne, ki se je včasih imenovala Pri Tiču, potem pa  so jo preimenovali v Jezersko hišo, čeprav ni v bližini nobenega jezera, samo dva manjša bajerčka – pozimi zaledenela, poleti pa polna žab. Gostilna je polna ali prazna glede na letni čas in vreme. To nedeljo opoldne sem bil v njej edini gost in zato kraljevsko postrežen. Naročil sem kapučino, dobil sem pa za povrh še kozarec vode in košarico s keksi.

»Ne se bat, samo tri piškotke bom pojedel – toliko da zdržim do kosila, » sem rekel natakarju.

»Pojejte, kolikor vam paše – Iz katere smeri ste pa prišli – iz Lesc?« me je vprašal – očitno tudi on razpoložen za pogovor.

»Ja, iz Lesc« sem rekel.

»A ste bili na Ptičji poti?«

 »Nisem bil, » sem rekel. »In tudi prvič slišim za to pot. Poznam Gozdno učno pot, Pot spominov in tovarištva,  Pot ob žici okupirane Ljubljane, Ptičje poti pa res ne. Na drevesih sem videl lesene smerokaze s silhueto sove – ko sem bil pred kakim mesecem zadnjič tukaj, jih še ni bilo. Ali je to Ptičja pot?«

Natakar mi je prinesel knjižico z naslovom ORNITOLOŠKA POT PO IGRIŠČU ZA GOLF BLED, v njej so bile slike ptic in načrt poti,  več pa nisem uspel videti in prebrati, saj nisem imel očal pri sebi.

Zato sem rekel kar na pamet: »A veste, kaj je najboljše na Ptičji poti? To da na njej niti slučajno ne srečaš nobenega ptiča, ker so vsi na svojih  ptičjih poteh v zraku in na nebu.«

»Ja, pa še nekaj je dobro ,« je z nasmeškom  pritegnil natakar in mi pomežiknil. »To da se začne in konča pri naši gostilni!»

In oba sva se strinjala,  da je res škoda,  ker so jo prekrstili in se ne imenuje več gostilna  Pri Tiču.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !