Tak kot vsi

Napisal sem lepo zgodbo o vožnji z avtovlakom skozi Bohinjski predor. Kjer se nič ne vidi,  je vse mogoče, v osmih minutah črne teme, kolikor traja vožnja, se lahko zgodi marsikaj, sploh v dvoje: se razžari ljubezen ali pa tudi ugasne – kot komet na nočnem nebu.

 Zgodba je nastala v vmesnem času – medtem , ko  tri tedne nisem  pisal  bloga in sem razmišljal o tem, da bi nadaljeval drugje. Zato je nisem  objavil na spletu,  ampak sem jo sprintal  v enem samem izvodu in jo z navadno pošto poslal eni svoji bralki.

 Zgodbica je lirična, pa tudi malo kosmata, tudi pri svoji najljubši bralki se ne delam lepšega kot sem.  (Je  bistra in tenkočutna ženska in pri takih se nimaš kaj sprenevedati in blefirati.) Ni mi še odgovorila, ne vem kaj si misli o tem, kar sem ji napisal, pa o meni in o vsem skupaj  – Vem pa, kaj bi rekla ena druga ženska, ki pa ne bere moje pisarije, saj je z mano več kot 20 let delila mizo in posteljo in me prečita kot odprto knjigo,  še preden kaj napišem ali rečem:

 »Eh, še zmeraj stari Edo, nič drugačen kot je bil – tak kot vsi dedci!«

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !