Kamnjek

V petek sploh ne bi vedel, da bo v soboto maškarada, če me ne bi gospa s turističnega društva opomnila, naj zjutraj umaknem avto izpred svoje hiše na glavnem trgu, da ne bo napoti pustni povorki in gledalcem.

Sem ga umaknil, pa ne na bližnje parkirišče kot ponavadi, ampak sem se odpeljal z njim celih 15 kilometrov naprej v Tržič. Zoprn človek sem, ne maram šundra in gužve in kadarkoli zvem, da se bo na našem trgu kaj glasnega in množičnega dogajalo, me zagrabi panika in na vrat na nos pobegnem kamorkoli že.

Na pustno soboto sem torej pobegnil v Tržič.

Tam sem imel svoje opravke in namene, ki pa se mi niso izšli in sem se potem malo sprehodil po mestu – nazadnje sem pa šel še na Kamnjek.

To je manjši hrib blizu Tržiča, pol ure hoje je do vrha, če hitro stopiš. In bil sem res hiter, še prej kot v pol ure sem bil na vrhu, čeprav je bila pot zasnežena in zaledenela, za nameček pa tudi pohodnih palic nisem imel (teh sploh nikoli nimam!) in niti primernih čevljev. Pohitel sem pa zato, ker me je vso pot tiščalo scat, pa sem si obljubil, da se ne bom ustavljal in odpenjal hlač, dokler ne bom prišel na vrh. Tam bom blizu nebu in bogu, sem si mislil, in bom bogu všeč, ko se bom široko razkoračil in po moško odlil.

A komaj sem na vrhu končal svojo scalno pobožnost in zapel zadrgo na hlačah, me je nekaj zmotilo. Škripanje snega. Zven kovinskih palic. Koraki.Dihanje. Glasovi za mojim hrbtom.. Glas. En sam glas. Ženski glas:

“— Dober dan! —”

Najprej sem odzdravil, šele poterm sem se – ampak počasi in obotavljaje – obrnil. Malo mi je bilo nerodno, ker sem bil zaloten pri stvari, ki jo sicer raje opravim na samem, a sem takoj laže zadihal, ko sem videl, da se tole nenadoma kot iz tal zraslo žensko bitje v tem lepem sončnem dopoldnevu na vrhu Kamnjeka ne misli obremenjevati še z mojimi nerodnostmi in zadregami.

“— A ste se že vpisali v vpisno knjigo?”

V vpisnih knjigah na vrhovih in v kočah ponavadi ne puščam svojih sledi, tokrat pa sem – brhki planinki na ljubo – napravil izjemo. Ime, priimek, bivališče, članstvo v PD, smer prihoda, smer odhoda… Vse rubrike sem vestno izpolnil, kaj drugega mi pa niti ni odstalo, saj mi je ženska ves čas gledala čez ramo, da ja ne bi kakšnega okenčka pustil praznega…

“Veste, to je pa res najmanj, kar lahko storite zase, da vas prej najdejo in rešijo, če se zgubite v hribih, ali se vam zgodi nesreča.”

Čeprav hodim po hribih že dolga leta in ponavadi sam, se mi ni doslej zgodila še nobena nesreča – Izgubil sem se pa že velikokrat! Moji planinki sem z vrha Kamnjeka pokazal in naštel vse bližnje hribe, v katerih sem že kdaj zataval in zablodil, ali pa me je v njih celo ujela noč, da sem moral prespati v seniku ali v spalki pod smreko: Begunjščica, Dobrča, Kriška gora, Kališče, Storžič, Košuta…

“Pravzaprav pa hodim v hribe samo zato, da se zgubim na poti in pridem nekam, kamor sploh nisem hotel priti. Brez zveze da kam greš, če že naprej veš, kam boš prišel!”

Ženski je moja pohodniška filozofija očitno postajala všeč , saj mi je naklonila skoraj občudujoč nasmešek. Vseeno pa ji nisem klamfal naprej še o svoji planinski pobožnosti, saj je bila njena sled še zelo dobro vidna: zlato rumeno obrobljena luknja v snegu, tik ob drogu s križem in državno zastavo.

Vsak po svoje moli vsak svojega boga. Jaz ga tudi tako, da se kdaj poščijem na vse skupaj.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !