Srečko

Srečko gre v Liverpool – in to za zmeraj!

Sem trgovec s starimi knjigami. Če jih prodajam, jih seveda tudi kupujem, ampak ne maram, da mi ljudje sami nosijo v štacuno po par knjig v vrečki in so včasih še sumljivo nove, še neprebrane in neodprte, in se jim že na prvi pogled vidi da so bile pred 5 minutami ukradene v knjigarni čez cesto.

Rad imam, da me ljudje povabijo k sebi domov in da iz knjižnih omar in regalov sam vzamem, kar me zanima, zložim knjige na kup sredi sobe, rečem toliko – prav? – prav! – plačam, nesem v avto in odpeljem.

Sem pa tudi radoveden človek. Zanimajo me tuja stanovanja in kaj je v njih. – Ne gledam samo knjig na policah; tudi slike na stenah, pohištvo, sobno cvetje, spominki s potovanj, odeja na kavču, preproga na tleh in celo kuhinjski pribor mi pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki tu živijo – ne samo, kako dejansko živijo, ampak tudi kako bi živeli, če bi imeli možnost in pogoje za to.

»Tukaj Srečko iz Krope, saj se poznava,« me je zadnjič nekdo poklical. »Prodajam stanovanje, selim se v tujino, par škatel knjig imam, ki mi hodijo odveč, pridi pogledat, če bo kaj zate!«

Nisem bil prepričan, da poznam kakšnega Srečka, sploh pa ne iz Krope – kljub temu sem rekel: »Živjo, Srečko, seveda pridem, lahko takoj če hočeš, slučajno imam čas, povej mi, kje te najdem, čez eno uro sem lahko že pri tebi.«

 Tudi potem ko mi je odprl vrata in sem ga imel pred seboj, ga še zmeraj nisem spoznal– ko pa sem skozi kuhinjo stopil v njegovo sobico, polno plošč in posterjev od Beatlesov, sem se pa spomnil. Enkrat pred leti sva se z ženo odločila, da bova na novo prebarvala in zaščitila lesen balkon in sva šla v Kranj nabavit lesni premaz. Žena se je s prodajalcem v trgovini z barvami takoj zapletla v živahen pogovor, saj sta bila sošolca v trgovski šoli in sta celo sedela skupaj v isti klopi. – Ja, to je bil Srečko. Že v takrat je rad poslušal Beatle in zbiral njihove plošče, z leti pa ga to ni minilo, ampak je celo preraslo v pravo obsedenost. Zadnja ploletja niti na morje ni več hodil, ampak si je vse leto pritrgoval od plače, da je potem lahko ves svoj dopust preživel v Liverpoolu, rojstnem mestu svojih idolov Johna, Georgea, Ringa in Paula.

Zdaj, pri petdesetih, v letih, ko se večina ljudi že zdavnaj ustali in umiri, pa je v njem dozorela pomembna, prelomna, usodna življenjska odločitev: prodal bo stanovanje, mamo, ki živi pri njem, bo dal v starčevski dom in se za zmeraj odselil v Liverpool, mesto svojih sanj!

»Tam imam prijatelje, spoznal sem celo sošolca od Johna Lennona, že veliko piva sva spila skupaj v pubu, včasih pride s kitaro in tudi zaigra nanjo pri šanku, pokliče me tudi po telefonu – a si predstavljaš to, človek božji: Tukaj v teli zabačeni Kropi mi zazvoni telefon, rečem halo, kdo tam in na drugi strani je Alex iz Liverpoola, sošolec od Johna Lennona, zaljubljena sta bila v isto punco in v odmorih sta skupaj brcala gobe in krede po razredu. In ta Alex mi pove, da mi bo zrihtal stanovanje v svoji četrti in tam blizu tudi službo skladiščnika v trgovini z barvami – pravzaprav zelo podobno službo kot jo imam tukaj v Kranju – A bi ti kaj razmišljal – a bi se ti kaj obotavljal, če bi bil na mojem mestu?!«

 »Seveda ne« rečem, »niti za hip! Vse bi pustil in šel v Liverpool – tudi jaz bi to naredil – natanko to bi naredil na tvojem mestu!—«

Potem sem se pa zdrznil in naglo umolknil – šele zdaj sem se namreč zavedel navzočnosti še enega človeka v prostoru – namreč Srečkove mame, belolase osemdesetletne starke, ki je vsa drobna in zgrbljena in tiha kot miška čemela v kuhinjskem kotu in si dala opraviti z nekim ženskim ročnim delom – kvačkanjem, vezenjem alki nekaj takega

 »— Ampak mami bo pa najbrž hudo, mama te bo pa najbrž zelo pogrešala, ko boš šel —»

“Ne, ne,” se je takoj oglasila mama, “ saj grem v dom in tam lepo poskrbijo za starega človeka, vse sorte zanimivih in ktratkočasnih stvari se tam dogaja in tudi družbe mi ne bo manjkalo, ne bo mi nič dolgčas. – Poleti, ko bodo dopusti, bo pa tudi Srečko prišel za par tednov nazaj domov – a ne, Srečko?”

Knjig ni bilo veliko in tudi niso bile kaj prida, a Srečku sem dal zanje več, kot bi komu drugemu, na novi življenjski poti mu bo vsak evro prav prišel. Že tri mesece prodaja stanovanje, dvakrat je že spustil ceno, pa mu še ni uspelo najti kupca. Kdo pa danes sploh še hoče živeti v Kropi in to še v bloku, in to še v četrtem nadstropju, pa še dvigala ni! – Pa tudi če proda,, ne bo za ta denar v Liverpoolu nič dobil, moral bo vzeti kaj v najem, to pa tudi ne bo poceni, prijatelj Alex mu bo mogoče celo priskrbel stanovanje – najemnine zanj pa mu prav gotovo ne bo plačeval, tako velika prijatelja pa spet nista!

“Srečno, Srečko!” sem mu rekel, ko sem šel. “Ko pridem v Liverpool, bova šla na eno pivo”

Tudi jaz rad poslušam dobre stare Beatle, ampak nikoli nisem bil v Liverpoolu in doslej tudi nikoli nisem pomislil, da bi tja šel. Zdaj pa, ko bom imel tam poznanega človeka, Srečka Završnika iz Krope, se bom pa enkrat morda le odpravil gor na pivo – in se takoj nato vrnil domov. Za razliko od Srečka si sam ne delam utvar, da bi lahko kje čisto na novo začel živeti, saj bi moral prej sam s sabo razčistiti in počistiti veliko stvari. Kar pa mi – če sem odkrit – sploh ne paše. Tu, kjer sem, na tem majhnem prostoru, omejenim z vidno črto obzorja, je ves moj svet – na katerem sem kdaj nesrečen in osamljen, kdaj pa tudi srečen in svoboden. Nikjer drugje ne bi moglo biti drugače.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !