Bloger. Blebetač.

Nekaj sem zamočil. Nekaj sem zakvačkal. Nekaj sem zašuštral.
In to ne samo enkrat v zadnjem času.

Denimo zadnjič. Prišel je znanec s prošnjo da mu posodim denar. Čez tri dni da dobi plačo in mi bo vrnil. Dal sem mu, kolikor je rabil , on pa je za poroštvo pustil pri meni svoj fotoaparat. Kar se mi je zdelo v redu – sva sicer dobra znanca, a niti ne prijatelja, vsak dan se srečujeva, a ne hodiva ravno vsak dan skupaj na pijačo. Sto evrov res ni velik denar, ni pa tudi drobiž, na katerega lahko pozabiš, če ne dobiš nazaj.

Čez par ur sem za šankom naletel na drugega znanca, pravzaprav pivskega prijatelja, v zadnjih mesecih je že nekajkrat prespal pri meni, ker se ga rad naleze in so ga na cesti tudi že ustavili in je tudi že napihal in si zato po prekrokanem večeru ne upa več z avtom v Medvode, kjer zadnja leta živi. Ne vem, kako je beseda nanesla na prvega znanca, ampak mislim, da je prijatelj na lepem kar sam začel s tem, kako mu ta človek že par let dolguje par sto evrov in si izmišljuje zmeraj nove in nove izgovore, da ne vrne. Stegnil sem jezik, da sem prav njemu, o katerem govoriva,  danes tudi sam posodil denar, prijatelj je rekel »Aha – pozabi na to, da ti bo kdaj vrnil!« – in še kar nekaj časa sva se pogovarjala o tem človeku, o njegovem obnašanju in njegovih dolgovih, preden sva šla iz gostilne.

Potem pa me je zvečer poklical dotični znanec, ki sem mu dopoldne posodil denar, ves prizadet, razburjen in užaljen je bil, kako to da gobcam naokoli o stvareh, ki se tičejo samo naju, zmeraj me je imel za fejst deca, ki se nanj lahko zanese in mu zaupa, zdaj sem pa vse zblebetal in zasral – in tako naprej. Nekaj sem jecljal, nisem imel kaj reči, ostal sem osramočen in brez besed –  ko pa sem prišel za silo k sebi, sem se pa začel na debelo posipati s pepelom , ni kaj, res sem zasral, žal mi je, rad bi popravil ta kiks, če bi mogel, sem se opravičeval.
Iz godlje, ki sem jo zamešal, sem se izvlekel tako, da sem znancu še isti dan prinesel zastavljeni fotoaparat nazaj , mu rekel da mu tudi denarja ni treba vrniti, naravnost prepovedal sem mu, da ga vrne, skratka – podkupil sem ga! Napravil sem veliko napako, ki pa me niti ni drago stala – kaj pa je sto evrov proti izgubljeni časti, zaupanju in dobremu imenu med prijatelji in znanci v našem malem mestu?!

Pa še en primer.

Znanka iz domačega kraja, ki pa že dolgo živi v prestolnici, mi je poslala mejl z besedami pohvale o mojem blogu in tudi z namigom, da bi me rada spet kaj videla. Pognalo mi je kri po srčnih žilah, ko sem to prebral – ta znanka namreč ni bila kar ena iks ženska, ampak že od nekdaj prav posebna, meni ljuba ženska, moja dolgoletna skrivna simpatija. Zadnja leta se nisva videvala in je nekako izginila iz mojega srčnega obzorja (daleč od oči, daleč od srca), zdaj pa so topla čustva do nje naenkrat spet privrela na dan. (To pa je seveda povezano tudi s tem, da sem zdaj že nekaj časa spet samski in zato toliko bolj dovzeten za ženske čare in ljubezenske vibracije.)

Tako. Tej ženski sem odpisal in se ji zahvalil za bralsko pozornost, ji tudi polaskal, da je lepa in prikupna in očarljiva in ji priznal svojo srčno naklonjenost – le njen namig da bi se srečala, sem preslišal, oz. sem napisal, da najino srečanje prepuščam srečnemu naključju. (Ne da si nisem želel , ampak preveč po moško slinast in vsakdanji bi se zdel sam sebi, če bi takoj ugriznil v vabo in se dogovarjal za randi.)

To, da se nisem z njo takoj dogovoril za zmenek, je bila pa že moja prva napaka. Takoj nato pa sem naredil drugo, glavno napako. Ker se moja Dulcineja na moj izliv ljubezni ni takoj odzvala in mi odgovorila, sem se ustrašil, da sem bil preveč odkrit, iskren in neposreden in da sploh ne bom dočakal odgovora, in sem se skril v svojo mišjo luknjo in šel pisat blog. To, kar sem tej ženski zasebno napisal, sem na blogu uporabil kot uvod v štorijo, v kateri sem razčiščeval odnose z neko drugo žensko, in z ženskami nasploh.  

Rekel sem uporabil – pravzaprav pa zlorabil! Lepe besede, ki sem jih na samem povedal ženski, ki mi je všeč, sem še preden so dosegle svoj pravi cilj in namen, raztrobil v javnosti in naredil iz njih literaturo. Razmetal sem jih kot bisere svinjam, jih umazal in zapackal.

Ampak sem še imel šanse, da nekako zvozim, preden do kraja zavozim. Ko je bila štorija že nekaj ur na netu, sem od svoje ljube bralke le dobil odgovor. Sicer samo par stavkov zahvale za lepe besede, ki sem jih ji napisal –  a dovolj da mi je z njimi spet segla globoko v srce. Takoj sem hotel štorijo umaknit z neta, saj je tam očitno še ni našla in prebrala. Imel sem pa smolo, da mi je ravno takrat zmrznil računalnik. (Zdaj imam že novega, pred enim mesecem, ko se je vse to dogajalo sem pa imel še staro škatlo, ki mi je ves čas nagajala). Deux ex machina – samo da v narobni smeri kot v komadih s srečnim koncem! Ker je bilo že pozno in sem bil zaspan, sem pustil vse kot je bilo in šel v posteljo. Naslednji dan sem pa res dokončno zasral! Računalnik mi je ponoči odmrznil in bi tekst zjutraj še lahko zbrisal z bloga – pa ga nisem! Ponoči v spanju mi je namreč prišepnil hudič (samo on je to lahko bil!), da bi bila lahko moji bralki ta zgodbica celo všeč , in sem jo po mejlu celo sam spomnil, naj jo prebere – res je moral imeti hudič prste vmes, da sem napravil to kozlarijio!

Mi je sicer še odgovorila : “Hi! – Sem se nasmejala, le tako naprej! ” – ampak to ni bila več pohvala, ampak posmeh, vedro mrzle vode na mojo od ljubezni razgreto glavo. Sem potem še mislil, da bi lahko kaj popravil, sem celo že javno oznanil, da bom nehal z blogom in sem za 14 dni res nehal, to pa samo zato, da sem našel razlog, da ji svojo pisarijo črno na belem z navadno pošto pošiljam na dom .“Hočeš nočeš ostajaš moja najljubša bralka”, sem se ji prilizoval v spremnih dopisih. Seveda brez haska, samo še slabše je bilo, nobenega glasu, nobenega odziva, kaj šele pohvale ni bilo več od nje. Logično. Razumljivo. Edino pravilno.

Na koncu, po vsem tem mečkanju, bloganju, mejlanju in pisarjenju, sem potegnil iz rokava še zadnjo karto. Napisal sem ji, da bi jo rad srečal v živo in da jo vabim na pijačo. Seveda mi ni odgovorila. Logično. Razumljivo. Edino pravilno. Zamudil sem en mesec in vmes je bilo tisoč besed preveč.

Ne samo sto evrov – tisoč evrov, ves svoj denar bi dal, da bi lahko popravil, kar sem zamočil. Seveda pa so stvari, ki se jih ne da popravit z denarjem – in celo ne z iskrenim kesanjem.

In tako. Ura je dvanajst, zunaj je sonce, ptički pojejo, diši po pomladi, jaz pa čepim doma pri računalniku in po dveh tednih premora že spet pišem blog. Ampak to kar se tukaj grem, niti kesanje ni, to je javno posipanje s pepelom. Morda bom celo deležen sočutne solzice od kakšne bralke – gotovo pa ne od tiste, od katere bi rad in sem zaradi nje to napisal.

 
 

 

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Bloger. Blebetač.”

  1. NoMercy komentira:

    1. frendi ostanejo frendi le, če jim ne posojaš denarja :)
    2. nobena ženska ne zameri, če jo povabiš v posteljo — zameri pa, če jo ne :D

  2. Edo komentira:

    Vemo – ampak včasih pozabimo

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !