Arhiv za Marec, 2011

Preprečevanje samomorilnosti

Četrtek, Marec 31st, 2011

Včeraj sem dobil pismo od prijatelja. Pismo ni osebne narave, prekopirano je in poslano na več naslovov. Na prijateljevo željo ga razpošljem naprej. To mi je še najlaže tako, da ga objavim v blogu.

 Spoštovani!

Želim pomagati vsem nesrečnim ljudem, vendar pa sem, žal, pri tem oviran!

Namreč, ker se bojijo za svoj ugled, saj kot edini in prvi na svetu zelo uspešno preprečujem samomorilnost in odpravljam nevrozo, oz.nevrotičnost, se določeni predstavniki s področja psihiatrije želijo nekako izogniti tej resnici!

Zato pa so mi povzročili blokado na nekaterih uredništvih, kot je sprejem e-pošte, morda tudi z izgovorom, da nikakor ne smejo imeti opravka z mano, kot češ, da sem morda nevarna oseba, za kar pa so, vsaj za kaj takega, nedvomno odlično usposobljeni. Namreč zelo dobro vedo, kako je potrebno pritisniti in tako prepričati urednike!

Resnično se nam lahko smilijo, saj so ubogi!

Tudi če bi bil navaden fičfirič ali nebodigatreba, se tako torej še ozrli ne bi name, tako pa zelo dobro vedo, da so moja spoznanja odlična stvar!

Namreč zelo dobro vedo, da posedujem že oblikovan nacionalni projekt o preprečevanju samomorilnosti, medtem ko ga oni nimajo, saj se za to že desetletja trudijo zaman!

Zato pa so tako zelo jezni name in me na vsak način želijo onemogočiti!

Prav tako pa zaradi njihove blokade ne morem blogati, ne uporabljati Facebook, in sem oviran tudi na e-pošti, da ljudje le ne bi spoznali resnice, da nekdo želi pomagati, eni pa to ovirajo! Namreč tako bi se osramotili pred vso javnostjo! Zato mi, lepo vas prosimo, pomagajte, saj ljudje po nepotrebnem umirajo!?

Namreč posedujete veliko moč!

Prosil pa bi tudi za vaš zelo dragocen odziv, ki pa naj bi bil pismen, saj mi, zaradi njihovega strahu in bojazni pred mojim znanjem, ki ga doživljajo, prebirajo e-pošto!

Zgodi pa se lahko tudi, da mi blokirajo sprejem vaše poštne pošiljke, saj so za to dovolj navihani! Če tako torej, zaradi tega, ne bi bilo mojega pravočasnega odziva, ste vedno dobrodošli, da me obiščete tudi osebno!?

Nudim pa, če bo to sploh potrebno, če pride vaša poštna pošiljka na moj naslov, dve moji telefonski številki, kar zagotovo presega njihovo nesramnost!

Prepričani smo lahko, da bo vladavina psihiatrije, ki je dolgo časa izkoriščala naivnost in nevednost ljudi, češ, kako pomembni so in kako veliko vedo, pa to seveda sploh ni res, kmalu potisnjena na realna tla!

Kot so primeri v svetu, po določenem trudu in prizadevanju, resnica in pravica vedno zmagata!

Vse to pa resnično osvobaja in s polno upanja, kot je vaše medsebojno razpošiljanje vsebine na zgoščenki, kar je tudi rešitev za mnoge!

Pa tudi, kot zanimivost, se pravzaprav oni bojijo nas in ne mi njih, saj smo jih povsem prepoznali in razkrili!

Da pa niste popolnoma sami, sem priloženi dopis in zgoščenko razposlal na velikansko množico naslovov po vsej Sloveniji in na tuje! Vse to pa se bo z vašim izmenjavanjem še veliko, veliko bolj razširilo, in to prav v vse možne kotičke!

Ker bodo predstavniki za psihiatrijo, tako postali izjemno nervozni in panični, bodo v svojem velikem strahu morda želeli še malce ponagajati, kot je morda oviranje pri telefoniranju, vendar nič zato, saj je enotna in združena množica vedno zmagala, ker ima veliko moč!

Pa tudi, prav vsaka nova znanstvena misel je na začetku uveljavitve naletela na odpor oziroma upor, dokler ni končno prišlo do vsesplošnega priznanja!

Ko bomo z našim prebojem uspeli omogočiti moja spoznanja mnogim, ki so v obupu in v veliki žalosti, vam bomo iz iskrenega srca hvaležni!

Nekaj besed o tem pa je vsebovano tudi v malo širšem uvodu, ki se tudi nahaja na zgoščenki!

Hvala lepa za vaše razumevanje in zelo dragocen trud!

Prilagam zelo lično oblikovano zgoščenko, katera pa ima zelo bogato vsebino! Na tej zgoščenki je predstavljen del knjige, ki ima skupaj 203 strani, v velikosti A4, in kjer je vsak deseti stavek novo svetovno spoznanje, predvsem v še nepredstavljenem delu! Namreč tudi, moj teoretični in praktični pristop potrjuje, in ki sem ga zelo obširno nadgradil na podlagi spoznanja svetovno znane ameriške psihoanalitičarke Karen Horneyeve!

Pri tem so predstavniki za psihiatrijo popolnoma brez moči, saj mojo verodostojnost misli tako torej potrjuje Karen Horney! To pa je odličen dokaz in protiargument, če bi morda kdo zlonamerno trdil, da bi bilo z mano slučajno lahko karkoli narobe! Namreč potem bi bilo nekaj narobe tudi pri Karen Horneyevi, kar je popolnoma logično, mar ne!?

Tudi to je zelo krepka spodbuda za pogum in polno trdne prepričanosti za vse tiste, ki bi želeli predstaviti mojo dejavnost, kar je rešitev za mnoge!

V veliko veselje pa mi je tudi, da vam lahko zaupam, da imam skrbno shranjene zelo uspešno opravljene psihoteste, seveda kot trden dokaz! Izvedeni so bili še celo v času moje začetne hude depresivnosti, in ki dokazujejo, da je moje trenutno zdravje resnično trdno in odlično! Večkrat mi samo ponagaja neprijeten občutek migrene!

Tako pa bodo zopet popolnoma razoroženi, saj me bodo morda še vedno skušali spodnesti! Vendar jim to nikakor ne bo uspelo, saj tudi zadnji neodvisno strokovni izvidi dokazujejo, kot spodbuda prav za vse, da se veselimo našega skupnega dela, tudi z vsemi tistimi, ki so mi nedavno še nasprotovali, saj vsi ogroženi kar kličejo za našo odrešujočo pomoč!

Vendar kljub temu, hvaležen bi vam bil zelo, če bi mi morda odpisali v določenem kratkem času, da ste dobili moj dopis in da vam tudi jaz takoj odgovorim pismeno, da sem prejel vaš dopis.

In da se vam tudi iskreno zahvalim za vašo zelo dragoceno podporo mojemu delu! Če pa vašega dopisa ne bi dobil in vam tako ne bi mogel odgovoriti, bi vas prosil, če bi me lahko poklicali v roku od 10 do 20 dni, da izvem za vaše zelo dragoceno mnenje!?

Namreč drugače bi bil naval resnično velik, če bi se prav vsi takoj odločili telefonirati. Hvala lepa!

  • Share/Bookmark

Pravi pogum

Sobota, Marec 26th, 2011

Že dolgo nisem bil v kinu in tudi sicer ne gledam filmov.  Rad sem jih gledal v otroštvu, ko sem še verjel, da je vse res, kar se dogaja na platnu  - pa tudi v fantovskih letih sem peljal v kino kakšno punco, seveda pa sva  temo v dvorani izkoristila za kaj drugega kot pa za gledanje filma.

Nisem videl  filma Pravi pogum. O njem vem samo to, kar sem danes popoldne, ko sem bil  v Kranju, prebral na filmskem plakatu – da je to vestern, v katerem 14-letna punčka s pomočjo starega zapitega šerifa maščuje smrt svojega očeta. Obetaven naslov in obetavna vsebina, ampak sem si že spet premislil tik pred zdajci! Sem že bil v kinu, sem že stal pred blagajno,  sem že segel v žep po denarnico da bi kupil karto, blagajničarka se mi je spodbudno , že skoraj zapeljivo nasmehnila izza stekla svoje kabinice – potem pa me je nekaj prešinilo, skremžil sem se in se z roko lopnil po čelu, kot da sem se ta hip nečesa važnega spomnil, kar terja od mene takojšnjo akcijo in ukrepanje – rekel sem: »Ah, samo trenutek – koj bom nazaj!« – zunaj pa sem dvakrat globoko zajel sapo, planil v avto, pohodil plin in oddivjal.

In me ni bilo več nazaj. In nisem videl filma Pravi pogum. To, kar sem zaglumil pred blagajničarko je bila samo teatralna gesta, čisti blef! – Pa naj je na sporedu še tako pretresljiva ljubezenska drama, ali še tako herojska vojna epopeja, ali pa komedija, da počiš od smeha , pa naj nimam  pod milim nebom nič pametnejšega  za počet  in naj imam še tako trden namen da grem v kino – me najpozneje pred blagajno, včasih pa tudi že potem, ko kupim karto,  obide misel da bom v dveh urah, kolikor traja predstava, zamudil prav toliko svojega lastnega življenjskega filma in  svojih lastnih priložnosti – če že ne za pravo pustolovščino, za pravo srečo , za pravo ljubezen in za pravi pogum, pa za kaj tudi malo manj filmsko dramatičnega, pretresljivega in razburljivega –  npr. za srečanje s prijateljem v slaščičarni Slonček,  za občudovanje sončnega zahoda nad Triglavskim pogorjem, za ogled nogometne tekme v ligi prvakov,  ali da v leški igralnici počasi in zanesljivo zakockam svojih običajnih 25 evrov. (Ruleta je moja zadnja neškodljiva razvada – več kot toliko nikoli ne zgubim!)

Že kupljeno karto za kino lahko podarim prvemu, ki stoji za mano v vrsti in grem spet po svojih vsakdanjih poteh. – Pajek na zidu, muha na okenski polici, mačka, ki je ujela  miš na vrtu pod mojim oknom, otroški živžav na trgu , listi ki padajo z dreves, oblaki na nebu,  obrazi potnikov na vlaku in kvartopircev v gostilni –  vse kar je stvarno navzoče in otipljivo,  pa naj je videti še tako mimobežno, majhno in nepomembno,  mi je dosti bolj zanimivo in vredno pozornosti  kot  še tako glamurozni in spektakularni  prizori na filmskem platnu!

  • Share/Bookmark

Bife pri Polni luni

Sreda, Marec 23rd, 2011
 
Štirje stari dedci (55, 58, 59, 63 let), v zakotnem bifeju na koncu ulice. Trije (bolj ali manj) stalni gostje plus lastnik bifeja, vsi sami stari znanci. O čem bomo danes? Ne o skokih v Planici ne o Gadafiju v Libiji in ne o atomski nevarnosti na Japonskem – ampak o tem, kar nas (še zmeraj!) najbolj zanima – o babah! Vsi smo še zdravi in pri močeh in posteljno aktivni – ali pa vsaj delamo na tem, da bi bili! Pa še prvi pomladni dan je danes, pa še polna luna za povrh! – Pravi čas za resen moški pogovor o res življenjsko pomembnih rečeh!

Ta večer sta imela glavno besedo A. in F., najmlajši in najstarejši član klape – srednja dva, gostilničar in pisec teh vrstic, pa sva bolj ali manj molčala in poslušala. Bova že drugič tudi midva kaj povedala!

Spet je začel A. – kdo pa, če ne on, že službo ima tako, da se mu ves čas kaj dogaja. Je namreč serviser bele tehnike - občasno pa tudi  osamljenih gospodinj. Pohvalil se je z zadnjo, ki jo je položil, 62-letno vdovo iz sosednega kraja. Poklicala ga je, ker se ji je pokvaril pralni stroj, popravil ga je, vesela, ker bo lahko spet prala, mu je skuhala kavo in nalila viski, vse skup pa se je končalo na kavču v dnevni sobi. “Stara je bila fenomenalna” , je bil navdušen A., “odkril sem njeno G- točko, celih pet minut jo je rukalo in me je vsega pošpricala!”

“Z lepim se hvališ”, ga je prekinil F. “Saj se tudi meni zgodi, da se kdaj ne morem izognit kakšni stari koki, ampak se s tem res ne bom hvalil pri šanku.”

F. ima še boljšo službo kot A. – pet mesecev v letu dela kot oskrbnik v planinski koči, ves ostali čas pa počiva in si nabira moči za novo sezono. V teh mesecih se pa res nagara, poleg vsega drugega mora skrbeti za svoj haremček žensk – kuharic, točajk, sobaric – in jih krotiti, da se ne spraskajo med sabo. Oskrbnik koče je pač vrhovni arbiter, o vsem odloča in razsoja – samo še nebo in bog sta nad njim!

Najmlajša iz njegove predlanske posadke je imela samo 17 let in je imel z njo hude težave, ker se je zagledala vanj in jo je nekoč golo zalotil v svoji postelji in ni hotela iz nje, dokler ni dobila, po kar je prišla. Ker se je spozabil z mladoletnico, (in to ne samo enkrat – še večkrat se mu je pritihotapila v sobo ), je F.-ja močno pekla vest, sploh, ker se je poznal z njenim očetom – in je zato naslednjo sezono ni več uvrstil v kuhinjsko posadko, čeprav se je spet prijavila in je celo očeta nagovorjala, naj zastavi pri F.-ju dobro besedo zanjo! Ko pa tudi to ni zaleglo, se je pa neke lepe sobote kar sama pojavila v koči, mlada nadebudna planinka z nahrbtnikom, pohodnimi palicami in gojzerji, ves večer je sama zase sedela v zadnjem kotu, ko pa so opolnoči že vsi drugi šli spat na skupna ležišča in sta z oskrbnikom ostala sama v gostinski sobi, je punca planila izza mize in se mu obesila okoli vratu, kot pijavka se je prisesala nanj, in kaj je našemu prijatelju ostalo drugega kot da se spet spozabi z njo, čeprav je pred to sezono storil vse, da se izogne ponovni skušnjavi!

Vsi trije, z A-jem vred, smo F.-ju začeli miriti slabo vest in mu prigovarjati, da je takale mlada tepka nekaj, kar si možakar naših let lahko mirne duše in brez greha privošči, sploh če se mu že sama prikotali v naročje! Tega se ne obžaluje, na to se pije, smo rekli in naročili drugo rundo.

Po tretji rundi smo bili pa že malo okrogli in smo se strinjali tudi že s tem, da niti starih posušenih češpelj ni za zametavati , ker se tudi iz njih še zmeraj da stisnit kakšno kapljo sladkega soka, samo pritisnit je treba malo močneje!

  • Share/Bookmark

Avtovlak

Nedelja, Marec 20th, 2011
 

 Z avtom na vlak. To je to. Avtovlak.

 Dve relaciji sta, krajša in daljša: od Bohinjske Bistrice do Podbrda ali do Mosta na Soči – in obratno. Ni gužve, le poleti je kdaj polno. Sem se pa peljal tudi že sam.

 Na avtovlaku je lepo. Sediš v avtu, avto je na vlaku, vlak pelje, poslušaš udarjanje koles ob tračnice, skozi okno gledaš Baško grapo in hribe nad njo. Ni lepše doline kot je Baška grapa in ni lepših hribov kot so Kojca, Črna prst, Kobilja glava, Koriška gora, Tolminski Triglav in kraljica Rodica tam zadaj nad Knežico, zdaj pred pomladjo še vsa pravljično bela od snega. Tu mi je vse domače, vse sem že prehodil, vse prelezel, v vsak graben sem že vtaknil nos!

 Potem pa pride predor, nič več ne vidim, tema me zagrne, ropot koles pa naraste v oglušujoče bobnenje. Najdaljši je seveda zadnji, (ali pa prvi – odvisno od smeri vožnje) – Bohinjski predor: 6 kilometrov in 335 metrov,  to je 8 minut vožnje skozi nepredirno temo. V avtu bi seveda lahko prižgal notranjo lučko, a le zakaj, ko pa je v temi lepše!

 To pa zato, ker se takrat zmeraj spomnim neke nekdanje sopotnice, ki je to osemminutno črno temo nekoč izkoristila za majhen sladek greh. Ah, ti urni, spretni prstki, ta mehka in nežna, a obenem čvrsta in odločna, toplo prilegajoča se dlan! Še sreča, da je potem našla v torbici papirnate robčke in ko so na koncu predora planili v avto radovedni sončni žarki, niso našli nič več spotikljivega, nobenih mokrih sledi, nobenega odpetega gumba,  vse je bilo tako kot se spodobi.

 Ne  vem več, kdo je bila ta porednica, lahko da je bila celo moja žena, a ne bi dal roke v ogenj, v temi se ne vidi in je vsaka krava črna, jo bom vprašal, če  jo bom kaj videl.  -  A tudi če je bila res ona, ne verjamem, da se bo hotela spomniti. Če  se v zvezi z mano sploh še česa spomni, so to samo slabe in grde stvari – ponavadi take, ki se v resnici niti niso zgodile!

 Avto na vlaku, lepi razgledi, v dolgih predorih pa lepi spomini na kratke trenutke ljubezni. Rad se vozim z avtovlakom.

  • Share/Bookmark

118 korakov do bankrota

Sobota, Marec 19th, 2011
 
prvi blog – tinka – korab – mnogopisci – saharski dež – pomladni spomin na zimski dan v narodni galeriji – prijatelji – ko bom velik bom smetar – brezdomci – pritožba – prava moška družba – pontiac – srnica in jakec – meseno spoznanje – blog monolog – poklic in služba – slovenec slovencu sosed – ko greš k ženski vzemi s sabo bič – stric andrej – jabolko – popotnica – počasi skuhana žaba – larpurlartist – bolšjak – mrličevi zobje – ugovor – zakaj še nimam svoje slike v albumu slovenskih pisateljev – avtoportret v eni potezi – druga poteza – slovenec slovencu sosed II. – pastir – ograja – godrnjavec – bača, zlata reka – ljubezen – sever in jug – češnje – sredi noči – neumen, pameten, neumen – trava, rože – najboljša družba – čudovita jugoslavija – nepozabne počitnice – majhni psi – higienski dotik – blog, komentarji – koča na pokljuki – fejst fant, pravzaprav baraba – oče in sin – oblaki – slika – rojstni dan – jugoslav, alešev prijatelj – srečne frizerke – v petek trinajstega navsezgodaj z glavo v zid – svinčeno pero – potnik in mesečina – mucek – javno, zasebno, osebno – pasja ovratnica – med moškimi – v zarji vostoka – reševalec knjig – zlata sedemdeseta – smreka v vojah – še zmeraj zadet – dobro zavarovan avto – prolog – sponzor – volitve – srečko – bloger, blebetač – kamnjek – čemaž – rekreacija – nadomestna ženska – šaljivec – borovec – vrtnice – čas nespečnosti – nevaren oborožen moški – až.si – zadnje, kar sem napisal – dom – poslovni načrt – neke druge obujenke – usklajenost ušesc – skoraj nesreča – novo življenje – davek na debelost – še tole – pa še tole – 99 – to je to – srečna draga vas domača – pianino – s kom se družim – dve logiki, en fičko – harmonikar – nezaposlen – goveje – denar, pero, macola – midva s prešernom – pisatelj – motovilec – šola ljubezni – en lep stavek – cvetje v jeseni – tak kot vsi – najboljši so padli – ptičja pot – ljubica od lani – drvarnica – bralec – jantarne oči – avtovlak ( še neobjavljeno!) – 118 korakov do bankrota
 
 (Blog Obujenke, prva obletnica – objave od 21.3.2010 do 20.3.2011 )

Eni delajo, študirajo ali počnejo kaj drugega pametnega in koristnega, eni pa pišemo blog. Pišem ponoči, ko bi moral spati in spim podnevi, ko bi moral služiti denar. Pisanje me zabava, ampak stvar je resna – res mi grozi bankrot.

 

  • Share/Bookmark

Jantarne oči

Sobota, Marec 19th, 2011
 
Helenca me je prosila, če bi jo lahko peljal k njenim na Vrhniko, da bi vzela tam še par stvari, ki jih rabi v Tržiču, kjer sta se s Tomažem pred kratkim vselila v njuno prvo skupno sobo. Seveda je tudi Tomaž šel zraven – sveže obrit, lepo oblečen in počesan , pa tudi čisto trezen in veliko bolj resen in molčeč kot ponavadi, ker sta ga zdelovala strah in trema pred prvim srečanjem z Helenčinim očetom.
 
Tudi Helenca je bila nenavadno molčeča. Že kar lep čas smo se vozili, ko mi je s cmokom v ustih le zaupala, kaj jo muči: »Oprosti, težko mi gre z jezika, a bi te vseeno nekaj prosila. Lepo te prosim, nikar ne povej mojim, da sva s Tomažem zdaj oba brez službe. Če te bodo kaj vprašali pa reci, da dela Tomaž v avtopralnici, jaz pa da sem čistilka na osnovni šoli v Križah… Saj sem tudi res že poslala prošnjo in mogoče bom celo res dobila to službo, kdo pravi da ne? Res mi je grozno, da moram lagat, ampak ti ne poznaš mojega očeta, trideset je delal v tovarni usnja, hoditi na šiht mu je bilo vsak dan posebej v čast in ponos – predlani pa so tovarno zaprli in je skupaj z vsemi drugimi ostal na cesti. A si predstavljaš, kako se je počutil – kot drek na cesti! Človek, ki ne dela, moški ki ne hodi v službo in ne prinese denarja domov, je bil zanj zmeraj en drek vreden – potem pa je bil kar naenkrat on sam tak ničvredni drek. Že dve leti čemi doma kot kup nesreče in rezlja lesene kipce in figurice za jaslice, da se zamoti in pozabi…«
 
»Ne se bat, nič ne bom narobe rekel, pa tudi zakaj bi sploh šel z vama v hišo in karkoli govoril, saj sem samo vajin znanec in šofer. Malo se bom sprehodil naokoli, me bosta že poklicala, ko bosta končala obisk!«, sem rekel.
 
Načrt sem imel dober, a se ni čisto posrečil. Ko smo se pripeljali na Vrhniko, sta šla onadva sama na svoj križev pot k njenim domov, jaz pa sem v bližnji kitajski restavraciji naročil svojo najljubšo kitajsko jed. Po kosilu pa sem se presedel v bife čez cesto, naročil kavo in prebral časopis.
 
Bil sem že pri drugi kavi in listal po že ne vem katerem časopisu in reviji, ko me je poklicala Helenca. Njeni – to se pravi oče in babica – da bi tudi mene radi še videli, preden gremo, ker ju zelo zanima, kdo je ta prijazni in ustrežljivi gospod, ki pušča vnemar svoje delo in nujne opravke, da lahko prevaža naokoli dva razvajenca, ki še pomislita ne na to, da bi se lahko iz Tržiča na Vrhniko in nazaj peljala tudi z avtobusom – na primer!
Znašel sem se pred majhno pritlično hiško, kar nekako zgubljeno med večjimi hišami sredi kraja. Spredaj ograjen vrtiček, poln glinenih palčkov in drugih pravljičnih bitij, na ganku konjski komati z medeninastimi okraski, pa cela vrsta doma narejenih ptičjih hišic, pod napuščem staro kmečko orodje: muzejska slamoreznica, zarjavel plug, lesena kolesa od lojtrnika…

Najprej v kuhinjo k babici! Zibala se je v gugalniku in štrikala, očala na nosu, ruta na glavi, volnen pled okoli ramen – originalna babica iz starih domačih. povesti. »Pejta ven na cigaret!« je ukazala mladima dvema, »Se bom že sama pogovorila z gospodom!«

»A vi veste, da naša Helenca nima mame?« – je bilo prvo, kar mi je rekla. »Ženska, ki jo je rodila je kurba in pijanka, ne zasluži si imena mama. Naravnost iz porodnišnice se je z avtobusom pripeljala na Vrhniko, potrkala je na vratih in ko ji je moj sin šel odpret, mu je potisnila v naročje vekajočo štručko in se s prvim avtobusom odpeljala nazaj v Ljubljano. Nikoli več ni prišla nazaj …«

Potem pa tišje in zaupno: »Po pravici mi povejte – kdo je ta Tomaž, kakšen človek je? — Meni je čuden, sploh mi ni všeč, odkar je tukaj, ni rekel več kot tri besede, izmikal je pogled, ves čas je gledal vstran ali v tla…!

»Tomaž je fejst fant, » sem rekel, » rad ima Helenco in vse bo naredil, da ji bo dobro z njim. Najbrž pa mu je še malo nerodno, pred vami in vašim sinom – tudi mene je bilo strah, ko me je moja prva punca prvič pripeljala k sebi domov, tudi jaz nisem vedel, kam bi gledal in kaj bi rekel. Prvi obisk pri starših od punce je druga najhujša preizkušnja za vsakega fanta – komaj kaj lažja od tiste, ko je prvič na samem z njo in ji mora na štiri oči povedati in pokazati, kako jo ima rad…«

»Kje pa dela – če sploh kaj dela?« je babica še naprej vrtala vame.

»Ja… v avtopralnici… dela…«, sem pridno ponovil, kar sta me naučila, malo se mi je zataknilo, laž tudi meni ne gre zlahka z jezika.

»A pa se vam ne zdi čudno, da še nima svojega avta? Če je star 28 let in če že 5 let dela v avtopralnici, kot pravi, bi pa ja lahko zaslužil vsaj za en poceni star avto, da bi Helenco sam pripeljal na Vrhniko, ne pa da nadleguje druge ljudi …«

»… Ah, saj sem veseljem prišel!« sem jo prekinil. »Privatnik sem, ne hodim v službo, čas imam in rad se vozim naokoli.«

Potem so se odprla vrata in prišel je tudi Helenčin oče, majhen zaraščen možakar v umazanem delovnem pajacu. Malo obotavljiv in nezaupljiv je bil videti, ko pa sem mu stisnil roko, rekoč: »Ah, v kakšni lepi hišici živite, kot v pravljici je pri vas – a ste vse te stvari sami napravili in sami skupaj znosili…?«, sem očitno zabrenkal na pravo struno, takoj je prisedel k mizi in mi nalil en frakeljček šnopsa, pa še sebi enega, in mi začel na dolgo in široko pripovedovati, kje je kaj našel, od kje prinesel in kako je kaj naredil. Vsak star predmet, vsaka doma narejena stvar ima svojo zgodbo in zgodbe, ki jih pripovedujejo zbiralci in rokodelci, so lahko zelo dolge zgodbe… Tako da se je zunaj že stemnilo in je bila Helenca že nestrpna in je rekla da bi že lahko šli!

Moram pa še povedat, po kaj je Helenca sploh prišla v Vrhniko in zakaj me je vzela za šoferja. Rabila je prevoz za psa. Pes je bil srednje velikosti, pravzaprav pa bolj velik kot majhen, ene čudne pasme domača žival, mešanec med škotskim ovčarjem in še enim bolj kosmatim in skuštranim psom. Videl sem ga že v veži, ko sem prišel v hišo, povsem negibno in z malo postrani nagnjeno glavo je sedel v kotu, oči so se mu rumeno svetlikale iz polmraka. Sem ga že hotel pobožati po glavi, pa me je Helenca prijela za rokav in mi zadržala roko: »Ah saj ni živ, našopan je z žaganjem, čeprav je videti kot živ – a ne da ?!” se je zasmejala. “ Že dolgo je pri hiši, oče mi ga je prinesel, ko sem bila še čisto majhna , ne vem kje ga je staknil, najbrž na smetišču. Nimam mame, nikoli je nisem imela – imam pa očeta – in babico – in tegale Fica. Nikoli se še ni peljal z avtom, še smrčka ni nikoli pokazal iz hiše, to bo zanj pravi ognjeni krst!”

Vso pot od Vrhnike do Tržiča je Fic kar nekako otrplo ždel na zadnjem sedežu pri Helenci in z malo postrani nagnjeno glavo otožno gledal skozi okno. V soju žarometov nasproti vozečih avtomobilov so se mu prižigale in ugašale rumene jantarne oči.

  • Share/Bookmark

Bralec

Sreda, Marec 16th, 2011
Veliko let sem živel s slepo žensko. Vid je izgubila kot mlado dekle, zaradi zapletov pri sladkorni bolezni. Samo nekaj mesecev je pestovala to nesrečo, potem pa je dobila psa vodnika, se odselila od staršev in spet začela živeti. Spoznal sem jo v enem od ljubljanskih lokalov in sem se takoj zagledal vanjo: v njene zamolklo zlate lase, v dolgi vitki vrat, podedovan od egiptovskih kraljic, v jamice na ličkih, ko se je smejala. To da ne vidi sem komaj opazil in se mi tudi ni zdelo pomembno.
 
Ko sva začela živeti skupaj, me je vsak dan znova navduševala s svojim občutkom za prostor in za razporeditev stvari v njem, pa tudi s spretnostjo pri vsakdanjih opravilih: sama je kuhala, pekla kruh in pecivo, pospravljala stanovanje, skrbela za rože, celo pulover mi je spletla za rojstni dan. (In to z vzorcem – vse niti in zanke je imela na pamet preštete!). Zanosila je in rodila, med mojo odsotnostjo je dolge ure in dneve ostajala sama z otrokom, ga dojila, umivala in previjala, ga učila hoditi in govoriti. Samo enkrat je padel s previjalne mizice na tla – pa še to takrat , ko sem jaz pazil nanj, ker je ona v kuhinji pripravljala kosilo.
 
Vsega pa le ni zmogla sama – brati knjige, na primer! Je sicer dobivala zvočne knjige iz Zveze slepih, a jih ni nikoli poslušala do konca - domačijske povesti in zgodovinski romani pač niso bili njeno priljubljeno čtivo. Tako je bila vsa leta najine zveze izbira knjig in branje na glas ob nočni lučki moja druga najprijetnejša posteljna dolžnost!
 
Vsega lepega je enkrat konec in tudi moja egiptovska kraljica že nekaj let ne živi več z mano. Bilo mi je hudo, ko je odšla, ampak zdaj je že bolje, čas zaceli rane in samsko življenje mi postaja celo že pomalem všeč. Nekaj mi pa ni všeč -  zdaj  zvečer v postelji ne berem več knjig! V letih skupnega življenja sem se tako navadil glasnega branja v dvoje, da ne zmorem sam zase in potihem prebrati niti pol strani! Kadar bi pa vseeno  kaj prebral, grem  s knjigo  ven iz sobe in iz hiše –   ali v kavarno ali na klopco v parku ali na savski prod.
 
Ko sva bila z mojo pobeglo ženo pred kratkim skupaj na kavi, mi je rekla, da bi se rada spet poročila in da išče novega moža.Verjamem, da ga bo našla, še zmeraj je lepa ženska in tudi slepa kokoš zrno najde.
 
Boljšega moža od mene ji res ne bo težko najti, vsak je lahko boljši kot jaz. - Nikoli pa ne bo našla boljšega bralca, pa naj ga z lučjo pri belem dnevu po celem svetu išče!
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

  • Share/Bookmark

To je to

Torek, Marec 15th, 2011

20.februarja sem se poslovil od mojih bralcev na Siolu (z zapisom Najboljši so padli) in napovedal selitev bloga Obujenke na svojo spletno stran www.bukvarna.net.  Ko sem to sinoči  med partijo biljarda v gostilni omenil sinu, je rekel da je to brez veze, ker lahko napravim povezavo (link) s spletne strani na že obstoječi blog. Danes sem na poti v pekarno po kruh mimogrede zavil k svojemu računalničarju in stvar je bila mimogrede narejena – samo z nekaj kliki in vpisi, medtem ko se je fant nekaj zabavnega pogovarjal s svojo sodelavko. To je to.

  • Share/Bookmark

Drvarnica

Torek, Marec 15th, 2011
ŠTO SE BABI SNILO, TO SE BABI STRILO. Zdajle se ne spomnim nobene avtohtone slovenske ljudske modrosti, ki bi ustrezneje označila in izrazila, kako zadnja leta – pravzaprav pa že vse svoje odraslo življenje – živim, delujem in poslujem. Takoj ko se kaj zmislim ( in še preden dobro premislim), to tudi storim. Kupim to ali ono stvar, ki jo sploh ne rabim, in jo potem še pogledam ne več, jo pospravim tako,  da je nikoli več ne vidim in pozabim nanjo, ali jo v najboljšem primeru pod ceno prodam naprej. Najamem kak prostor – skladišče, hišo, vikend, garažo – in že naslednji dan razmišljam, da bi kaj drugega najel kje drugje. Odprem pisarno ali trgovino, v kateri mi že takoj kaj ni všeč (razpored prostorov, dostop do sanitarij, razgled na ulico, sosedni lokali – če ne drugega pa to, da bom moral tam sedeti in kaj početi), in jo zato tudi takoj spet zaprem ali prepustim drugim. Samo v zadnjih petih letih sem samo v Ljubljani odprl pet knjigarn in antikvariatov in vsaj trije še zdaj uspešno poslujejo – seveda brez mene! V tem času sem imel v prestolnici v najemu tudi že dve hiši, eno v Trnovem in drugo v Tomačevem, pa ne vem, če sem v eni prespal desetkrat, v drugi pa dvajsetkrat. Ko sem se jeseni izselil iz hiše v Trnovem, sem odpeljal s sabo tudi deset ton knjig, za katere sem v centru mesta , na Vegovi, najel spet en nov prostor, to pa samo zato, ker se mi knjig ni ljubilo voziti domov na Gorenjsko! Prostor je bil prilično velik in ta moja komoditeta sploh ni bila poceni – tako da sem že po par mesecih zabredel v rdeče številke in vrnil ključe, knjige pa sem pustil kar tam, ker se mi jih še zmeraj ni dalo voziti na Gorenjsko. Dal sem jih kar zastonj – in to prvemu, ki se je javil in se je obvezal, da jih bo vse skupaj v enem tednu odpeljal proč in prostor počistil za sabo. To je bil res podvig za ves teden in za srednje velik kombi in za več kot enega človeka!

Pri vseh neumnosti, ki jih počnem, je čudno, da nisem že zdavnaj bankrotiral. Sem bil že večkrat čisto na robu, pa sem se zmeraj nekako izmazal – star prefrigan maček s sedmimi življenji v repu!

Vesel, da sem si spet enkrat rešil kožo in da sem se za povrh po več kot petih letih rešil vseh nepremičnin, najemnin in poslovnih obveznosti v Ljubljani, sem se pred dnevi na klopci ob Ljubljanici nastavljal prvemu pomladnemu soncu, ko me je poklical prijatelj Dušan. Njemu in drugemu prijatelju Jožetu sem namreč lani jeseni prepustil hišo v Trnovem. Dušan si je v njej uredil “kujavnik” – občasno zatočišče pred ženo in taščo, veselje ima pa tudi z rastlinjem na vrtu in z igranjem kitare pred hišo – Jože pa je najel obe garaži, ju napolnil s starim pohištvom in kdaj pa kdaj pripelje kakšnega kupca in kaj proda. Je tudi zanj priročno, ker je blizu centra in je na dvorišču prostor za avto, celo za več avtov, ni problema karkoli pripeljati ali odpeljati.

Dušan je rekel, da sta se z Jožetom pravkar pogovarjala, kako je zdaj najbrž nerodno zame, ko nimam več nobene postojanke v Ljubljani in da sta mi sklenila prepustiti eno sobo v hiši, da bom imel tam svoje stvari in bom imel kje prespati, če bo treba.

Sem mu rekel, da je zelo lepo od starih prijateljev, da se spomnijo name, ampak da sobe ne rabim, ker najraje spim doma in imam samo pol ure z avtom ali eno uro z vlakom do tja. Postojanka v Ljubljani pa bi mi pa vseeno prav prišla, da lahko parkiram avto, skuham kavo, grem na stranišče in preberem časopis v ležalniku na vrtu. Če bi mi rada že kaj dala za protiuslugo, ker sem jima prepustil hišo, naj mi oddata drvarnico v prizidku, v kateri so tako in tako še moje stvari, ki jih jeseni nisem utegnil odpeljati na smetišče. Drvarnica je zidana in je pod ključem, tudi luč je v njej in korito z vodo, 8 m2 mi zadostuje, da v njej kaj spravim in postavim. Če bom pa poleti kdaj hotel prespati v Ljubljani, bom pa postavil šotor na vrtu, ni lepšega kot spati v šotoru!

Vse smo se hitro dogovorili, tudi za ceno najema, sta mi sicer hotela dati zastonj, pa sem vztrajal na tem, da plačam 50 evrov mesečne najemnine - konec koncev bom kdaj tudi prižgal luč in se šel v hišo stuširat.

Kaj vse hiše, lokali, trgovine, pisarne in skladišča –  ta drvarnica v Trnovem je gotovo najboljše od vsega, kar sem imel kdaj v najemu v Ljubljani!

  • Share/Bookmark

Ptičja pot

Ponedeljek, Marec 14th, 2011

Če v takšni sivi in oblačni predpomladni nedelji kot je bila včerajšnja, ne veš kaj sam s sabo, se lahko obesiš ali vržeš pod vlak – lahko pa napraviš tudi kaj drugega: opereš avto v avtopralnici pri bencinski črpalki (druge avtopralnice so v nedeljah seveda zaprte), pa potem doplačaš še dva evra in dobiš žeton za sesalec in avto očistiš tudi znotraj. Pranje in čiščenje avta je nekaj, kar me zmeraj napolni s svežo energijo in voljo do življenja. Pripeljem se umazan, zlovoljen kmetavzar  s podrekanim gnojnim vozom naravnost iz štale, odpeljem se pa fin gospod, vesel in židane  volje, z lepo novo limuzino, novim poslovnim in življenjskim podvigom nasproti. – Kontrast v izgledu in razpoloženju prej in potlej je res velik, kar pa ni čudno, saj se pranja avta ne lotim več kot dvakrat v letu!

Od tu naprej je dan ves svetel in lep, pa naj še tako mrzlo piha in naj  bo nebo še tako temačno in sivo! Avto pustim na parkirišču pri Murki  in grem peš na dolg sprehod po travnikih čez Lipce – do gostilne, ki se je včasih imenovala Pri Tiču, potem pa  so jo preimenovali v Jezersko hišo, čeprav ni v bližini nobenega jezera, samo dva manjša bajerčka – pozimi zaledenela, poleti pa polna žab. Gostilna je polna ali prazna glede na letni čas in vreme. To nedeljo opoldne sem bil v njej edini gost in zato kraljevsko postrežen. Naročil sem kapučino, dobil sem pa za povrh še kozarec vode in košarico s keksi.

»Ne se bat, samo tri piškotke bom pojedel – toliko da zdržim do kosila, » sem rekel natakarju.

»Pojejte, kolikor vam paše – Iz katere smeri ste pa prišli – iz Lesc?« me je vprašal – očitno tudi on razpoložen za pogovor.

»Ja, iz Lesc« sem rekel.

»A ste bili na Ptičji poti?«

 »Nisem bil, » sem rekel. »In tudi prvič slišim za to pot. Poznam Gozdno učno pot, Pot spominov in tovarištva,  Pot ob žici okupirane Ljubljane, Ptičje poti pa res ne. Na drevesih sem videl lesene smerokaze s silhueto sove – ko sem bil pred kakim mesecem zadnjič tukaj, jih še ni bilo. Ali je to Ptičja pot?«

Natakar mi je prinesel knjižico z naslovom ORNITOLOŠKA POT PO IGRIŠČU ZA GOLF BLED, v njej so bile slike ptic in načrt poti,  več pa nisem uspel videti in prebrati, saj nisem imel očal pri sebi.

Zato sem rekel kar na pamet: »A veste, kaj je najboljše na Ptičji poti? To da na njej niti slučajno ne srečaš nobenega ptiča, ker so vsi na svojih  ptičjih poteh v zraku in na nebu.«

»Ja, pa še nekaj je dobro ,« je z nasmeškom  pritegnil natakar in mi pomežiknil. »To da se začne in konča pri naši gostilni!»

In oba sva se strinjala,  da je res škoda,  ker so jo prekrstili in se ne imenuje več gostilna  Pri Tiču.

  • Share/Bookmark

Ljubica od lani

Nedelja, Marec 13th, 2011

Potres, cunami in še drugi naravni pojavi: sonček sije, travica raste, rožice cvetijo, ptički pojejo in mački se gonijo.

Letos se šele razgledujem naokoli, lani ob tem času pa sem že imel eno ljubico.

Vso pomlad in poletje, ki sva ga septembra še podaljšala na grških otokih,  so škripale postelje, so se majali stoli, so stokale mize, so se trgale rjuhe, je frčalo perje, so se luknjali tepihi,  so se svaljkale brisače, so se rosile  kopalniške ploščice, je pljuskala voda iz banje, je šumelo listje, je polegala praprot, se je vlažil mah, so se odpirali cvetni popki,  se je zdrizalo grozdje, so nabrekale žile v lapuhovih listih, se je vozlal srobot, so se lomile veje, so se podirale senene kopice, so se zibali mostovi, so se rušile hiše, so se krušile skale, so se prožili plazovi, se je premikala zemlja, se je razmikalo morje, so se potapljale ladje, so strmoglavljala letala, so gorele atomske centrale,  je ugašalo sonce in so se prižigale zvezde pod ljubečo se težo najinih ne več športno mladih in ne manekensko lepih teles.

Potres, cunami, ljubica od lani.

(Skoraj haiku!)

Napisano tri dni po potresu na Japonskem. Ljubezen, erotika, smrt, razdejanje so le različni obrazi večno ponavljajočega in obnavljajočega se krogotoka življenja.

  • Share/Bookmark

Tak kot vsi

Sobota, Marec 12th, 2011

Napisal sem lepo zgodbo o vožnji z avtovlakom skozi Bohinjski predor. Kjer se nič ne vidi,  je vse mogoče, v osmih minutah črne teme, kolikor traja vožnja, se lahko zgodi marsikaj, sploh v dvoje: se razžari ljubezen ali pa tudi ugasne – kot komet na nočnem nebu.

 Zgodba je nastala v vmesnem času – medtem , ko  tri tedne nisem  pisal  bloga in sem razmišljal o tem, da bi nadaljeval drugje. Zato je nisem  objavil na spletu,  ampak sem jo sprintal  v enem samem izvodu in jo z navadno pošto poslal eni svoji bralki.

 Zgodbica je lirična, pa tudi malo kosmata, tudi pri svoji najljubši bralki se ne delam lepšega kot sem.  (Je  bistra in tenkočutna ženska in pri takih se nimaš kaj sprenevedati in blefirati.) Ni mi še odgovorila, ne vem kaj si misli o tem, kar sem ji napisal, pa o meni in o vsem skupaj  – Vem pa, kaj bi rekla ena druga ženska, ki pa ne bere moje pisarije, saj je z mano več kot 20 let delila mizo in posteljo in me prečita kot odprto knjigo,  še preden kaj napišem ali rečem:

 »Eh, še zmeraj stari Edo, nič drugačen kot je bil – tak kot vsi dedci!«

  • Share/Bookmark

Kamnjek

Sobota, Marec 12th, 2011
V petek sploh ne bi vedel, da bo v soboto maškarada, če me ne bi gospa s turističnega društva opomnila, naj zjutraj umaknem avto izpred svoje hiše na glavnem trgu, da ne bo napoti pustni povorki in gledalcem.

Sem ga umaknil, pa ne na bližnje parkirišče kot ponavadi, ampak sem se odpeljal z njim celih 15 kilometrov naprej v Tržič. Zoprn človek sem, ne maram šundra in gužve in kadarkoli zvem, da se bo na našem trgu kaj glasnega in množičnega dogajalo, me zagrabi panika in na vrat na nos pobegnem kamorkoli že.

Na pustno soboto sem torej pobegnil v Tržič.

Tam sem imel svoje opravke in namene, ki pa se mi niso izšli in sem se potem malo sprehodil po mestu – nazadnje sem pa šel še na Kamnjek.

To je manjši hrib blizu Tržiča, pol ure hoje je do vrha, če hitro stopiš. In bil sem res hiter, še prej kot v pol ure sem bil na vrhu, čeprav je bila pot zasnežena in zaledenela, za nameček pa tudi pohodnih palic nisem imel (teh sploh nikoli nimam!) in niti primernih čevljev. Pohitel sem pa zato, ker me je vso pot tiščalo scat, pa sem si obljubil, da se ne bom ustavljal in odpenjal hlač, dokler ne bom prišel na vrh. Tam bom blizu nebu in bogu, sem si mislil, in bom bogu všeč, ko se bom široko razkoračil in po moško odlil.

A komaj sem na vrhu končal svojo scalno pobožnost in zapel zadrgo na hlačah, me je nekaj zmotilo. Škripanje snega. Zven kovinskih palic. Koraki.Dihanje. Glasovi za mojim hrbtom.. Glas. En sam glas. Ženski glas:

“— Dober dan! —”

Najprej sem odzdravil, šele poterm sem se – ampak počasi in obotavljaje – obrnil. Malo mi je bilo nerodno, ker sem bil zaloten pri stvari, ki jo sicer raje opravim na samem, a sem takoj laže zadihal, ko sem videl, da se tole nenadoma kot iz tal zraslo žensko bitje v tem lepem sončnem dopoldnevu na vrhu Kamnjeka ne misli obremenjevati še z mojimi nerodnostmi in zadregami.

“— A ste se že vpisali v vpisno knjigo?”

V vpisnih knjigah na vrhovih in v kočah ponavadi ne puščam svojih sledi, tokrat pa sem – brhki planinki na ljubo – napravil izjemo. Ime, priimek, bivališče, članstvo v PD, smer prihoda, smer odhoda… Vse rubrike sem vestno izpolnil, kaj drugega mi pa niti ni odstalo, saj mi je ženska ves čas gledala čez ramo, da ja ne bi kakšnega okenčka pustil praznega…

“Veste, to je pa res najmanj, kar lahko storite zase, da vas prej najdejo in rešijo, če se zgubite v hribih, ali se vam zgodi nesreča.”

Čeprav hodim po hribih že dolga leta in ponavadi sam, se mi ni doslej zgodila še nobena nesreča – Izgubil sem se pa že velikokrat! Moji planinki sem z vrha Kamnjeka pokazal in naštel vse bližnje hribe, v katerih sem že kdaj zataval in zablodil, ali pa me je v njih celo ujela noč, da sem moral prespati v seniku ali v spalki pod smreko: Begunjščica, Dobrča, Kriška gora, Kališče, Storžič, Košuta…

“Pravzaprav pa hodim v hribe samo zato, da se zgubim na poti in pridem nekam, kamor sploh nisem hotel priti. Brez zveze da kam greš, če že naprej veš, kam boš prišel!”

Ženski je moja pohodniška filozofija očitno postajala všeč , saj mi je naklonila skoraj občudujoč nasmešek. Vseeno pa ji nisem klamfal naprej še o svoji planinski pobožnosti, saj je bila njena sled še zelo dobro vidna: zlato rumeno obrobljena luknja v snegu, tik ob drogu s križem in državno zastavo.

Vsak po svoje moli vsak svojega boga. Jaz ga tudi tako, da se kdaj poščijem na vse skupaj.

  • Share/Bookmark

Srečko

Petek, Marec 11th, 2011

Srečko gre v Liverpool – in to za zmeraj!

Sem trgovec s starimi knjigami. Če jih prodajam, jih seveda tudi kupujem, ampak ne maram, da mi ljudje sami nosijo v štacuno po par knjig v vrečki in so včasih še sumljivo nove, še neprebrane in neodprte, in se jim že na prvi pogled vidi da so bile pred 5 minutami ukradene v knjigarni čez cesto.

Rad imam, da me ljudje povabijo k sebi domov in da iz knjižnih omar in regalov sam vzamem, kar me zanima, zložim knjige na kup sredi sobe, rečem toliko – prav? – prav! – plačam, nesem v avto in odpeljem.

Sem pa tudi radoveden človek. Zanimajo me tuja stanovanja in kaj je v njih. – Ne gledam samo knjig na policah; tudi slike na stenah, pohištvo, sobno cvetje, spominki s potovanj, odeja na kavču, preproga na tleh in celo kuhinjski pribor mi pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki tu živijo – ne samo, kako dejansko živijo, ampak tudi kako bi živeli, če bi imeli možnost in pogoje za to.

»Tukaj Srečko iz Krope, saj se poznava,« me je zadnjič nekdo poklical. »Prodajam stanovanje, selim se v tujino, par škatel knjig imam, ki mi hodijo odveč, pridi pogledat, če bo kaj zate!«

Nisem bil prepričan, da poznam kakšnega Srečka, sploh pa ne iz Krope – kljub temu sem rekel: »Živjo, Srečko, seveda pridem, lahko takoj če hočeš, slučajno imam čas, povej mi, kje te najdem, čez eno uro sem lahko že pri tebi.«

 Tudi potem ko mi je odprl vrata in sem ga imel pred seboj, ga še zmeraj nisem spoznal– ko pa sem skozi kuhinjo stopil v njegovo sobico, polno plošč in posterjev od Beatlesov, sem se pa spomnil. Enkrat pred leti sva se z ženo odločila, da bova na novo prebarvala in zaščitila lesen balkon in sva šla v Kranj nabavit lesni premaz. Žena se je s prodajalcem v trgovini z barvami takoj zapletla v živahen pogovor, saj sta bila sošolca v trgovski šoli in sta celo sedela skupaj v isti klopi. – Ja, to je bil Srečko. Že v takrat je rad poslušal Beatle in zbiral njihove plošče, z leti pa ga to ni minilo, ampak je celo preraslo v pravo obsedenost. Zadnja ploletja niti na morje ni več hodil, ampak si je vse leto pritrgoval od plače, da je potem lahko ves svoj dopust preživel v Liverpoolu, rojstnem mestu svojih idolov Johna, Georgea, Ringa in Paula.

Zdaj, pri petdesetih, v letih, ko se večina ljudi že zdavnaj ustali in umiri, pa je v njem dozorela pomembna, prelomna, usodna življenjska odločitev: prodal bo stanovanje, mamo, ki živi pri njem, bo dal v starčevski dom in se za zmeraj odselil v Liverpool, mesto svojih sanj!

»Tam imam prijatelje, spoznal sem celo sošolca od Johna Lennona, že veliko piva sva spila skupaj v pubu, včasih pride s kitaro in tudi zaigra nanjo pri šanku, pokliče me tudi po telefonu – a si predstavljaš to, človek božji: Tukaj v teli zabačeni Kropi mi zazvoni telefon, rečem halo, kdo tam in na drugi strani je Alex iz Liverpoola, sošolec od Johna Lennona, zaljubljena sta bila v isto punco in v odmorih sta skupaj brcala gobe in krede po razredu. In ta Alex mi pove, da mi bo zrihtal stanovanje v svoji četrti in tam blizu tudi službo skladiščnika v trgovini z barvami – pravzaprav zelo podobno službo kot jo imam tukaj v Kranju – A bi ti kaj razmišljal – a bi se ti kaj obotavljal, če bi bil na mojem mestu?!«

 »Seveda ne« rečem, »niti za hip! Vse bi pustil in šel v Liverpool – tudi jaz bi to naredil – natanko to bi naredil na tvojem mestu!—«

Potem sem se pa zdrznil in naglo umolknil – šele zdaj sem se namreč zavedel navzočnosti še enega človeka v prostoru – namreč Srečkove mame, belolase osemdesetletne starke, ki je vsa drobna in zgrbljena in tiha kot miška čemela v kuhinjskem kotu in si dala opraviti z nekim ženskim ročnim delom – kvačkanjem, vezenjem alki nekaj takega

 »— Ampak mami bo pa najbrž hudo, mama te bo pa najbrž zelo pogrešala, ko boš šel —»

“Ne, ne,” se je takoj oglasila mama, “ saj grem v dom in tam lepo poskrbijo za starega človeka, vse sorte zanimivih in ktratkočasnih stvari se tam dogaja in tudi družbe mi ne bo manjkalo, ne bo mi nič dolgčas. – Poleti, ko bodo dopusti, bo pa tudi Srečko prišel za par tednov nazaj domov – a ne, Srečko?”

Knjig ni bilo veliko in tudi niso bile kaj prida, a Srečku sem dal zanje več, kot bi komu drugemu, na novi življenjski poti mu bo vsak evro prav prišel. Že tri mesece prodaja stanovanje, dvakrat je že spustil ceno, pa mu še ni uspelo najti kupca. Kdo pa danes sploh še hoče živeti v Kropi in to še v bloku, in to še v četrtem nadstropju, pa še dvigala ni! – Pa tudi če proda,, ne bo za ta denar v Liverpoolu nič dobil, moral bo vzeti kaj v najem, to pa tudi ne bo poceni, prijatelj Alex mu bo mogoče celo priskrbel stanovanje – najemnine zanj pa mu prav gotovo ne bo plačeval, tako velika prijatelja pa spet nista!

“Srečno, Srečko!” sem mu rekel, ko sem šel. “Ko pridem v Liverpool, bova šla na eno pivo”

Tudi jaz rad poslušam dobre stare Beatle, ampak nikoli nisem bil v Liverpoolu in doslej tudi nikoli nisem pomislil, da bi tja šel. Zdaj pa, ko bom imel tam poznanega človeka, Srečka Završnika iz Krope, se bom pa enkrat morda le odpravil gor na pivo – in se takoj nato vrnil domov. Za razliko od Srečka si sam ne delam utvar, da bi lahko kje čisto na novo začel živeti, saj bi moral prej sam s sabo razčistiti in počistiti veliko stvari. Kar pa mi – če sem odkrit – sploh ne paše. Tu, kjer sem, na tem majhnem prostoru, omejenim z vidno črto obzorja, je ves moj svet – na katerem sem kdaj nesrečen in osamljen, kdaj pa tudi srečen in svoboden. Nikjer drugje ne bi moglo biti drugače.

  • Share/Bookmark

Bloger. Blebetač.

Petek, Marec 11th, 2011
Nekaj sem zamočil. Nekaj sem zakvačkal. Nekaj sem zašuštral.
In to ne samo enkrat v zadnjem času.

Denimo zadnjič. Prišel je znanec s prošnjo da mu posodim denar. Čez tri dni da dobi plačo in mi bo vrnil. Dal sem mu, kolikor je rabil , on pa je za poroštvo pustil pri meni svoj fotoaparat. Kar se mi je zdelo v redu – sva sicer dobra znanca, a niti ne prijatelja, vsak dan se srečujeva, a ne hodiva ravno vsak dan skupaj na pijačo. Sto evrov res ni velik denar, ni pa tudi drobiž, na katerega lahko pozabiš, če ne dobiš nazaj.

Čez par ur sem za šankom naletel na drugega znanca, pravzaprav pivskega prijatelja, v zadnjih mesecih je že nekajkrat prespal pri meni, ker se ga rad naleze in so ga na cesti tudi že ustavili in je tudi že napihal in si zato po prekrokanem večeru ne upa več z avtom v Medvode, kjer zadnja leta živi. Ne vem, kako je beseda nanesla na prvega znanca, ampak mislim, da je prijatelj na lepem kar sam začel s tem, kako mu ta človek že par let dolguje par sto evrov in si izmišljuje zmeraj nove in nove izgovore, da ne vrne. Stegnil sem jezik, da sem prav njemu, o katerem govoriva,  danes tudi sam posodil denar, prijatelj je rekel »Aha – pozabi na to, da ti bo kdaj vrnil!« – in še kar nekaj časa sva se pogovarjala o tem človeku, o njegovem obnašanju in njegovih dolgovih, preden sva šla iz gostilne.

Potem pa me je zvečer poklical dotični znanec, ki sem mu dopoldne posodil denar, ves prizadet, razburjen in užaljen je bil, kako to da gobcam naokoli o stvareh, ki se tičejo samo naju, zmeraj me je imel za fejst deca, ki se nanj lahko zanese in mu zaupa, zdaj sem pa vse zblebetal in zasral – in tako naprej. Nekaj sem jecljal, nisem imel kaj reči, ostal sem osramočen in brez besed –  ko pa sem prišel za silo k sebi, sem se pa začel na debelo posipati s pepelom , ni kaj, res sem zasral, žal mi je, rad bi popravil ta kiks, če bi mogel, sem se opravičeval.
Iz godlje, ki sem jo zamešal, sem se izvlekel tako, da sem znancu še isti dan prinesel zastavljeni fotoaparat nazaj , mu rekel da mu tudi denarja ni treba vrniti, naravnost prepovedal sem mu, da ga vrne, skratka – podkupil sem ga! Napravil sem veliko napako, ki pa me niti ni drago stala – kaj pa je sto evrov proti izgubljeni časti, zaupanju in dobremu imenu med prijatelji in znanci v našem malem mestu?!

Pa še en primer.

Znanka iz domačega kraja, ki pa že dolgo živi v prestolnici, mi je poslala mejl z besedami pohvale o mojem blogu in tudi z namigom, da bi me rada spet kaj videla. Pognalo mi je kri po srčnih žilah, ko sem to prebral – ta znanka namreč ni bila kar ena iks ženska, ampak že od nekdaj prav posebna, meni ljuba ženska, moja dolgoletna skrivna simpatija. Zadnja leta se nisva videvala in je nekako izginila iz mojega srčnega obzorja (daleč od oči, daleč od srca), zdaj pa so topla čustva do nje naenkrat spet privrela na dan. (To pa je seveda povezano tudi s tem, da sem zdaj že nekaj časa spet samski in zato toliko bolj dovzeten za ženske čare in ljubezenske vibracije.)

Tako. Tej ženski sem odpisal in se ji zahvalil za bralsko pozornost, ji tudi polaskal, da je lepa in prikupna in očarljiva in ji priznal svojo srčno naklonjenost – le njen namig da bi se srečala, sem preslišal, oz. sem napisal, da najino srečanje prepuščam srečnemu naključju. (Ne da si nisem želel , ampak preveč po moško slinast in vsakdanji bi se zdel sam sebi, če bi takoj ugriznil v vabo in se dogovarjal za randi.)

To, da se nisem z njo takoj dogovoril za zmenek, je bila pa že moja prva napaka. Takoj nato pa sem naredil drugo, glavno napako. Ker se moja Dulcineja na moj izliv ljubezni ni takoj odzvala in mi odgovorila, sem se ustrašil, da sem bil preveč odkrit, iskren in neposreden in da sploh ne bom dočakal odgovora, in sem se skril v svojo mišjo luknjo in šel pisat blog. To, kar sem tej ženski zasebno napisal, sem na blogu uporabil kot uvod v štorijo, v kateri sem razčiščeval odnose z neko drugo žensko, in z ženskami nasploh.  

Rekel sem uporabil – pravzaprav pa zlorabil! Lepe besede, ki sem jih na samem povedal ženski, ki mi je všeč, sem še preden so dosegle svoj pravi cilj in namen, raztrobil v javnosti in naredil iz njih literaturo. Razmetal sem jih kot bisere svinjam, jih umazal in zapackal.

Ampak sem še imel šanse, da nekako zvozim, preden do kraja zavozim. Ko je bila štorija že nekaj ur na netu, sem od svoje ljube bralke le dobil odgovor. Sicer samo par stavkov zahvale za lepe besede, ki sem jih ji napisal –  a dovolj da mi je z njimi spet segla globoko v srce. Takoj sem hotel štorijo umaknit z neta, saj je tam očitno še ni našla in prebrala. Imel sem pa smolo, da mi je ravno takrat zmrznil računalnik. (Zdaj imam že novega, pred enim mesecem, ko se je vse to dogajalo sem pa imel še staro škatlo, ki mi je ves čas nagajala). Deux ex machina – samo da v narobni smeri kot v komadih s srečnim koncem! Ker je bilo že pozno in sem bil zaspan, sem pustil vse kot je bilo in šel v posteljo. Naslednji dan sem pa res dokončno zasral! Računalnik mi je ponoči odmrznil in bi tekst zjutraj še lahko zbrisal z bloga – pa ga nisem! Ponoči v spanju mi je namreč prišepnil hudič (samo on je to lahko bil!), da bi bila lahko moji bralki ta zgodbica celo všeč , in sem jo po mejlu celo sam spomnil, naj jo prebere – res je moral imeti hudič prste vmes, da sem napravil to kozlarijio!

Mi je sicer še odgovorila : “Hi! – Sem se nasmejala, le tako naprej! ” – ampak to ni bila več pohvala, ampak posmeh, vedro mrzle vode na mojo od ljubezni razgreto glavo. Sem potem še mislil, da bi lahko kaj popravil, sem celo že javno oznanil, da bom nehal z blogom in sem za 14 dni res nehal, to pa samo zato, da sem našel razlog, da ji svojo pisarijo črno na belem z navadno pošto pošiljam na dom .“Hočeš nočeš ostajaš moja najljubša bralka”, sem se ji prilizoval v spremnih dopisih. Seveda brez haska, samo še slabše je bilo, nobenega glasu, nobenega odziva, kaj šele pohvale ni bilo več od nje. Logično. Razumljivo. Edino pravilno.

Na koncu, po vsem tem mečkanju, bloganju, mejlanju in pisarjenju, sem potegnil iz rokava še zadnjo karto. Napisal sem ji, da bi jo rad srečal v živo in da jo vabim na pijačo. Seveda mi ni odgovorila. Logično. Razumljivo. Edino pravilno. Zamudil sem en mesec in vmes je bilo tisoč besed preveč.

Ne samo sto evrov – tisoč evrov, ves svoj denar bi dal, da bi lahko popravil, kar sem zamočil. Seveda pa so stvari, ki se jih ne da popravit z denarjem – in celo ne z iskrenim kesanjem.

In tako. Ura je dvanajst, zunaj je sonce, ptički pojejo, diši po pomladi, jaz pa čepim doma pri računalniku in po dveh tednih premora že spet pišem blog. Ampak to kar se tukaj grem, niti kesanje ni, to je javno posipanje s pepelom. Morda bom celo deležen sočutne solzice od kakšne bralke – gotovo pa ne od tiste, od katere bi rad in sem zaradi nje to napisal.

 
 

 

  • Share/Bookmark