Pisatelj

Sem miren in prijazen človek in ne popenim za vsako figo. Zadnjič je pa malo manjkalo. Na ulici sem srečal znanca, ki me je predstavil svoji družbi: »Ta in ta – pisatelj!« Toliko da ga nisem prijel za brado in ga z glavo butnil v zid!

 Nisem ga butnil, sem ga pa zelo grdo pogledal in rekel: »Kako bi se pa ti počutil, če bi kot otrok ukradel liziko v trgovini, potem pa bi do konca tvojega življenja govorili o tebi: »Ta in ta – lopov in tat!«

 V mladosti sem res napisal nekaj knjig, celo v pisateljsko društvo sem se včlanil – vse to pa samo zato, da bi bil všeč punci, s katero sem hodil. Bila je iz meščanske  družine, rada je brala knjige, tudi sama je pisala pesmi, všeč so ji bili pesniki in pisatelji, in se je čez nekaj let tudi poročila s pisateljem – ampak  to nisem bil jaz.

 »To pa res ni dobra primerjava,« se je branil znanec. »Tudi če si že zdavnaj izstopil iz Društva pisateljev in res nisi v zadnjih 20 let  napisal in objavil niti ene vrstice,  kot se hvališ, pa imajo v knjižnicah še zmeraj tvoje knjige in tudi v leksikonu slovenskih pisateljev je še zmeraj tvoje ime, tega ne moreš kar tako zbrisati in zanikati!«

 Nisem se hotel več prepirat in sem šel naprej svojo pot. Kaj me pa briga, za kaj me imajo drugi in kaj je v knjižnicah in leksikonih, bom pa že vedel zase, kaj sem in kaj nisem, sem si mislil.

 Nisem pisatelj, saj ne pišem povesti in romanov –  zdaj pišem blog in sem bloger. (Sicer pa mi tudi ta beseda  ni všeč, sliši se kot borznik, boksar, bobnar, bodibilder, robot…)

 Pisatelj, bloger… Povezava seveda je, in to usodna. Za oboje, za to, da sem nekoč hotel postati pisatelj in za to da sem zdaj bloger, so kriva usodna bitja – ženske. S pisanjem bloga sem začel tisti dan, ko se je moja žena odselila iz najine skupne hiše in sem praznino, ki je ostala za njo, moral z nečim zapolniti, sicer bi zgrmel vanjo in propadel. Nisem zakockal premoženja, nisem se zapil, nisem znorel, nisem skočil pod vlak – začel sem pisati.

 Na koncu, čez 10 ali 20 let, bom iz  tisoč ali več tisoč strani svojega bloga izbral najboljše in natisnil knjižico, ki bo imela samo  100 strani in bo izšla samo v 100 izvodih. Napravil bom predstavitev v vaškem kulturnem domu, lepo se bom oblekel,povabil bom prijatelje, občinski referent za kulturo bo imel uvodni nagovor, primadona lokalnega gledališča bo kaj prebrala iz knjižice (glas se mi bo že preveč tresel od starosti in proteza  preveč šklepatala v čeljusti, da bi lahko sam bral), učenci glasbene šole bodo zaigrali na flavto in violino, na koncu pa mi bo brhka miss Kašarije prinesla rože na oder in me poljubila na uvelo lice…

 To bo pravzaprav moj knjižni prvenec, saj bodo do takrat res že čisto vsi pozabili, da sem že kdaj prej kaj napisal in objavil v knjižni formi. Moje stare knjige  bodo do takrat že dokončno izločili iz javnih knjižnic, in  tudi v novih izdajah biografskih leksikonov ne bo več mojega imena…  In če me bodo takrat komu predstavili: »Ta in ta – pisatelj!«,  ne bom več zmerjal in psoval, ampak se bom galantno priklonil in rekel: «V čast mi je, gospa – v čast mi je, gospod!«

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !