Midva s Prešernom

KO BREZ MIRU OKROG DIVJAM, PRIJATLJI PRAŠAJO ME, KAM?

V Kranju sem pred kratkim najel pisarno. Počasi jo opremljam s pisarniškim pohištvom, en dan pripeljem mizo, drug dan stole, potem en regal, pa drug regal, vmes pa se sprehajam po mestu in  posedam po bifejih. Ko me kdo od mojih kranjskih prijateljev in znancev vpraša, kaj bom počel v pisarni, skomignem z rameni in naredim neumen obraz,  rečem: »Ne vem še,« ali »Bom še videl«, ali »Mogoče kaj, mogoče nič« – ali kaj drugega splošnega in nedoločnega. Mislijo si, da hočem biti skrivnosten in da jim kaj prikrivam, ampak moji odgovori so iskreni, saj v resnici še sam ne vem, kaj bom, kako bom, ali sploh kaj bom in zakaj ravno v Kranju.

PRAŠAJTE RAJ OBLAK NEBA, PRAŠAJTE RAJI VAL MORJA

Moja pisarna je v starem delu mesta in v njej je bila prej advokatura. Tu blizu, čez cesto in še nekaj hiš naprej je imel pred več kot 150 leti  advokaturo tudi France Prešeren. Za razliko od mene je on vedel, zakaj je v Kranju najel pisarno in kaj bo v njej počel. Po dolgih letih udinjanja pri Crobathu  v Ljubljani, se mu je malo pred smrtjo končno uresničila dolgoletna želja po lastni advokatski pisarni: »Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, zvečer s prijatlji praznil bom bokale…«

 Jaz pa pisarne v Kranju pravzaprav sploh ne rabim. To, kar delam in s čimer se preživljam lahko počnem kjerkoli, tudi v lastni hiši imam  telefon in  računalnik, pa dovolj prostora  in tudi vse druge pogoje za svoje posle. Ampak…

OBLAK NE VE, IN VAL NE KAM, KAM NESE ME OBUP, NE ZNAM

Ta   ponedeljek zvečer, na predvečer Prešernovega praznika, sem bil slučajno na Glavnem trgu v Kranju ravno takrat, ko je pevski zbor pred pesnikovim spomenikom med cerkvijo in gledališčem stotniji rahlo premraženih poslušalcev zapel venček Prešernovih: Strunam, Pevcu, Kam…

SAMO TO ZNAM, SAMO TO VEM, DA PRED OBLIČJE NJE NE SMEM

Ne hodim ne na predstave ne na proslave, ne udeležujem se prireditev in kulturnih dogodkov – če pa že kje sem, je to res lahko samo spotoma in slučajno. Potem ko sem v pisarni zložil na  police zaboj knjig in škatlo fasciklov, sem postal lačen, pri peku na ulici sem kupil topel burek in se ga po svoji stari grdi navadi lotil kar med potjo. Imel sem mastne roke, in tudi okrog ust sem bil ves masten, ko sem se pridružil občinstvu in prisluhnil petju,  in iz mastnega papirja so mi na tla padali koščki mastne skute in testa. To res ni šlo skupaj s Prešernovo proslavo…

IN DA NI MESTA  VRH ZEMLJE, KJER BI POZABIL TO GORJE!

… ampak bil sem res lačen in burek je bil res dober!

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Midva s Prešernom”

  1. samokodela komentira:

    Zabaven prispevek, ampak mogoče vseeno ni preveč pametno poudarjati, da si tako zelo drugačen od Prešerna. Saj večina ljudi je drugačnih od takšnega posebneža in velikega umetnika, a marsikdo vendarle ne tako zelo, sploh če gre za intelektualce in umetnike.

    In v čau praznika poudarjati, da ne hodiš na kulturne prireditve in da za razliko od Prešernove ‘velike usode in namenov’ ne veš niti zakaj boš uporabljal pisarno, to mi pač ni preveč všeč.

    Ampak še vedno inteligenten in zabaven prispevek, z zanimivim vpletanjem Prešernovih verzov!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !