V 11 mesecih, odkar pišem blog, je to moj 99. zapis. Druge statistike ne vodim, prijatelj računalničar mi je sicer inštaliral števec obiskov, pa se nekako ne znajdem med ciframi in grafikoni in tudi geslo za dostop sem pozabil, in prvič ko bo prijatelj spet prišel k meni, mu bom rekel , naj števec odmontira. Mogoče pa je še bolje da ne vem, koliko ljudi me bere – malo bralcev bi me lahko spravilo v depresijo, veliko bralcev pa v evforijo, oboje bi lahko slabo vplivalo na moje pisanje, ki je že brez tega dovolj podvrženo razno raznim oscilacijam in turbulencam: meteorološkim, čustvenim, razpoloženjskim…
Sicer pa je pisanje bloga zabavna in tudi koristna vaja za ohranjanje možganske kondicije, bolj kot igranje šaha in reševanje križank. Ne gre pa zanemariti tudi blagodejnih psihosocialnih in psihoterapevtskih učinkov. Če najprej sebi priznam in potem tudi javno povem, da sem v dreku in zakaj sem v dreku in kakšen je ta drek, sem iz tega dreka že na pol ven zlezel!
