Arhiv za Februar, 2011

Najboljši so padli

Nedelja, Februar 20th, 2011

Končano, tukaj sem zadnjič. Bralcem hvala za pozornost in opravičilo vsem prepoznanim, vpletenim in prizadetim.

Pa lep pozdrav,

Edo

  • Share/Bookmark

En lep stavek. (Navodilo za pisanje ljubezenskih pisem)

Sobota, Februar 19th, 2011

Napisal sem ti en lep stavek in zahvalila si se mi za te lepe besede. Kar sem ti potem še napisal in povedal je bilo že nalivanje vode v vino in prav si storila, da mi nisi odgovorila. Moral bi ostati samo pri tistem  enem stavku in potem molčati.

  • Share/Bookmark

Motovilec (Sobotna humoreska)

Sobota, Februar 19th, 2011

Pozvonilo je in še preden sem utegnil odpreti vrata ali vsaj reči »Naprej!« so se vrata sama odprla in je vstopil zelenjavar. Možakar  nam že dolga leta vsako soboto dopoldne, če nas le dobi doma,  prodaja domačo zelenjavo, domače bučno olje, domačo ajdovo kašo, domačo pirino moko, domače polnozrnate kekse, domače jabolčne krhlje, domače orehe, domač kis, domač mošt, domače vino, domačo slivovko, v domačem gozdu nabrane borovnice in gobe – vse je domače, biološko pridelano, brez strupenih kemikalij in seveda zato seveda vse še enkrat dražje kot na tržnici ali pri najboljšem sosedu, ampak se splača in zmeraj kupimo, če že zaradi zdravja ne, pa zaradi dostave na dom.

 »V mestu sem srečal vašo gospo in mi je rekla da bo kupila pol kile motovilca in naj ga prinesem kar k vam domov!« je rekel. Še preden sem se utegnil začuditi:«Kako pa moja gospa ve, da sem doma?« mi je že potisnil v roke veliko vrečo z motovilcem ,  iz svojih torb pa je  tudi že začel jemati druge domače dobrote in jih  razpostavljati po komodi v veži.

 Ne vem, ali moj zelenjavar  res ne ve, ali pa se le neumnega dela, da ne ve, da »moja gospa«  že eno leto sploh ne živi več tukaj in da  se je iz najine skupne hiše preselila v blok na drugem koncu mesta? Ko je bila pred 14 dnevi zadnjič pri meni, je  pripeljala s sabo ekipo kamnosekov, betonorezalcev, minerjev, vrtalcev, bageristov , buldožeristov in tovornjakarjev, da bi prežagali hišo na pol  in bi potem ona svojo polovico odpeljala s sabo. Ker sem to preprečil, mi je zagrozila, da bo naslednjič prišla še z večjo ekipo, v kateri bodo tudi policaji  s pendreki,  lisicami in marico in da naj do takrat še enkrat dobro premislim glede hiše, če hočem sam sebi dobro.

 Verjamem, da se zelenjavar ni zlagal in je v mestu res srečal mojo ženo in ji ponujal motovilec.  In tudi to verjamem, da ga je ona poslala k meni – ampak samo zato, da bi se ga na lep način znebila!

 Jaz sem bil pa tako vesel, da mi je poslala na vrata zelenjavarja in ne policajev,  kot mi je grozila, da sem kupil od njega motovilec in še vse drugo, kar je imel s sabo, pa še par evrov sem mu dal za povrh. Vem da mi bo vsaj pol motovilca zgnilo v hladilniku,  preden ga bom pojedel – pa nič zato!

  • Share/Bookmark

Cvetje v jeseni

Petek, Februar 18th, 2011

Če rečem , da grem ven na pijačo, to ne pomeni več,  da grem v Sodček ali v Hram čez cesto, kot sem hodil pred leti, ko sem imel še družinske obveznosti, in sem moral biti čez pol ure že doma. Zdaj se usedem v avto in se odpeljem na Bled, v Bohinj, Kranj, Tržič, na Jesenice, včasih pa celo  Ljubljano, in pridem nazaj pozno zvečer ali zgodaj zjutraj – ali pa sploh ne pridem.

V enem od zgoraj naštetih krajev se včasih dobim s prijateljem, s katerim se poznava že zelo dolgo, več se pa druživa šele v zadnjem času. Sva približno istih let, on je celo nekaj starejši in kratek čas tudi že penzionist. Dvajset let je že ločen, v hiši prebiva sam  s skoraj devetdesetletno  mamo, njegova že odrasla sinova pa živita vsak v drugem kraju vsak svoje življenje. Nima ne avta, ne televizorja, ne računalnika in ne mobilnega telefona, rad  pa se sprehaja, bere knjige in se pogovarja z ljudmi.

Odkar se je ločil, se žensk izogiba, vsaj tako mi je nekoč rekel, in tudi tak vtis sem imel doslej o njem, ne spomnim se, da bi ga sploh kdaj videl v ženski družbi.

Danes me je pa možak presenetil!

Vanj sem trčil ravno med vrati njegovega domicilnega bifeja, kjer se ponavadi dobiva. »Greva kam drugam,«me  je povlekel za rokav. »En hip pred tabo sem prišel in se hotel usesti za mizo, pa sem videl da je vse prazno in bi bil  edini gost, samo še en fant je pri šanku in osvaja kelnerco in  po tem, kako me je pogledala, ko sem stopil noter, mi je bilo takoj jasno, da danes  ne pogreša ne mene ne nobenega drugega gosta več, fant pri šanku ji bo zadosti za cel večer do konca šihta – pa še podaljšala bo šiht! »

Zunaj  pa je nadaljeval: »Pa ta kelnerca sploh ni tako lepa, da bi se še midva drenjala pri njej,  vem za eno lepšo, greva k njej!«

Peljal me je malo naprej po cesti v drug lokal, ki pa je bil za razliko od prvega hrupen in poln ljudi »Ime ji je Metka.« je rekel, ko mi je utiral pot k šanku. »Že prej sem hotel sem, pa sem videl da ima gužvo  in sem zato šel naprej. »

Metka naju je takoj videla in vsa žareča in nasmejana prišla k nama. Moj prijatelj je imel prav, res je bila lepa s svojimi zardelimi lički, sijočimi plavimi očkami in debelo kito pšeničnih las na temenu, prav taka je bila kot filmska Meta iz  Cvetja v jeseni, če ne še lepša!

Prijatelj je naročil kapučino in tudi jaz sem naročil kapučino.

»Povsod drugje pijem dopoldne kapučino in zvečer vino, tukaj pa tudi zvečer samo kapučino« je rekel prijatelj in se zraven skrivnostno nasmehnil.

Hitro sem zvedel, zakaj. Čeprav je pri šanku krdelo napol pijanih dedcev hrupno sililo vanjo z denarjem in naročili, se Metka zanje sploh ni zmenila in je takoj šla naredit dva kapučina h kavomatu.  Naročila sva oba enako, dobila pa sva dva različna kapučina: moj je bil navaden, z belo mlečno peno na vrhu, na drugem, ki pa ga je Metka postavila pred mojega prijatelja, pa je bil na peni s tekočo čokolado narisan srček.

Potem pa se je Metka le morala posvetiti tudi drugim gostom in prijatelj mi je povedal zgodbo – kratko, preprosto in luštno zgodbo o rojstvu ljubezni.

Enkrat pred kakšnim tednom je prišel v ta bife zjutraj na kapučino, ko ni bilo nikogar drugega noter, samo ta nova mlada kelnerca Metka, ki je ni poznal od prej, saj je tudi šele pred dnevi začela delati tukaj, in ta Metka je sedela skrita za kavomatom – in brala knjigo. Vprašal jo je, katero knjigo bere, pokazala mu jo je in po naključju je bila to prav tista knjiga, ki jo je tudi že sam pred kratkim prebral. In potem sta se celo uro, dokler niso prišli še drugi gostje pogovarjala o knjigi, pa tudi o drugih knjigah, ki sta jih brala, in o življenju nasploh. In preden je šel, je naročil še en kapučino in ko mu ga je Metka prinesla, je takoj opazil, da je drugačen od tistega, ki ga je dobil prej; na tem je bila pena okrašena s srčkom!

Seveda pa  ima Metka fanta in moj prijatelj niti ne misli, da bi star kot je, temu fantu lahko hodil v zelje. Lepo mu je že, če se z njo pogovarja pri šanku, medtem ko mu ona s tekočo čokolado riše srčke na kapučine…

  • Share/Bookmark

Šaljivec

Četrtek, Februar 17th, 2011

Pripovedovalci šal. Vicmaherji jim pravimo pri nas na Gorenjskem. V veselih družbah sem slišal že tisoče šal, zapomnil pa sem si samo dve: eno o Bohinjcih in medvedih – no, druge se pa zdajle niti ne spomnim.

 Ko poslušam notoričnega šaljivca, takega, ki sploh ne zna nehati, se zmeraj spomnim na prijatelja Milana, ki je imel v študentskih letih enega takega vicmaherja za cimra. Kadarkoli je ta cimer začel s svojimi vici, je Milan vedel, da je to znak naraščajoče depresije. Da je imel prav, se je pokazalo takrat, ko je šaljivec skočil z balkona njune študentske sobe v osmem nadstropju šišenskega bloka. Klovni so ponavadi žalostni in nesrečni ljudje.

 Ne pripovedujem vicev, še tista dva, ki ju vem, nikoli ne povem – vseeno pa z zaskrbljenostjo opažam, da me pri vsakdanjem druženju z ljudmi, predvsem pa pri pisanju bloga,  včasih že preveč zanaša v burkaštvo in štosiranje. Sicer to pri meni ne pomeni depresije  (vsaj upam!), gre bolj za nekakšno narcisodidno postavljaštvo, češ, a ne kako sem to smešno povedal, smejte se mi –  znam pa še bolj smešno in se mi boste še bolj smejali!

 Ampak kakšen dolgčas, kakšna žalost biti smešen in zabaven za vsako ceno!  Enkrat se mi bo zgodilo, da se bom kar skrušil in se zjokal vsem na očeh! Na ulici, v gostilni – ali pa kar v tem blogu.

 No, ponavadi sem pa bolj blag sam sabo,  rečem si, da  mi humorna distanca do ljudi in stvari pomaga prenašati življenjska bremena in je tako rekoč del mojega osebnega stila. Da se ne trudim s smešnicami samo zato, da bi druge zabaval, ampak tudi,  da bi sam s sabo laže shajal in se ne bi kar zrušil in zjokal.

  • Share/Bookmark

Šola ljubezni

Ponedeljek, Februar 14th, 2011

»Lepa ženska si, lepo govoriš in lepo se smejiš.
To vem že dolgo, ker te pa že dolgo nisem videl, (razen zadnjič enkrat bežno
na bolšjaku),sem medtem že kar malo pozabil. Potem sem pa prejle namesto da bi šel pisat blog, napravil nekaj boljšega in sem te šel pofirbcat na net.
Pogledal sem posnetek oddaje, v katerem predstavljaš en svoj projekt in plus tega kar sem že na začetku napisal, ugotovil, da se ukvarjaš tudi z lepim delom in to z velikim veseljem in občutkom. (Tudi to sem že prej vedel, a tudi malo pozabil.)
Vse to povem iskreno in ne le iz vljudnosti,ker se trudiš z branjem moje
pisarije.
Priznam pa,da mi je tvoj glas pohvale osvežil spomin -  in tudi pospešil
srčni utrip.
Lepo se imej še naprej – «

 Takole sem sinoči odpisal znanki iz domačega kraja,  ki mi je dva dni prej poslala sporočilo, da rada bere moj blog.  Res sem se razveselil glasu od nje,  ker  je res luštna in mi je že od nekdaj všeč. Tega ji seveda doslej še  nisem povedal,  saj ni bilo priložnosti,  sva le bežna znanca, se sicer ustaviva in si kaj poveva, ko se srečava – kaj počneva, kaj bereva, kje bi se dalo stakniti kakšno knjigo…  -  pa tudi spodobilo se ne bi, saj je od mene -  takole od oka  - 20 let mlajša in so se meni že redčili lasje, ko ji je miška odnesla šele prvi mlečni zobek.

 Ampak zadnje čase niti ne utegnem  razmišljati o tem, kaj se spodobi in kaj ne, raje se prepuščam  soncu in vetru, plimi in oseki, prvinskim nagonom in trenutnim navdihom.

 In popravljam napake, ki sem jih prej delal pri drugih ženskah. Zlasti pri eni.

 Ker ta ženska zdaj vsakomur, ki jo hoče poslušat, moji in svoji žlahti, pa svojim prijateljicam, pa najinim skupnim prijateljem, na njihova vprašanja, kako le da je šla proč od mene, ko sem pa tak fejst fant, tak  možak korenjak,  nealkoholik, nekadilec…  in oh in sploh, priden, iznajdljiv, pameten, talentiran, prijazen, šarmanten, duhovit…, odgovarja, da zato, ker je nikoli nisem objel, ker je nisem nikoli nežno prijel za roko, ker ji nisem nikoli povedal in ji tudi na noben drug način pokazal, da jo imam rad,  da ji nisem nikoli rekel moja lepa, lepa, zlata, sladka, čudovita, edina, enkratna  ljubica, moj dišeči cvet, moj angel nebeški, luč mojega življenja… In se zato pri meni ni nikoli počutila  kot ljubljena in zaželena ženska, nikoli kot moja žena, ampak kot kos pohištva, kot stara oguljena kuhinjska kredenca ali koš za umazano perilo, v najboljšem primeru kot posteljna priležnica…

 Lahko bi se branil, da ni res, kar govori naokoli o meni, ali da vsaj močno pretirava, zato da bi opravičila sebe in to kar mi je storila, lahko bi rekel, da mi je itak šest dni na teden težila in kuhala mulo in da mi še v nedeljo ni dala šanse, da bi bil nežen in ljubeč z njo… Ampak ne bom! Popolnoma prav ima, da me je dala na čevelj, res sem bil bukov z njo, se mi že na nosu  vidi od kje sem , en zagaman bukov dec iz Baške grape, kravo bi moral imeti za ženo, da bi shajala z mano.

 Moja bralka z Jesenic se še ni odzvala na to, kar sem ji napisal, lahko da se boji, da jo hočem osvajat ali kaj takega,  in me hoče, konja starega, dat na vajeti, preden zbezljam in naredim še kakšno večjo neumnost. Ampak se nima česa bat, saj samo treniram in se učim za prihodnje življenje, da bom takrat znal z ženskami, kot nisem znal doslej. Ves poklapan klečim v kotu in stokrat za kazen ponavljam: »…lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam lepa si, rad te imam –  lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si, rad te imam – lepa si… lepa si… najlepša…

 Še sfecljalo se mi bo, ampak kazen mora biti in vsaka šola nekaj stane.

  • Share/Bookmark

Pisatelj

Sobota, Februar 12th, 2011

Sem miren in prijazen človek in ne popenim za vsako figo. Zadnjič je pa malo manjkalo. Na ulici sem srečal znanca, ki me je predstavil svoji družbi: »Ta in ta – pisatelj!« Toliko da ga nisem prijel za brado in ga z glavo butnil v zid!

 Nisem ga butnil, sem ga pa zelo grdo pogledal in rekel: »Kako bi se pa ti počutil, če bi kot otrok ukradel liziko v trgovini, potem pa bi do konca tvojega življenja govorili o tebi: »Ta in ta – lopov in tat!«

 V mladosti sem res napisal nekaj knjig, celo v pisateljsko društvo sem se včlanil – vse to pa samo zato, da bi bil všeč punci, s katero sem hodil. Bila je iz meščanske  družine, rada je brala knjige, tudi sama je pisala pesmi, všeč so ji bili pesniki in pisatelji, in se je čez nekaj let tudi poročila s pisateljem – ampak  to nisem bil jaz.

 »To pa res ni dobra primerjava,« se je branil znanec. »Tudi če si že zdavnaj izstopil iz Društva pisateljev in res nisi v zadnjih 20 let  napisal in objavil niti ene vrstice,  kot se hvališ, pa imajo v knjižnicah še zmeraj tvoje knjige in tudi v leksikonu slovenskih pisateljev je še zmeraj tvoje ime, tega ne moreš kar tako zbrisati in zanikati!«

 Nisem se hotel več prepirat in sem šel naprej svojo pot. Kaj me pa briga, za kaj me imajo drugi in kaj je v knjižnicah in leksikonih, bom pa že vedel zase, kaj sem in kaj nisem, sem si mislil.

 Nisem pisatelj, saj ne pišem povesti in romanov –  zdaj pišem blog in sem bloger. (Sicer pa mi tudi ta beseda  ni všeč, sliši se kot borznik, boksar, bobnar, bodibilder, robot…)

 Pisatelj, bloger… Povezava seveda je, in to usodna. Za oboje, za to, da sem nekoč hotel postati pisatelj in za to da sem zdaj bloger, so kriva usodna bitja – ženske. S pisanjem bloga sem začel tisti dan, ko se je moja žena odselila iz najine skupne hiše in sem praznino, ki je ostala za njo, moral z nečim zapolniti, sicer bi zgrmel vanjo in propadel. Nisem zakockal premoženja, nisem se zapil, nisem znorel, nisem skočil pod vlak – začel sem pisati.

 Na koncu, čez 10 ali 20 let, bom iz  tisoč ali več tisoč strani svojega bloga izbral najboljše in natisnil knjižico, ki bo imela samo  100 strani in bo izšla samo v 100 izvodih. Napravil bom predstavitev v vaškem kulturnem domu, lepo se bom oblekel,povabil bom prijatelje, občinski referent za kulturo bo imel uvodni nagovor, primadona lokalnega gledališča bo kaj prebrala iz knjižice (glas se mi bo že preveč tresel od starosti in proteza  preveč šklepatala v čeljusti, da bi lahko sam bral), učenci glasbene šole bodo zaigrali na flavto in violino, na koncu pa mi bo brhka miss Kašarije prinesla rože na oder in me poljubila na uvelo lice…

 To bo pravzaprav moj knjižni prvenec, saj bodo do takrat res že čisto vsi pozabili, da sem že kdaj prej kaj napisal in objavil v knjižni formi. Moje stare knjige  bodo do takrat že dokončno izločili iz javnih knjižnic, in  tudi v novih izdajah biografskih leksikonov ne bo več mojega imena…  In če me bodo takrat komu predstavili: »Ta in ta – pisatelj!«,  ne bom več zmerjal in psoval, ampak se bom galantno priklonil in rekel: «V čast mi je, gospa – v čast mi je, gospod!«

  • Share/Bookmark

Midva s Prešernom

Sreda, Februar 9th, 2011

KO BREZ MIRU OKROG DIVJAM, PRIJATLJI PRAŠAJO ME, KAM?

V Kranju sem pred kratkim najel pisarno. Počasi jo opremljam s pisarniškim pohištvom, en dan pripeljem mizo, drug dan stole, potem en regal, pa drug regal, vmes pa se sprehajam po mestu in  posedam po bifejih. Ko me kdo od mojih kranjskih prijateljev in znancev vpraša, kaj bom počel v pisarni, skomignem z rameni in naredim neumen obraz,  rečem: »Ne vem še,« ali »Bom še videl«, ali »Mogoče kaj, mogoče nič« – ali kaj drugega splošnega in nedoločnega. Mislijo si, da hočem biti skrivnosten in da jim kaj prikrivam, ampak moji odgovori so iskreni, saj v resnici še sam ne vem, kaj bom, kako bom, ali sploh kaj bom in zakaj ravno v Kranju.

PRAŠAJTE RAJ OBLAK NEBA, PRAŠAJTE RAJI VAL MORJA

Moja pisarna je v starem delu mesta in v njej je bila prej advokatura. Tu blizu, čez cesto in še nekaj hiš naprej je imel pred več kot 150 leti  advokaturo tudi France Prešeren. Za razliko od mene je on vedel, zakaj je v Kranju najel pisarno in kaj bo v njej počel. Po dolgih letih udinjanja pri Crobathu  v Ljubljani, se mu je malo pred smrtjo končno uresničila dolgoletna želja po lastni advokatski pisarni: »Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, zvečer s prijatlji praznil bom bokale…«

 Jaz pa pisarne v Kranju pravzaprav sploh ne rabim. To, kar delam in s čimer se preživljam lahko počnem kjerkoli, tudi v lastni hiši imam  telefon in  računalnik, pa dovolj prostora  in tudi vse druge pogoje za svoje posle. Ampak…

OBLAK NE VE, IN VAL NE KAM, KAM NESE ME OBUP, NE ZNAM

Ta   ponedeljek zvečer, na predvečer Prešernovega praznika, sem bil slučajno na Glavnem trgu v Kranju ravno takrat, ko je pevski zbor pred pesnikovim spomenikom med cerkvijo in gledališčem stotniji rahlo premraženih poslušalcev zapel venček Prešernovih: Strunam, Pevcu, Kam…

SAMO TO ZNAM, SAMO TO VEM, DA PRED OBLIČJE NJE NE SMEM

Ne hodim ne na predstave ne na proslave, ne udeležujem se prireditev in kulturnih dogodkov – če pa že kje sem, je to res lahko samo spotoma in slučajno. Potem ko sem v pisarni zložil na  police zaboj knjig in škatlo fasciklov, sem postal lačen, pri peku na ulici sem kupil topel burek in se ga po svoji stari grdi navadi lotil kar med potjo. Imel sem mastne roke, in tudi okrog ust sem bil ves masten, ko sem se pridružil občinstvu in prisluhnil petju,  in iz mastnega papirja so mi na tla padali koščki mastne skute in testa. To res ni šlo skupaj s Prešernovo proslavo…

IN DA NI MESTA  VRH ZEMLJE, KJER BI POZABIL TO GORJE!

… ampak bil sem res lačen in burek je bil res dober!

  • Share/Bookmark

99

Sobota, Februar 5th, 2011

V 11 mesecih, odkar pišem blog, je to moj 99. zapis. Druge statistike ne vodim, prijatelj računalničar mi je sicer inštaliral števec obiskov, pa se nekako ne znajdem med ciframi in grafikoni in  tudi geslo za dostop sem pozabil,  in prvič ko bo prijatelj spet prišel k meni, mu  bom rekel , naj števec odmontira. Mogoče pa je še bolje da ne vem, koliko ljudi me bere –  malo bralcev bi me lahko spravilo v depresijo, veliko bralcev  pa v evforijo, oboje bi lahko slabo vplivalo na moje pisanje, ki je že brez tega dovolj podvrženo razno raznim oscilacijam in turbulencam: meteorološkim, čustvenim, razpoloženjskim…

 Sicer pa je pisanje bloga zabavna  in tudi koristna vaja za  ohranjanje  možganske kondicije, bolj kot igranje šaha in reševanje križank. Ne gre pa zanemariti tudi blagodejnih psihosocialnih in psihoterapevtskih učinkov. Če najprej sebi priznam in potem  tudi javno povem, da sem v dreku in zakaj sem v dreku in kakšen je ta drek, sem iz tega dreka že na pol ven zlezel!

  • Share/Bookmark

Rekreacija

Sobota, Februar 5th, 2011

Nič ni gršega za pogledat,  kot so dedci mojih let (med 50 in 60), ki se gredo rekreacijo. Vidiš tekača, ki sploh ne teče, ampak samo nakazuje tek in vleče noge za sabo, kot bi imel na vsaki nogi privezan mlinski kamen. In kolesarja, ki pritiska  pedale v breg  s takšno muko, da mu nabrekajo žile na čelu in mu prihaja pena na usta in se ustrašiš zanj, da bo umrl, preden bo prišel na vrh klanca.  Oprijeta športna oblačila tudi nič ne skrijejo, ampak le še poudarijo povešena ramena,  velik trebuh,  uboge tanke nogice – in da te od pasu navzdol tudi sicer ni nič več v hlačah… In tudi nobena stvar bolj ne smrdi kot star prešvican rekreativec!

Ma ja, seveda,  tudi na stara leta je treba migat, ni dobro da se  zasediš in zaležiš –  a treba je počet kaj konkretnega! Kolikor ti je še ostalo moči in življenjske energije,  ju je škoda zapravljat za brezvezno  tekljanje po potkah v parkih in mazohistično mučenje samega sebe  na kolesarskih maratonih. Bolje nacepit drva za zimo, popravit balkonsko ograjo, pospravit ropotijo v kleti in na podstrešju,  iti v gozd po  gobe, k reki lovit ribe, preštihat vrt ali kopat jarek za vaški vodovod…

 Danes, na primer, sem se razgibaval s prestavljanjem  pohištva. Že to, da sem sam premaknil težko hrastovo omaro  iz ene sobe v drugo, je bil velik napor, sploh ker je bila omara prevelika da bi šla skozi vrata, pa sem jo kljub temu in po vsej sili  hotel spravit skozi!  Tudi prenašanje knjižnega regala po ozkih  in za povrh še zavitih stopnicah iz nadstropja v pritličje je bila zahtevna športna preizkušnja – še zahtevnejša pa potem, ko sem imel regal že v pritličju, pa tam nisem našel primernega prostora zanj in sem ga potem rinil nazaj v nadstropje!

 Zvečer je  bilo vse pohištvo, s katerim sem se popoldne mučil,  spet na svojih starih mestih –  samo da še malo bolj obtolčeno in odrgnjeno, in tudi sam sem bil ves obtolčen in odrgnjen. Moje delo je bilo Sizifovo delo,  brez haska in brez veze – tako  kot maraton Franja in tek ob žici okupirane Ljubljane.

  • Share/Bookmark