Denar, pero, macola

»…Ni res, da denar človeka pokvari – pokvari ga pomanjkanje denarja. In  tudi če je  res, da denar sam po sebi še ne prinese sreče, pa je še bolj res, da je biti brez denarja velika nesreča. Materialna beda je v tesni zvezi z duhovno revščino. Pred denarjem padejo na kolena talent, ponos, pogum in ljubezen.

Če rečem, da imam rad denar, sem rekel premalo. Ljubim denar, obožujem ga.  Ljubim denar, ker ljubim svobodo in svobodo kupiš z denarjem. A ta moja ljubezen je platonična, ni pohotna in požrešna, je lirično hrepenenje po daljnem in nedosegljivem, po zlatih zvezdah in srebrnem mesecu. Medtem ko jaz spim zraven denarja, ga drugi, iznajdljivi in grabežljivi, po mili volji jemljejo in bašejo v žepe. Oni imajo denar, meni ostajata ljubezen in hrepenenje. In životarjenje iz dneva v dan. Kaj pa je življenje brez denarja drugega kot životarjenje?

V novelah, ki jih pišem, se pojavljajo junaki, ki so čez noč obogateli in razsipajo z novci. Te novele so nerealizirani scenariji za moje lastne finančne podvige. Vsega ne morem imeti, zato si pa lahko vse izsanjam. In tudi od sanj je mogoče živeti, tudi sanje je mogoče vnovčiti. Zato skupaj z Endre Adyjem terjam:

…račun, denar,

za življenje, za cilje,

za domovino, za mater,

za Boga in za misel

in za ljubezen…

-         In tudi za tole pisanje…«

xxx

V jeseniškem časopisu Železar sem imel pred 25 leti svojo tedensko kolumno »Živim in pišem«. Pri pisanju sem bil omejen na 50 vrstic, oz. poldrugo stran tipkopisa, sicer pa nisem imel nobenih drugih omejitev in sem pisaril o vsem, kar mi je ravno prišlo na misel – podobno kot zdaj počnem v  blogu Obujenke.  Spis »Ljubezen do denarja« je vzorčni primer  mojega pisanja  iz tistega časa. Napisal sem ga tako kot sem tedaj živel – iz rok v usta. Bil sem v svobodnem poklicu, preživljal sem se s pisanjem člankov in kratkih zgodb in jasno da sem bil ves čas brez denarja. Nisem bil toliko uveljavljen in uspešen, da bi si upal udariti po mizi in izterjati kakšen boljši honorar; tudi če sem se kdaj postavil zase, sem dosegel samo to, da so me nehali tiskati in objavljati. Še celo v majhnih lokalnih listih se mi ni nikjer uspelo pririniti do piedestala hišnega avtorja, kaj šele v ljubljanskih revijah in založbah! Tudi sklicevanje na pretekle zasluge in minulo delo mi ni pomagalo. Po enem letu, ko sem za Železar skup spravil že 50 podlistkov, sem se le skorajžil in rekel uredniku: »Glej, šefe, eno leto se vsak teden trudim zate, za vsak tekst porabim v povprečju 6 do 8 ur in prelijem  zanj toliko švica kot šmelcer pri martinovki. Res da je to samo možganski švic, ampak vseeno ne razumem zakaj je moj osemurni šiht za pisalnim strojem vreden samo dve uri dela pri peči?! Če hočeš, da bom še kaj pametnega spravil skupaj, mi boš plačal vsaj še enkrat več –  kar pa bo za en podlistek še zmeraj pol manj kot bi v istem času zaslužil pri peči v martinarni…«

Urednik me je samo pomilovalno pogledal, rekel: »Ni šans!« in zadeva je bila zanj zaključena. Pa tudi zame, saj sem nehal pisati podlistke za Železarja in sem šel delat kot fizikalec v  železarno. Izrecno sem zahteval naj me dajo za tretjega šmelcerja (topilca) v martinarno in takoj so mi ustregli, saj je bilo to najtežje, najbolj garaško, najbolj nevarno in najbolj umazano delo v celi fabriki;  tisto  zastarelo Siemens- Martinovo tehnologijo pridobivanja jekla so leta 1985 imeli samo še na Jesenicah -  in v Albaniji!

xxx

Časopis Železar že zdavnaj ne izhaja več, tudi  iz martinovk  ne teče več žareče raztaljeno jeklo v ponovce v livni jami. Ni več plavžev ne kavperjev in ne aglomeracije; – tudi povsod tam sem namreč delal. Povsod, kjer se je prašilo, kadilo,  žarelo, hrumelo, pokalo, bobnelo in prasketalo, sem bil zraven. Lopata in macola  sta se bolj prilegala  moji roki kot nalivno pero in pisalni stroj – in  tudi zaslužil sem več!  Kjer je nekdaj  bilo (biló  in bílo) srce jeseniške železarne, plavž in martinarna,  je zdaj poslovno-trgovski center, Lidl, Hervis, Hofer… vmes pa so prostrana asfaltna parkirišča, obdana s skeleti propadajočih tovarniških obratov…

Tudi sam že zdavnaj nisem več  proletarec, ne tisti z macolo in ne tisti s peresom; nekako sem se uskladil z duhom časa in postal  biznismen. Kar pomeni, da imam tudi denar. (Ne veliko, samo za sproti, a vsekakor več kot sem ga imel nekoč, ko ga nisem imel nič!)

Dobro je imeti denar (že zato, da ti ni treba ves čas razmišljati o njem!) – še boljše pa je imeti talent, ponos, pogum in ljubezen!

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Denar, pero, macola”

  1. jeseničan komentira:

    Edo… bral sem tvoje “kolumne” v takratnem Železarju. Jebiga, Jesenice so bile takrat delavske in štela je samo moč in šihti in tone železa in “gremo na en pir h Kobalu po šihtu”… Romantika? Ma ne…. ena sama jeba… poglej Jesenice danes… še Bosanci so spizdili… in kako so bile Jesenice menda lepe “pred vojno”. Edo, jeseniška romantika je umrla skupaj s fabrko…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !