Nezaposlen

Vsak dan je poseben dan, mesec ni enak mesecu, ne leto letu. Leto 2010 je bilo zame sploh posebno leto, tudi kar se biznisa tiče.  V moji odročni, sem že mislil da od vseh pozabljeni štacunici s starimi knjigami,   so me namreč vse leto obiskovali inšpektorji, revizorji in nadzorniki  – bilo jih je skoraj toliko kot vseh ostalih obiskovalcev in kupcev skupaj! Na začetku leta so me ti obiskovalci po službeni dolžnosti še spravljali ob živce, rohnel sem in katerega tudi kam poslal, potem pa sem se navadil in so me začeli že po malem zabavati. Tudi oni so bili zadovoljni, sicer so glumili zgroženost  in osuplost,  priznali so mi,  da so že prej marsikaj slišali o meni in moji bukvarni,  zato so tudi prišli,  ampak tako očitnega poslovanja mimo vseh zakonov, normativov in predpisov pa res niso pričakovali!  Zadovoljni so bili pa zato, ker so že spet ujeli eno majhno  brezzobo ribico (in ne morskega psa, ki bi jim odgriznil glavo!), ki  jih bo zabavala z obupnim premetavanjem na trnku in milimi prošnjami naj je ne scvrejo v ponvi in jo za božjo voljo spustijo nazaj v vodo.

Inšpektor za varstvo pri delu je ugotovil (in tudi zapisal v beležko), da oljenke v zidnih vdolbinah dajo premalo luxov svetlobe in mi naročil, naj poskrbim za sodobnejšo razsvetljavo s petrolejkami. Tudi vedro z vodo se mu ni zdelo primerna zamenjava za gasilni aparat.

Sanitarni inšpektor je seveda iskal sanitarije. Ni jih našel, rekel sem mu, da ščijem v korito in da serjem za grmovjem na dvorišču, roke si pa umivam pod strešnim kapom  – seveda samo, če dežuje… In tudi to je šlo v zapisnik. Preden je šel,  je še zmetal na kup crknjene podgane, ki so ostale po kotih od lanske deratizacije in mi naročil, naj jih do njegovega naslednjega obiska kam odpeljem, ali vsaj tako pospravim,  da se stranke ne bodo spotikale obnje.

Tržna inšpektorica mi je v dokaz mojega nevestnega poslovanja pokazala račun, ki naj bi ga prinesla na inšpektorat neka moja nezadovoljna stranka. Na  njem je pisalo »KNJIGE – 8 EUR« in nič drugega; ni bilo ne datuma, ne zaporedne številke, ne specifikacije, ne žiga in ne podpisa. Najprej  sem rekel: »Nemogoče, gospa, to ni moj račun, saj nič ne prodam in tudi če prodam ne pišem računov,  v celem letu jih nisem napisal več kot pet ali deset.«  Potem sem pa ta papirček pogledal malo bolj od blizu in potem sem res že moral priznati, da je račun moj; ni dvoma,  to je bila moja pisava, takšne  malomarne krace res ni mogel načečkati nihče drug kot samo jaz. Človek,  ki sem mu izdal račun je moral biti res zelo vztrajen in zoprn, da je prišel do tega dokumenta, in namesto da bi mi bil hvaležen za trud, je šel z računom na inšpekcijo in me prijavil!

»Dobra šola zame,« sem rekel inšpektorici. »Če ne pišem računov, je vse v redu – če pa kakšnega napišem, je pa vse narobe. Ta račun najbrž res ni tak kot bi moral biti , ampak obljubim da z mano ne boste imeli več problemov, saj  je to zadnji račun, ki sem ga komu napisal!«

Inšpektor za delo je najprej začel odmikati police in z baterijo svetiti po stenah, šele potem je rekel dober dan in mi pokazal službeno izkaznico. Dobil je namreč prijavo, da pri meni na črno delajo črnčki in vietnamčki, da se tudi ženske in otroci mučijo s prenašanjem  težkih kišt s knjigami, in to celo še ponoči – podnevi jih pa skrivam v bunkerju! Hotel je zvedeti, kje je ta bunker, tudi linolej na tleh je odmaknil, bunkerji so ponavadi pod zemljo.

Vse po pravilih, kot ponavadi  in tako kot je treba. Najprej preiskava, potem pa zaslišanje in zapisnik. Ime, priimek, očetovo ime, datum in kraj rojstva, poklic, delo, ki ga opravljate…

»Direktor!«, sem rekel, zanalašč malo afektirano.

»Direktor česa, direktor koga?«

»Direktor zasebnega zavoda!«

»To pomeni, da ste zaposleni v tem zavodu. Koliko ljudi je še zaposlenih tukaj razen vas«?

»Nobenega zaposlenega ni, in tudi sam nisem zaposlen v zavodu.«

»Kje pa potem delate?«

»Tukaj.«

»Tukaj delate in niste zaposleni tukaj?  Kje ste pa zaposleni?«

»Uradno nikjer, sicer sem pa ves čas s čim zaposlen«

»Torej ste nezaposleni!«

»Nisem nezaposlen. Ne iščem službe, nisem prijavljen na zavodu za zaposlovanje, ne dobivam denarne pomoči za brezposelne, ne hodim na Karitas in na Rdeči križ, sam plačujem prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje…«

»Skrajšajte, prosim. Vi trdite, da ste direktor zavoda, jaz pa vam rečem, da ste nezaposlena oseba in da…«

»…In da… A ste hoteli reči da sploh ne bi smel biti tukaj in da delam na črno?«

»Nisem nič rekel, bom pa preveril, kako je s tem. Trideset let sem že inšpektor, takega primera pa res še nisem srečal v svoji praksi, priznam. Podpišite tale zapisnik, vse boste dobili črno na belem in z uradno pošto!«

Pošta z inšpektorata za delo je res prišla, ampak sem že pozabil, kaj je bilo v njej napisano, lahko pa da je niti  odprl in prebral nisem in sem jo vrgel  v škatlo z drugo uradno pošto od drugih inšpektorjev:  zapisniki, navodila, opomini, zadnji opomini, kazni, položnice, sodne takse, tožbe, prepovedi, izvršbe, rubeži…

Če bi šel vse to brati, jemati resno, kakorkoli upoštevati  in se sekirati zaradi tega, bi bilo lahko samo dvoje – da vzamem štrik in se obesim, ali pa da zaprem firmo, se prijavim na zavod za zaposlovanje in se postavim v vrsto za riž in makarone na Karitasu in Rdečem križu.

Seveda ne bom storil ne enega ne drugega –  če bi pa že moral izbirati, bi se pa prej obesil!

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Nezaposlen”

  1. domovoj komentira:

    Car. :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !