Harmonikar

»… Ta hiša je zame zadnje čase zelo neprijazen dom, a je še zmeraj dom, saj nimam drugega doma. Jaz sem pač en čisto navaden človek, ki hoče biti nekje doma.  Zdaj ko je končno tudi meni jasno (res je dolgo trajalo, da mi je kapnilo!), da to ne bo nikoli več najin skupni dom, je zate res najbolje, da se iz te hiše, ki ni bila nikoli tvoj dom (tako si večkrat rekla), čimprej izseliš in  greš nekam, kjer boš res imela dom. V izpraznjeno pritličje pa lahko naseliš klošarje, cigane, šiptarje ali indijance – mene ne bo to čisto nič motilo. Do vsakega, ki bo prijazen do mene,  bom tudi jaz zelo prijazen…«

Tako sem lani ob tem času pisal svoji ženi daleč na drugi konec sveta – to se pravi iz prvega nadstropja najine hiše v pritličje – potem ko sem po mesecih in letih čakanja že obupal nad tem, da se mi bo kdaj vrnila v posteljo in k mizi.

Ko pa se je žena  kmalu zatem res odselila in je tudi našla najemnika za svojo polovico hiše,   me je pa prijaznost minila. – No, ne še čisto takoj.  Človek, ki se mi je prišel predstavit kot bodoči sostanovalec, je bil na pogled  čisto soliden starejši gospod, upokojeni trgovec in  ljubiteljski glasbenik -  harmonikar.  Navdušeno mi je razlagal, kako bo poleti postavil stol na trg pred hišo in mimoidočim turistom igral na harmoniko slovensko narodno glasbo, skoraj sem se že nalezel njegovega navdušenja, skuhal sem mu kavo in postregel s piškoti, mimogrede sem podpisal tudi najemno pogodbo, ki jo je imel s sabo… Ko pa se je je možakar poslovil in odšel,  sem šel dol k sinu, ki je že belil prostore za novega najemnika in  sem se začel vpričo njega naglas pogovarjati sam s sabo: »Glej no glej,  kaj je napravila moja ljuba  žena – spokala  je kufre in mi ušla, v hišo pa mi je podtaknila enega grdega starega dedca, ki se hvali s tem, da zna igrati na harmoniko… Ampak bog ve, če ni tak harmonikar, kot so tisti Romuni po Ljubljani,  ki za vbogajme na  dve viži raztegujejo meh, pa še tistih dveh viž ne znajo niti na pol!«

Sin me je izpod čela pogledal dol s pleskarske lojtre in rekel:  »Kaj se mi zdaj  pritožuješ? A si dal soglasje a nisi? A si podpisal pogodbo a nisi?«

»Dal sem soglasje, podpisal sem – pa bom tudi preklical!«

Tako sem  tudi storil.  Takoj naslednji dan sem preklical  najemno pogodbo in telefoniral ženi, da bom pod istimi pogoji in za isto ceno, kot je hotela oddati harmonikarju, sam najel njen del hiše. Ponudbo pa sem podkrepil s tem , da sem na njen bančni račun že vnaprej nakazal  dve mesečni najemnini.

Žena niti slišati ni hotela nič o tem, brez besed je prekinila zvezo in mi čez nekaj dni tudi poslala denar nazaj.  Ko sem po tistem v mestu srečal harmonikarja, se je tudi on obrnil proč in me ni hotel ne pozdraviti ne poznati. Tudi prav, sem si mislil.  Saj cele hiše niti ne rabim zase, najel bi samo zato, da mi pod mojo streho ne bo treba gledati tujih ljudi –  pa da bi pomagal ženi, ki ves čas jamra, kako je brez denarja. Žena se lahko kadarkoli vrne, še zmeraj je moja žena, čeprav ona taji, da sem bil sploh kdaj njen mož. (Baje zato, ker se mi v 20 letih skupnega življenja ni zdelo vredno potruditi, da bi se z njo tudi uradno poročil). – Harmonikar pa nima šans da se vseli v hišo, pa naj bo še tak glasbeni virtuoz!

 

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Harmonikar”

  1. dare komentira:

    Pa če bi bil trobentač ??

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !