Pianino

Že dolga leta  sem v tem kraju in v tej hiši in čeprav se mi  tukaj dogajajo slabe stvari,  se še kar nisem odselil.  Ne zato, ker  sem obupal, ampak zato, ker nisem obupal, sem vse doslej vztrajal na prizorišču svojih porazov!  -  Zato, ker me je ves čas obsedala misel, da oditi pomeni zbežati, pobeg pa pomeni dokončni poraz!

A čas celi rane,  navadila so butare se pleča,  niti ostati niti oditi  mi ni več tako grozno kot mi je bilo  še lani in predlani,  zdaj bi  pa res že lahko dvignil sidro in razpel jadra!

Dnevi okoli Božiča in Novega leta mi tako minevajo v  razmišljanju o tem, kam bi se preselil, v vozakanju po deželi in iskanju hiš, v katerih bi mi bilo življenje  znosnejše in srečnejše, kot mi je v tej, kjer živim zdaj.  Glede na to, da  lahko svoje delo in poklic opravljam kjerkoli, bi lahko šel kamorkoli; – ker sem pa sem rodovno (in čustveno)  povezan  s slovenskimi Alpami in predalpskim hribovjem, sem se v svojem razmišljanju in iskanju  geografsko omejil na  zgornjo Gorenjsko in severno Primorsko (Tolminsko).

Danes sem se odpeljal daleč čez hribe in doline in tam daleč v hribih našel hišo, ki bi bila lahko moj novi dom.  Sicer sem si že včeraj v enih drugih, bližjih in bolj dostopnih hribih ogledal eno drugo hišo,  lepo na pogled in udobno za bivanje,  a se nisem ogrel zanjo, saj je imela slabo lego na sredi vasi in se v njej se  bi imel kam skriti pred vaškimi firbci in klepetuljami! Ta  današnja hiša  je  sicer dosti starejša in grša od tiste včeraj, z razpokanimi zidovi in razmajanim dimnikom, niti centralne kurjave ne premore, samo štedilnik na drva in krušno peč –  pa saj ne rabim komforta,  samo mizo, stol in posteljo, pa da ne pušča streha,  pa da je z oken prost pogled v dalj in šir!  Ja,  razgled na hribe (Ratitovec, Črna prst,  Kojca, Porezen, Blegoš),  in sončna lega na robu vasi odtehtata  vse pomanjkljivosti. Pa knjige na policah in podstrešju, vse polno knjig. (Zadnja, ki je bivala tukaj, je bila vaška učiteljica.) – Pa pianino v dnevni sobi! V resnici se še nisem dokončno odločil za to hišo, v prihodnjih dneh imam še nekaj drugih ogledov, v vsakem primeru pa bo ostala v mojem najožjem izboru  -  in to prav zaradi pianina! Sicer ne znam zaigrati nobene melodije na noben inštrument, še najmanj na pianino – ampak imeti pianino v stari na pol razsuti  bajti v nekih zabačenih rovtah  bogu za hrbtom je pa res nekaj posebnega! Če že ne bom igral nanj Chopinovih valčkov in mazurk, bom pa razbijal po njem kakšne nore, kakofonične improvizacije, da preženem dolgčas in tesnobo samotnih vaških večerov…

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Pianino”

  1. nevenka komentira:

    Nekoč sem gradila hišo v vaškem okolju, kak centimeter ven iz Ljubljane, tik pod gozdom. Sosedje so mi zapirali javno pot do moje zemlje.
    Prodala sem vse skupaj. Zadnje na svetu je, da bi si želela slabih sosedov.
    Sedaj sem v Ljubljani, v dokaj strnjenem naselju, na robu vaškega življenja. Imam lep atrijski vrt in krasne sosede.
    Ne počutim se odrezano od sveta, vame se nihče ne vtika.
    Vse, kar doživim od ljudi je prijaznost in dobronamernost.
    Poiskala sem to. In imam popoln mir. Razen včasih otroci malo razgrajajo, a zame to ni tako hudo, kot je človeška žlehtnoba.
    In spomnim se, kako je bilo, ko sem bila otrok in so nas povsod preganjali, ker smo bili preglasni. Zato mi kaj takega na pamet ne pride. Še vesela sem, če vriskajo od veselja in se lepo igrajo. Tudi to je svoje vrste mir.

    Čisto osamiti se zaradi občutka, da nekakor nikamor ne sodiš, najbrž ni dobro. Sama sem opravila s takim razmišljanjem.
    Bi pa vseeno kdaj rabila azil, kamor bi pobegnila pred mestnim utripom in poslušala samo petje ptic.

    Srečno izbiro torej. A najbrž ni narobe misliti, da človek ni vedno mlajši in zato ni dobro biti predaleč od civilizacije.

  2. etorkar komentira:

    Ne bo tako hudo, Nevenka. Tudi če bi hotel, se v Sloveniji ne moreš skriti pred civilizacijo, saj do vsake hiše pelje cesta in elektrika. Bi že moral kam dosti dlje v ta namen. Osamiš se pa lahko kjerkoli, tudi v Ljubljani – ali pa se ne.

  3. Špelca komentira:

    O, ja, si kar predstavljam, kako bi lahko razmišljal, sploh zaradi lastnih izkušenj – ostati nekje, čeprav npr. ni več lepega, ne bežati (ker pravijo nekateri, da je odhod bežanje), vztrajati ali pa oditi, ker je čas za nekaj drugega, novega, začeti na novo, … Hm.

    In ja, osamiš se lahko kjer koli, tudi sredi množice. Žal. Človek je načeloma družabno bitje, zato je dobro, da ima oboje: tako dostop do samote kot dostop do družbe :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !