Arhiv za Januar, 2011

Denar, pero, macola

Sobota, Januar 29th, 2011

»…Ni res, da denar človeka pokvari – pokvari ga pomanjkanje denarja. In  tudi če je  res, da denar sam po sebi še ne prinese sreče, pa je še bolj res, da je biti brez denarja velika nesreča. Materialna beda je v tesni zvezi z duhovno revščino. Pred denarjem padejo na kolena talent, ponos, pogum in ljubezen.

Če rečem, da imam rad denar, sem rekel premalo. Ljubim denar, obožujem ga.  Ljubim denar, ker ljubim svobodo in svobodo kupiš z denarjem. A ta moja ljubezen je platonična, ni pohotna in požrešna, je lirično hrepenenje po daljnem in nedosegljivem, po zlatih zvezdah in srebrnem mesecu. Medtem ko jaz spim zraven denarja, ga drugi, iznajdljivi in grabežljivi, po mili volji jemljejo in bašejo v žepe. Oni imajo denar, meni ostajata ljubezen in hrepenenje. In životarjenje iz dneva v dan. Kaj pa je življenje brez denarja drugega kot životarjenje?

V novelah, ki jih pišem, se pojavljajo junaki, ki so čez noč obogateli in razsipajo z novci. Te novele so nerealizirani scenariji za moje lastne finančne podvige. Vsega ne morem imeti, zato si pa lahko vse izsanjam. In tudi od sanj je mogoče živeti, tudi sanje je mogoče vnovčiti. Zato skupaj z Endre Adyjem terjam:

…račun, denar,

za življenje, za cilje,

za domovino, za mater,

za Boga in za misel

in za ljubezen…

-         In tudi za tole pisanje…«

xxx

V jeseniškem časopisu Železar sem imel pred 25 leti svojo tedensko kolumno »Živim in pišem«. Pri pisanju sem bil omejen na 50 vrstic, oz. poldrugo stran tipkopisa, sicer pa nisem imel nobenih drugih omejitev in sem pisaril o vsem, kar mi je ravno prišlo na misel – podobno kot zdaj počnem v  blogu Obujenke.  Spis »Ljubezen do denarja« je vzorčni primer  mojega pisanja  iz tistega časa. Napisal sem ga tako kot sem tedaj živel – iz rok v usta. Bil sem v svobodnem poklicu, preživljal sem se s pisanjem člankov in kratkih zgodb in jasno da sem bil ves čas brez denarja. Nisem bil toliko uveljavljen in uspešen, da bi si upal udariti po mizi in izterjati kakšen boljši honorar; tudi če sem se kdaj postavil zase, sem dosegel samo to, da so me nehali tiskati in objavljati. Še celo v majhnih lokalnih listih se mi ni nikjer uspelo pririniti do piedestala hišnega avtorja, kaj šele v ljubljanskih revijah in založbah! Tudi sklicevanje na pretekle zasluge in minulo delo mi ni pomagalo. Po enem letu, ko sem za Železar skup spravil že 50 podlistkov, sem se le skorajžil in rekel uredniku: »Glej, šefe, eno leto se vsak teden trudim zate, za vsak tekst porabim v povprečju 6 do 8 ur in prelijem  zanj toliko švica kot šmelcer pri martinovki. Res da je to samo možganski švic, ampak vseeno ne razumem zakaj je moj osemurni šiht za pisalnim strojem vreden samo dve uri dela pri peči?! Če hočeš, da bom še kaj pametnega spravil skupaj, mi boš plačal vsaj še enkrat več –  kar pa bo za en podlistek še zmeraj pol manj kot bi v istem času zaslužil pri peči v martinarni…«

Urednik me je samo pomilovalno pogledal, rekel: »Ni šans!« in zadeva je bila zanj zaključena. Pa tudi zame, saj sem nehal pisati podlistke za Železarja in sem šel delat kot fizikalec v  železarno. Izrecno sem zahteval naj me dajo za tretjega šmelcerja (topilca) v martinarno in takoj so mi ustregli, saj je bilo to najtežje, najbolj garaško, najbolj nevarno in najbolj umazano delo v celi fabriki;  tisto  zastarelo Siemens- Martinovo tehnologijo pridobivanja jekla so leta 1985 imeli samo še na Jesenicah -  in v Albaniji!

xxx

Časopis Železar že zdavnaj ne izhaja več, tudi  iz martinovk  ne teče več žareče raztaljeno jeklo v ponovce v livni jami. Ni več plavžev ne kavperjev in ne aglomeracije; – tudi povsod tam sem namreč delal. Povsod, kjer se je prašilo, kadilo,  žarelo, hrumelo, pokalo, bobnelo in prasketalo, sem bil zraven. Lopata in macola  sta se bolj prilegala  moji roki kot nalivno pero in pisalni stroj – in  tudi zaslužil sem več!  Kjer je nekdaj  bilo (biló  in bílo) srce jeseniške železarne, plavž in martinarna,  je zdaj poslovno-trgovski center, Lidl, Hervis, Hofer… vmes pa so prostrana asfaltna parkirišča, obdana s skeleti propadajočih tovarniških obratov…

Tudi sam že zdavnaj nisem več  proletarec, ne tisti z macolo in ne tisti s peresom; nekako sem se uskladil z duhom časa in postal  biznismen. Kar pomeni, da imam tudi denar. (Ne veliko, samo za sproti, a vsekakor več kot sem ga imel nekoč, ko ga nisem imel nič!)

Dobro je imeti denar (že zato, da ti ni treba ves čas razmišljati o njem!) – še boljše pa je imeti talent, ponos, pogum in ljubezen!

  • Share/Bookmark

Nezaposlen

Sreda, Januar 26th, 2011

Vsak dan je poseben dan, mesec ni enak mesecu, ne leto letu. Leto 2010 je bilo zame sploh posebno leto, tudi kar se biznisa tiče.  V moji odročni, sem že mislil da od vseh pozabljeni štacunici s starimi knjigami,   so me namreč vse leto obiskovali inšpektorji, revizorji in nadzorniki  – bilo jih je skoraj toliko kot vseh ostalih obiskovalcev in kupcev skupaj! Na začetku leta so me ti obiskovalci po službeni dolžnosti še spravljali ob živce, rohnel sem in katerega tudi kam poslal, potem pa sem se navadil in so me začeli že po malem zabavati. Tudi oni so bili zadovoljni, sicer so glumili zgroženost  in osuplost,  priznali so mi,  da so že prej marsikaj slišali o meni in moji bukvarni,  zato so tudi prišli,  ampak tako očitnega poslovanja mimo vseh zakonov, normativov in predpisov pa res niso pričakovali!  Zadovoljni so bili pa zato, ker so že spet ujeli eno majhno  brezzobo ribico (in ne morskega psa, ki bi jim odgriznil glavo!), ki  jih bo zabavala z obupnim premetavanjem na trnku in milimi prošnjami naj je ne scvrejo v ponvi in jo za božjo voljo spustijo nazaj v vodo.

Inšpektor za varstvo pri delu je ugotovil (in tudi zapisal v beležko), da oljenke v zidnih vdolbinah dajo premalo luxov svetlobe in mi naročil, naj poskrbim za sodobnejšo razsvetljavo s petrolejkami. Tudi vedro z vodo se mu ni zdelo primerna zamenjava za gasilni aparat.

Sanitarni inšpektor je seveda iskal sanitarije. Ni jih našel, rekel sem mu, da ščijem v korito in da serjem za grmovjem na dvorišču, roke si pa umivam pod strešnim kapom  – seveda samo, če dežuje… In tudi to je šlo v zapisnik. Preden je šel,  je še zmetal na kup crknjene podgane, ki so ostale po kotih od lanske deratizacije in mi naročil, naj jih do njegovega naslednjega obiska kam odpeljem, ali vsaj tako pospravim,  da se stranke ne bodo spotikale obnje.

Tržna inšpektorica mi je v dokaz mojega nevestnega poslovanja pokazala račun, ki naj bi ga prinesla na inšpektorat neka moja nezadovoljna stranka. Na  njem je pisalo »KNJIGE – 8 EUR« in nič drugega; ni bilo ne datuma, ne zaporedne številke, ne specifikacije, ne žiga in ne podpisa. Najprej  sem rekel: »Nemogoče, gospa, to ni moj račun, saj nič ne prodam in tudi če prodam ne pišem računov,  v celem letu jih nisem napisal več kot pet ali deset.«  Potem sem pa ta papirček pogledal malo bolj od blizu in potem sem res že moral priznati, da je račun moj; ni dvoma,  to je bila moja pisava, takšne  malomarne krace res ni mogel načečkati nihče drug kot samo jaz. Človek,  ki sem mu izdal račun je moral biti res zelo vztrajen in zoprn, da je prišel do tega dokumenta, in namesto da bi mi bil hvaležen za trud, je šel z računom na inšpekcijo in me prijavil!

»Dobra šola zame,« sem rekel inšpektorici. »Če ne pišem računov, je vse v redu – če pa kakšnega napišem, je pa vse narobe. Ta račun najbrž res ni tak kot bi moral biti , ampak obljubim da z mano ne boste imeli več problemov, saj  je to zadnji račun, ki sem ga komu napisal!«

Inšpektor za delo je najprej začel odmikati police in z baterijo svetiti po stenah, šele potem je rekel dober dan in mi pokazal službeno izkaznico. Dobil je namreč prijavo, da pri meni na črno delajo črnčki in vietnamčki, da se tudi ženske in otroci mučijo s prenašanjem  težkih kišt s knjigami, in to celo še ponoči – podnevi jih pa skrivam v bunkerju! Hotel je zvedeti, kje je ta bunker, tudi linolej na tleh je odmaknil, bunkerji so ponavadi pod zemljo.

Vse po pravilih, kot ponavadi  in tako kot je treba. Najprej preiskava, potem pa zaslišanje in zapisnik. Ime, priimek, očetovo ime, datum in kraj rojstva, poklic, delo, ki ga opravljate…

»Direktor!«, sem rekel, zanalašč malo afektirano.

»Direktor česa, direktor koga?«

»Direktor zasebnega zavoda!«

»To pomeni, da ste zaposleni v tem zavodu. Koliko ljudi je še zaposlenih tukaj razen vas«?

»Nobenega zaposlenega ni, in tudi sam nisem zaposlen v zavodu.«

»Kje pa potem delate?«

»Tukaj.«

»Tukaj delate in niste zaposleni tukaj?  Kje ste pa zaposleni?«

»Uradno nikjer, sicer sem pa ves čas s čim zaposlen«

»Torej ste nezaposleni!«

»Nisem nezaposlen. Ne iščem službe, nisem prijavljen na zavodu za zaposlovanje, ne dobivam denarne pomoči za brezposelne, ne hodim na Karitas in na Rdeči križ, sam plačujem prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje…«

»Skrajšajte, prosim. Vi trdite, da ste direktor zavoda, jaz pa vam rečem, da ste nezaposlena oseba in da…«

»…In da… A ste hoteli reči da sploh ne bi smel biti tukaj in da delam na črno?«

»Nisem nič rekel, bom pa preveril, kako je s tem. Trideset let sem že inšpektor, takega primera pa res še nisem srečal v svoji praksi, priznam. Podpišite tale zapisnik, vse boste dobili črno na belem in z uradno pošto!«

Pošta z inšpektorata za delo je res prišla, ampak sem že pozabil, kaj je bilo v njej napisano, lahko pa da je niti  odprl in prebral nisem in sem jo vrgel  v škatlo z drugo uradno pošto od drugih inšpektorjev:  zapisniki, navodila, opomini, zadnji opomini, kazni, položnice, sodne takse, tožbe, prepovedi, izvršbe, rubeži…

Če bi šel vse to brati, jemati resno, kakorkoli upoštevati  in se sekirati zaradi tega, bi bilo lahko samo dvoje – da vzamem štrik in se obesim, ali pa da zaprem firmo, se prijavim na zavod za zaposlovanje in se postavim v vrsto za riž in makarone na Karitasu in Rdečem križu.

Seveda ne bom storil ne enega ne drugega –  če bi pa že moral izbirati, bi se pa prej obesil!

  • Share/Bookmark

Nadomestna ženska

Sobota, Januar 22nd, 2011

Vso pot do Ljubljane sva  bolj kot ne molčala – še radia nisva prižgala; jaz sem vozil, sin pa je na sosednem sedežu listal po svojih papirjih, saj ga je popoldne na faksu čakal izpit. Malo preden pa sem ga za Bežigradom odložil, pa je sin nenadoma rekel: »Oče, zakaj si pa ti ne pripelješ domov kakšne ženske? Name se ni treba nič ozirati, mene to ne bi nič motilo, res mislim da rabiš eno žensko!«

Nič nisem rekel, ostal sem brez besed, samo debelo sem ga pogledal, tega pa res nisem pričakoval od svojega potomca & dediča  na koncu najine vožnje z gorenjskega sonca v ljubljansko meglo!

Bil sem že nekje v Centru, ko me je sin poklical, da je v avtu pozabil mapo z zapiski in me prosil, če bi mu jo pripeljal v nazaj v Bežigrad, ker da jih nujno rabi za izpit.

Sin me je že čakal na pločniku pred blokom, kjer stanuje,  tako da mi niti ni  bilo treba iz avta. »…Pa še tole ti povem…,« sem mu rekel, potem ko je vzel mapo s sedeža in preden je na svoji strani zaprl vrata, «… več kot dvajset let sem živel s tvojo mamo, imel sem jo rad in bil sem ji zvest. Tudi kadar je bilo zelo hudo in mi je do konca zatežila s svojimi izpadi in histerijo, nisem nikoli niti pomislil na to, da bi šel k drugi ženski. Šel sem v hribe ali v gostilno, tudi kakšen krožnik sem razbil in vrgel stol v zid – čez par ur, najkasneje pa čez par dni sem pa zmeraj prišel nazaj… Dokler ni ona odšla od mene, je bila tvoja mama moja edina ženska in je na en način prva in edina tudi še zdaj. Potem sem imel še kakšno in jo bom tudi še imel –  zaradi seksa, če ne zaradi drugega – nobene pa ne bom pripeljal v našo hišo in v posteljo, v kateri sem  dvajset let spal s tvojo mamo! – A ti misliš,  da je to tako enostavno, kot če se ti izgubi mačka in nabaviš novo mačko? Ali ti ukradejo avto in kupiš nov avto, ali pa se ti pokvari in dobiš na servisu nadomestni avto?! A ti res misliš, da jaz rabim nadomestno ženo…?!«

Potem  sem moral odpeljati, saj sem že pet minut stal sredi  ceste s prižganim motorjem in brez žmigavcev in se je za mano nabrala že dolga kolona in so že vsi nestrpno trobili.  Karkoli bova s sinom še rekla o tem,  bova na najini naslednji skupni vožnji z gorenjskega sonca v ljubljansko meglo.

  • Share/Bookmark

Goveje

Sobota, Januar 15th, 2011

Pred leti je v naš konec mesta vsako soboto  pripeljala potujoča mesnica. Mesar jo je parkiral  točno pod našimi okni in na ves glas navil kaseto z narodnozabavno glasbo, da bi opozoril  gospodinje na svoj prihod. Bila je zgodnja dopoldanska ura, radi bi še malo podremali in se crkljali pod kovtrom, hreščanje zvočnikov  na trgu pa nas je grobo  prebujalo in nam paralo živce. Enkrat sem šel dol v copatah in samo napol oblečen in jezno rekel mesarju: A RES MISLITE DA BOSTE PRODALI VEČ GOVEJEGA MESA, ČE BOSTE NAVIJALI GOVEJO MUZIKO???!!! –  Človek me je samo debelo pogledal in  ni nič rekel , ampak naslednjo soboto je parkiral par hiš naprej, pa tudi muziko je malo stišal.

Harmoniko pa sicer rad poslušam in tudi trobento.

Ampak kaj sem že hotel reči? – Najbrž kaj v zvezi z mojim prejšnjim spisom (o harmonikarju) in komentarjem nanj.

  • Share/Bookmark

Harmonikar

Sobota, Januar 15th, 2011

»… Ta hiša je zame zadnje čase zelo neprijazen dom, a je še zmeraj dom, saj nimam drugega doma. Jaz sem pač en čisto navaden človek, ki hoče biti nekje doma.  Zdaj ko je končno tudi meni jasno (res je dolgo trajalo, da mi je kapnilo!), da to ne bo nikoli več najin skupni dom, je zate res najbolje, da se iz te hiše, ki ni bila nikoli tvoj dom (tako si večkrat rekla), čimprej izseliš in  greš nekam, kjer boš res imela dom. V izpraznjeno pritličje pa lahko naseliš klošarje, cigane, šiptarje ali indijance – mene ne bo to čisto nič motilo. Do vsakega, ki bo prijazen do mene,  bom tudi jaz zelo prijazen…«

Tako sem lani ob tem času pisal svoji ženi daleč na drugi konec sveta – to se pravi iz prvega nadstropja najine hiše v pritličje – potem ko sem po mesecih in letih čakanja že obupal nad tem, da se mi bo kdaj vrnila v posteljo in k mizi.

Ko pa se je žena  kmalu zatem res odselila in je tudi našla najemnika za svojo polovico hiše,   me je pa prijaznost minila. – No, ne še čisto takoj.  Človek, ki se mi je prišel predstavit kot bodoči sostanovalec, je bil na pogled  čisto soliden starejši gospod, upokojeni trgovec in  ljubiteljski glasbenik -  harmonikar.  Navdušeno mi je razlagal, kako bo poleti postavil stol na trg pred hišo in mimoidočim turistom igral na harmoniko slovensko narodno glasbo, skoraj sem se že nalezel njegovega navdušenja, skuhal sem mu kavo in postregel s piškoti, mimogrede sem podpisal tudi najemno pogodbo, ki jo je imel s sabo… Ko pa se je je možakar poslovil in odšel,  sem šel dol k sinu, ki je že belil prostore za novega najemnika in  sem se začel vpričo njega naglas pogovarjati sam s sabo: »Glej no glej,  kaj je napravila moja ljuba  žena – spokala  je kufre in mi ušla, v hišo pa mi je podtaknila enega grdega starega dedca, ki se hvali s tem, da zna igrati na harmoniko… Ampak bog ve, če ni tak harmonikar, kot so tisti Romuni po Ljubljani,  ki za vbogajme na  dve viži raztegujejo meh, pa še tistih dveh viž ne znajo niti na pol!«

Sin me je izpod čela pogledal dol s pleskarske lojtre in rekel:  »Kaj se mi zdaj  pritožuješ? A si dal soglasje a nisi? A si podpisal pogodbo a nisi?«

»Dal sem soglasje, podpisal sem – pa bom tudi preklical!«

Tako sem  tudi storil.  Takoj naslednji dan sem preklical  najemno pogodbo in telefoniral ženi, da bom pod istimi pogoji in za isto ceno, kot je hotela oddati harmonikarju, sam najel njen del hiše. Ponudbo pa sem podkrepil s tem , da sem na njen bančni račun že vnaprej nakazal  dve mesečni najemnini.

Žena niti slišati ni hotela nič o tem, brez besed je prekinila zvezo in mi čez nekaj dni tudi poslala denar nazaj.  Ko sem po tistem v mestu srečal harmonikarja, se je tudi on obrnil proč in me ni hotel ne pozdraviti ne poznati. Tudi prav, sem si mislil.  Saj cele hiše niti ne rabim zase, najel bi samo zato, da mi pod mojo streho ne bo treba gledati tujih ljudi –  pa da bi pomagal ženi, ki ves čas jamra, kako je brez denarja. Žena se lahko kadarkoli vrne, še zmeraj je moja žena, čeprav ona taji, da sem bil sploh kdaj njen mož. (Baje zato, ker se mi v 20 letih skupnega življenja ni zdelo vredno potruditi, da bi se z njo tudi uradno poročil). – Harmonikar pa nima šans da se vseli v hišo, pa naj bo še tak glasbeni virtuoz!

 

  • Share/Bookmark

Dve logiki, en fičko

Torek, Januar 11th, 2011

To nedeljo sem bil v Predosljah. Nobenega posebnega opravka nisem imel tam, šel sem kar tako, da mi mine čas. Vas kot vas,  nič posebnega in znamenitega, povsem se je že sprijela s sosednimi vasmi, samo čez cesto greš, pa si v Orehovljah, samo čez most, pa si v Britofu. Potem si pa že skoraj na  Kokrici, ki pa ni več vas, ampak že predmestje Kranja.

Pri cerkvi me je ustavila  starejša gospa, ki se ji je pravkar pokvaril avto.  No, tudi avto je bil starejši in sploh nekaj posebnega –  namreč dobri stari fičko!  Zelo malo jih je še na naših cestah, kar milo se mi stori, če kakšnega vidim.

Priletna voznica mi je hotela pomagati pri porivanju avta s ceste, pa sem ji rekel, naj se raje usede noter in vrti volan,  in sem fičkota z njo vred porinil na bližnje parkirišče.

»35 let ga že imam, pa me doslej še nikoli ni pustil na cedilu,«  je bila gospa kar malo zaprepadena nad tem, kar se ji je zgodilo.

»Slej ko prej se je to moralo zgoditi, samo vprašanje časa je bilo«, sem rekel.

»Ah ne, ni mogoče – jaz pa mislim da je z avtom vse v redu in da mi je samo bencina zmanjkalo! Bom po mobiju poklicala hčerko, da mi bo s svojim avtom pripeljala  kantico bencina s črpalke!«

»Prav imate,« sem hitro obrnil ploščo,  »res ni nobene logike v tem, da vam avto dolgih 35 let  gre naprej, potem pa na lepem crkne! Če je toliko časa delal, bi bilo bolj logično da dela še naprej«

Namreč videl sem, kako zelo je ženska navezana na svojega fičkota in me je postalo sram moje prejšnje pripombe. Zraven sem pa pomislil, da ima gospa za svojo logiko prav tako dobre argumente kot jih imam jaz za svojo: če je logično, da  se star avto enkrat pokvari in ne gre več naprej, je prav tako logično, da se ne pokvari. Lahko da se bo pokvaril čez eno leto ali čez en mesec, lahko že jutri – danes pa je obstal na cesti pač zato, ker mu je zmanjkalo bencina!

  • Share/Bookmark

S kom se družim

Četrtek, Januar 6th, 2011

S sinom sva bila ravno doma pri obedu, ko se je oglasil mobi. Bil je Stanko. Voščil mi je srečno novo leto, rekel  sem mu hvala, tudi jaz tebi,  in ga povprašal, kako je kaj praznoval.

»Sranje« , je rekel.  »Vse skupaj je bilo eno veliko sranje…«   

»A že spet? » sem rekel. »A mi hočeš povedat, da si  ti že spet kaj zasral? Kaj si pa spet ušpičil?  A si bil spet neprišteven? A si spet malo razgrajal? A si v gostilni spet metal kozarce v zid? A si policajem spet kazal fakiče? A si jim spet grozil, da jim boš vrgel molotovko skozi okno?«

 »Ne, še večje sranje sem naredil… Janjo sem udaril…«

»…In zaradi tega si mi poklical, da bi mi to povedal?!« sem vzrojil. »En dan po Novem letu, pa še v nedeljo povrhu, me zmotiš pri kosilu, da mi poveš, da si že spet udaril Janjo! Če nimaš nič drugega za povedati, mi tudi tega ni treba! — »

In sem prekinil zvezo. Komaj pa sem nesel dve žlici juhe v usta, je mobi spet zazvonil. Bila je Janja. Voščila mi je srečno novo leto, rekel sem ji hvala, tudi jaz tebi,   samo  nje pa nisem vprašal, kako je kaj praznovala,  saj sem malo prej že od Stankota vse zvedel. Rekel sem samo: »Reši se Stankota,  reši se tega zajebanca, dokler je še čas, čim dlje od njega tem bolje zate! Če te že zdaj pretepa, ko sta šele tri mesece skupaj, te bo ves čas pretepal, nikoli te ne bo nehal, še ubil te bo lepega dne, ko se mu bo zares zmešalo od vodke in droge!«

»Saj ni več na drogi, na metadonu je.«

»Ja na metadonu in na vodki. Res se mu bo zmešalo!  Brcni ga v rit, reši se ga,  zanj je že tako prepozno,  še malo pa bo prepozno tudi zate!«

Medtem  ko sem jaz  govoril in nazadnje že skoraj kričal v telefon, je moj sin na drugem koncu mize ves čas molče jedel in poslušal,  takoj pa ko pa sem nehal, je odložil žlico in rekel:

»Vidim, da zelo rad rešuješ tuje probleme. Več kot imajo ljudje problemov, bolj ko so v dreku, bolj ti je to všeč, bolj pomembnega se počutiš zraven njih, ves si poln življenjskih modrosti  in pametnih nasvetov… »

»… Ljudje so v težavah in skušam jim pomagati – to je vse«

»… Taki kot sta Stanko in Janja, bojo zmeraj v težavah, pa naj jim ti hočeš pomagati ali ne. A ne vidiš da dobesedno rineta v težave! Potem pa kličeta tebe na pomoč, samo požvižgata ti in takoj pritečeš kot en priden kužek….«

»… Saj sem jima  prejle povedal svoje. A me nisi slišal, kaj sem jima rekel ?«

»… Jutri bo pa  Stanko spet pijan in zadet obležal v jarku, in Janja ti bo spet jokala po telefonu, da pridi z avtom ponj  in ga pelji domov in ti boš spet takoj poskočil in ubogal…«

»… A naj bi ga pustil v jarku, da zmrzne pri minus deset ob desetih zvečer…?«

»…. Brez skrbi da ne bi zmrznil,  če je Janja zraven. Zakaj pa ni poklicala reševalce, ali pa kar gasilce, da ga zvlečejo iz jarka? Zakaj pa ravno tebe?… Oče, a se ti sploh zavedaš, kaj počneš? A ti sploh pomisliš s kakšnimi ljudmi se družiš zadnja leta… S samimi pijanci, narkomani, arestanti, psihotiki, klateži, deklasiranci… A sploh poznaš kakšne normalne ljudi, ki so uspešni, ki hodijo v službo, imajo družino, ki nekaj pomenijo v družbi…?

»….Pa res! Uspešneži mi najbrž niso zanimivi – najbrž  pa jim tudi jaz nisem zanimiv. Nisem njihove baže, nisem jim koristen, ne pridem jim prav, z mojo pomočjo se ne morejo nikamor pririniti,  zato niti ne iščejo moje družbe…«

»… Seveda pa tudi ti ne iščeš njihove. Pa veš zakaj ne? Zato, ker tam ne moreš biti glavni, ker ne moreš biti car… Ti si car lahko samo za tiste, ki niso nič in nimajo nič…«

Moj sin se me je pa zdaj res že pošteno lotil, tako da sem kar nehal jesti,  odrinil še napol poln krožnik na sredo mize in ga resno vprašal: »A se ne hecaš? A misliš resno to, kar si mi zdajle rekel?«

»Ne, samo malo te provociram,« je rekel sin in  z nasmeškom ublažil naraščajočo napetost med nama. »… in hočem te pripraviti do tega, da malo razmisliš o sebi in ljudeh, s katerimi se družiš…«  

Spet sem hotel vzrojiti, a sin se je še  kar muzal – še sreča, ker bi mu drugače primazal eno okoli ušes!

  • Share/Bookmark

Pianino

Nedelja, Januar 2nd, 2011

Že dolga leta  sem v tem kraju in v tej hiši in čeprav se mi  tukaj dogajajo slabe stvari,  se še kar nisem odselil.  Ne zato, ker  sem obupal, ampak zato, ker nisem obupal, sem vse doslej vztrajal na prizorišču svojih porazov!  -  Zato, ker me je ves čas obsedala misel, da oditi pomeni zbežati, pobeg pa pomeni dokončni poraz!

A čas celi rane,  navadila so butare se pleča,  niti ostati niti oditi  mi ni več tako grozno kot mi je bilo  še lani in predlani,  zdaj bi  pa res že lahko dvignil sidro in razpel jadra!

Dnevi okoli Božiča in Novega leta mi tako minevajo v  razmišljanju o tem, kam bi se preselil, v vozakanju po deželi in iskanju hiš, v katerih bi mi bilo življenje  znosnejše in srečnejše, kot mi je v tej, kjer živim zdaj.  Glede na to, da  lahko svoje delo in poklic opravljam kjerkoli, bi lahko šel kamorkoli; – ker sem pa sem rodovno (in čustveno)  povezan  s slovenskimi Alpami in predalpskim hribovjem, sem se v svojem razmišljanju in iskanju  geografsko omejil na  zgornjo Gorenjsko in severno Primorsko (Tolminsko).

Danes sem se odpeljal daleč čez hribe in doline in tam daleč v hribih našel hišo, ki bi bila lahko moj novi dom.  Sicer sem si že včeraj v enih drugih, bližjih in bolj dostopnih hribih ogledal eno drugo hišo,  lepo na pogled in udobno za bivanje,  a se nisem ogrel zanjo, saj je imela slabo lego na sredi vasi in se v njej se  bi imel kam skriti pred vaškimi firbci in klepetuljami! Ta  današnja hiša  je  sicer dosti starejša in grša od tiste včeraj, z razpokanimi zidovi in razmajanim dimnikom, niti centralne kurjave ne premore, samo štedilnik na drva in krušno peč –  pa saj ne rabim komforta,  samo mizo, stol in posteljo, pa da ne pušča streha,  pa da je z oken prost pogled v dalj in šir!  Ja,  razgled na hribe (Ratitovec, Črna prst,  Kojca, Porezen, Blegoš),  in sončna lega na robu vasi odtehtata  vse pomanjkljivosti. Pa knjige na policah in podstrešju, vse polno knjig. (Zadnja, ki je bivala tukaj, je bila vaška učiteljica.) – Pa pianino v dnevni sobi! V resnici se še nisem dokončno odločil za to hišo, v prihodnjih dneh imam še nekaj drugih ogledov, v vsakem primeru pa bo ostala v mojem najožjem izboru  -  in to prav zaradi pianina! Sicer ne znam zaigrati nobene melodije na noben inštrument, še najmanj na pianino – ampak imeti pianino v stari na pol razsuti  bajti v nekih zabačenih rovtah  bogu za hrbtom je pa res nekaj posebnega! Če že ne bom igral nanj Chopinovih valčkov in mazurk, bom pa razbijal po njem kakšne nore, kakofonične improvizacije, da preženem dolgčas in tesnobo samotnih vaških večerov…

  • Share/Bookmark