… srečna, draga vas domača…

Pravzaprav se zadnje čase ne počutim nikjer zares doma – ne tam, kjer trenutno živim, ne kje drugje. A so kraji, kjer sem vseeno malo bolj domač kot kje drugje – Jesenice, na primer. Tam imam nekaj starih prijateljev, s katerimi grem kdaj na pijačo, seveda pa zmeraj  obiščem tudi svojo  90-letno mamo, pri njej pa se ponavadi srečam tudi s katero od svojih sester, ki tudi živijo na Jesenicah.

Mama je navdušena gledalka mehiških telenovel, tako se vživi v dogajanje na ekranu, da včasih sploh ne registrira mojega prihoda, šele potem ko je epizode konec, mi prinese na mizo kavo in piškote. Ko sem jo pred dnevi nazadnje obiskal pa jo enkrat za spremembo nisem zalotil pri telenoveli, ampak je gledala prenos državne proslave ob 20-letnici osamosvojitvenega referenduma.  Slavnostni govor predsednika vlade nama  je obema nekako uspelo poslušati do konca, ko pa so na odru Cankarjevega doma začeli postavljati stole za pesnike, ki bodo slovenski državi v čast recitirali svoje verze, sem se od mame zelo na hitro poslovil in se odpeljal domov. Sicer imam rad poezijo,  pesmi so moje najljubše čtivo, raje berem pesniške knjige kot dolgovezne romane ali časopisne članke ali sploh karkoli drugega,  a poezija je zame pripomoček za intimno nego duše, tudi  poligon mojih skrivnih estetskih uživancij ,  zato jo  berem  v tišini in samem,  ne pa da mi  jo s prenapeto svečanim glasom deklamirajo v mikrofone na državni proslavi.

V avtu sem prižgal radio in  hudič, tudi na radiu je bila proslava in  preklet hudič,  doletelo me je prav to, zaradi česar sem malo prej zbežal izpred maminiga televizorja –  nastop naših zaslužnih državotvornih pesnikov! (Nekateri drugi  prav tako zaslužni in prav tako državotvorni pesniki,  ki niso bili pripuščeni k slavnostnemu  nastopu, so bili zaradi tega baje užaljeni in so se pritožili … Tipično za nas, tipično slovensko, bi rekel.)

Vpadel  sem pa ravno v eno dolgo in zanosno lamentacijo o Trbovljah, ne spomnim se več natanko s čim v zvezi, samo to, da je pesnik  večkrat poudaril ime svojega rojstnega kraja – Trbovlje, Trbovlje… vmes so bili neki vlaki, pa neka ogledala na vlakih… pa Trbovlje kot leitmotiv, že kar nekakšna mantra… Saj se niti ni slišalo tako slabo, pesem me je  zaradi svoje gostobesedne, elegične domotožnosti od daleč spominjala na Lament nad Beogradom Miloša Crnjanskega… Čeprav je domotožje srbskega pesnika ubesedeno dosti bolj pristno in doživeto. Crnjanski je bil kot politični emigrant  dolga povojna leta in desetletja  prisiljen živeti v tujini in se je lahko vrnil v svoj ljubljeni Beograd šele na stara leta, malo pred smrtjo. Naš slovenski pesnik pa se je iz rodnega rudarskega mesta preselil v 50 km oddaljeno Ljubljano verjetno iz povsem praktičnih razlogov življenjske komoditete in literarne prosperitete. Kdo mu pa brani, da gre nazaj v Trbovlje, sem si mislil, pa da gre kopat premog v rudnik –  samo da mu potem zvečer po šihtu še na pamet ne bi prišlo pisati elegije o Trbovljah, bil bi preveč utrujen od dela,  zmogel bi samo še par korakov do jedilne  mize ali kuhinjskega divana ali do najbližjega bifeja…

No, seveda, tudi Prešernu ni nihče branil da gre iz Vrbe, pa Gradniku da zapusti Medano, pa Župančiču, da se loči od belokranjskih brez, tudi Kosovela je »uka žeja goljfiva kača« speljala iz  Tomaja, prav lahko bi ostal doma in tam napisal  svojo lepo pesem o brinovki, ki leti, leti, leti čez Kras… Da ne govorimo o naših sodobnih slovenskih pesnikih – domala vsi so iz svojih idiličnih vasic zbežali v Ljubljano, da bi tam študirali, se zagrebli za lagodne in dobro plačane državne službe in za državna stanovanja v stolpnicah in blokih… Tam pa pišejo domotožne elegije o prvobitnem podeželju, od koder so izšli – in kamor se seveda sploh ne bi več vrnili, vsaj za stalno ne.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !