Skoraj nesreča

Draga N.,

 v ponedeljek, 29.septembra 2008,  tri dni pred tvojo razstavo v S., sem bil tudi sam v S. Z lastnico galerije sem se  – mimo tebe in brez tvoje vednosti – dogovoril za sodelovanje v  kulturnem programu ob tvoji razstavi. Pokazal sem ji zgodbo “Krajina z dekletom in psom”, ki sem jo imel  namen prebrati na otvoritvi  razstave. Za konec, potem ko bi zaprl knjigo in pospravil očala, sem imel pripravljen še kratek post festum: »To zgodbo sem napisal pred 25 leti, ko je N. šla na daljši obisk k sestri v Švico in sem lahko nekaj časa samo še sanjaril o njej. Potem  je N. prišla nazaj,  rodila sva sina, kupila hišo,  zasadila drevo, zdaj sem pa spet na začetku. Spet lahko samo še sanjarim o njej.«  Potem bi se obrnil še posebej  k tebi in dodal: »N.,hvala ti za sanje!«

 Ker sem se bal, da tega svojega nastopa  ne bi bil v stanju izpeljati povsem trezen, sem si za četrtek tudi rezerviral sobo v hotelu, da bi se pred vožnjo domov naspal in streznil.

 Na dan razstave pa sem  telefoniral galeristki, da me ne bo v S. in da odpovedujem svoj nastop. Nisem imel srca, da ti pokvarim razstavo, ki si jo tako dolgo čakala in v katero si vložila toliko dela in truda. Si  kar predstavljam,  v kakšen  obup bi te spravil  moj prihod na odprto sceno. Do smrti mi ne bi odpustila!  

Draga N., velika  nesreča ti je grozila  tisti večer in le za las si se ji izognila!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !