Arhiv za December, 2010

… srečna, draga vas domača…

Nedelja, December 26th, 2010

Pravzaprav se zadnje čase ne počutim nikjer zares doma – ne tam, kjer trenutno živim, ne kje drugje. A so kraji, kjer sem vseeno malo bolj domač kot kje drugje – Jesenice, na primer. Tam imam nekaj starih prijateljev, s katerimi grem kdaj na pijačo, seveda pa zmeraj  obiščem tudi svojo  90-letno mamo, pri njej pa se ponavadi srečam tudi s katero od svojih sester, ki tudi živijo na Jesenicah.

Mama je navdušena gledalka mehiških telenovel, tako se vživi v dogajanje na ekranu, da včasih sploh ne registrira mojega prihoda, šele potem ko je epizode konec, mi prinese na mizo kavo in piškote. Ko sem jo pred dnevi nazadnje obiskal pa jo enkrat za spremembo nisem zalotil pri telenoveli, ampak je gledala prenos državne proslave ob 20-letnici osamosvojitvenega referenduma.  Slavnostni govor predsednika vlade nama  je obema nekako uspelo poslušati do konca, ko pa so na odru Cankarjevega doma začeli postavljati stole za pesnike, ki bodo slovenski državi v čast recitirali svoje verze, sem se od mame zelo na hitro poslovil in se odpeljal domov. Sicer imam rad poezijo,  pesmi so moje najljubše čtivo, raje berem pesniške knjige kot dolgovezne romane ali časopisne članke ali sploh karkoli drugega,  a poezija je zame pripomoček za intimno nego duše, tudi  poligon mojih skrivnih estetskih uživancij ,  zato jo  berem  v tišini in samem,  ne pa da mi  jo s prenapeto svečanim glasom deklamirajo v mikrofone na državni proslavi.

V avtu sem prižgal radio in  hudič, tudi na radiu je bila proslava in  preklet hudič,  doletelo me je prav to, zaradi česar sem malo prej zbežal izpred maminiga televizorja –  nastop naših zaslužnih državotvornih pesnikov! (Nekateri drugi  prav tako zaslužni in prav tako državotvorni pesniki,  ki niso bili pripuščeni k slavnostnemu  nastopu, so bili zaradi tega baje užaljeni in so se pritožili … Tipično za nas, tipično slovensko, bi rekel.)

Vpadel  sem pa ravno v eno dolgo in zanosno lamentacijo o Trbovljah, ne spomnim se več natanko s čim v zvezi, samo to, da je pesnik  večkrat poudaril ime svojega rojstnega kraja – Trbovlje, Trbovlje… vmes so bili neki vlaki, pa neka ogledala na vlakih… pa Trbovlje kot leitmotiv, že kar nekakšna mantra… Saj se niti ni slišalo tako slabo, pesem me je  zaradi svoje gostobesedne, elegične domotožnosti od daleč spominjala na Lament nad Beogradom Miloša Crnjanskega… Čeprav je domotožje srbskega pesnika ubesedeno dosti bolj pristno in doživeto. Crnjanski je bil kot politični emigrant  dolga povojna leta in desetletja  prisiljen živeti v tujini in se je lahko vrnil v svoj ljubljeni Beograd šele na stara leta, malo pred smrtjo. Naš slovenski pesnik pa se je iz rodnega rudarskega mesta preselil v 50 km oddaljeno Ljubljano verjetno iz povsem praktičnih razlogov življenjske komoditete in literarne prosperitete. Kdo mu pa brani, da gre nazaj v Trbovlje, sem si mislil, pa da gre kopat premog v rudnik –  samo da mu potem zvečer po šihtu še na pamet ne bi prišlo pisati elegije o Trbovljah, bil bi preveč utrujen od dela,  zmogel bi samo še par korakov do jedilne  mize ali kuhinjskega divana ali do najbližjega bifeja…

No, seveda, tudi Prešernu ni nihče branil da gre iz Vrbe, pa Gradniku da zapusti Medano, pa Župančiču, da se loči od belokranjskih brez, tudi Kosovela je »uka žeja goljfiva kača« speljala iz  Tomaja, prav lahko bi ostal doma in tam napisal  svojo lepo pesem o brinovki, ki leti, leti, leti čez Kras… Da ne govorimo o naših sodobnih slovenskih pesnikih – domala vsi so iz svojih idiličnih vasic zbežali v Ljubljano, da bi tam študirali, se zagrebli za lagodne in dobro plačane državne službe in za državna stanovanja v stolpnicah in blokih… Tam pa pišejo domotožne elegije o prvobitnem podeželju, od koder so izšli – in kamor se seveda sploh ne bi več vrnili, vsaj za stalno ne.

  • Share/Bookmark

Pa še tole

Sobota, December 11th, 2010

Pa še tretjič (in zadnjič) o kilah in debelosti –  tokrat po gostilniško, za moško rabo. Predebel si, če ti trebuh zakrije pogled na  lulčka, ko se tuširaš. Če ga pa ne vidiš niti ko ti stoji,  ti pa itak ni več pomoči in si lahko srečen, da ti sploh še stoji.

(Ni zraslo na mojem zelniku, ampak sem zadnjič slišal za šankom.)

  • Share/Bookmark

Še tole

Petek, December 10th, 2010

Včeraj sem na tem mestu predlagal uvedbo davka na debelost in s tem predlogom kar malo ziritiral  nekaj  bralcev in komentatorjev –  enega  pa celo pošteno razhudil!

Če sem pa že začel s  hrano in prehranjevanjem, bom pa  rekel še tole:

Hrana je vir življenja, tako kot sonce in voda, božji dar tako rekoč, zato jo je treba spoštovati, ne pa zlorabljati za prenažiranje. Najstarejša generacija, (moja 90-letna mama npr.), ki je preživela čase pomanjkanja pred, med in po drugi vojni, se tega še zaveda, mi mlajši pa velikokrat ne. Rekel sem “mi”, ker se tudi sam ne držim zmeraj pravil, ki si jih postavljam. Nisem sicer noben požeruh in če nisem res zelo lačen, sploh ne razmišljam o hrani. In ravno v tem je problem – ker  ne razmišljam o hrani, delam z njo nepremišljeno! Kupujem po nepotrebnem in v nakupovalni voziček mečem stvari kar na slepo, kar mi pač pride pod roke. Npr., kupim solato, čeprav sem že včeraj kupil solato in je še nisem pripravil in pojedel. Naslednji dan spet kupim solato, ki je spet ne pojem in potem mi v hladilniku vse skupaj zgnije in potem vse vržem proč! Enako se mi dogaja s kruhom, namazi, konzervami… A tudi če imam v shrambi in  hladilniku polno dobrot , pa se mi jih ne ljubi zmeraj  skuhati in pripravljati, raje grem ven na pizzo in še te pustim pol na krožniku, ker ene normalno velike pizze mi pa res še ni uspelo pojesti v življenju. (Natakarju sem pa seveda pozabil naročiti, naj mi prinese mali format – ker pač ne razmišljam o pizzi in razmišljam o čem drugem…)

Tako. Moral sem  malo pomesti  tudi pred svojim pragom, da ne bom  pametoval samo na splošno  in kaj bi morali drugi.

  • Share/Bookmark

Davek na debelost

Četrtek, December 9th, 2010

Isti dan,  ko sem nekje prebral (ali pa sem morda slišal po radiu),  da je pol Evropejcev predebelih, sem  naletel tudi na pisanje nekega  blogerja, ki se je odločil sproti obveščati internetno javnost,  kako bo shujšal s 95 na 80 kil. Pri nadrobnem opisovanju vseh muk,  skušnjav in odpovedovanj, ki jih je človek pretrpel, da  se je znebil ene same  kile telesne teže, se mi je obrnil želodec in sem raje preklopil  na drug blog.

Moj prijatelj Marjan z Jesenic bi imel zanj in sploh za vse, ki se jim pri polni mizi mastno cedi po bradi od   svinjskih kremenateljcev, makaronov in palačink,  zraven pa jamrajo, kako bi radi shujšali , dober nasvet: »Manj žri in več migaj!«

Seveda pa dobri nasveti ne zaležejo, ta prenažrt in scrkljan evropski folk  bi bilo treba udariti tam kjer ga najbolj boli – po žepu. Treba bi bilo sprejeti in uzakoniti davek na debelost. Moj predlog je tak: vsak  polnoletni državljan in državljanka EU,  ki tehtata več  kot pa imata centimetrov  nad enim metrom , naj bi plačala za vsako odvečno kilo  1 eur davka na mesec. Na primer: če pri višini 175 cm tehtaš 85 kg ,  plačaš na mesec 10 eur davka, oz. 120 eur na leto. 

Seveda pa bi bilo treba iz stimulativnih razlogov davek odmerjati mesečno, da  bi se izognili nezdravemu kampanjskemu  hujšanju pred koncem davčnega leta. Tako zbrani denar bi bilo tudi treba  uporabiti strogo namensko in sicer za pomoč lačnim v revnih predelih Afrike, Azije in Južne Amerike.  Verjamem, da bi bilo tega denarja zelo veliko in da bi z njim  zelo pripomogli k odpravi lakote na svetu.

  • Share/Bookmark

Novo življenje

Ponedeljek, December 6th, 2010

Ko jih imaš čez 50 in si že blizu 60,  si pa res že star!  Hvalabogu!  Končno da so že enkrat  mimo mučna srednja leta, ko si še napenjal mišice, tiščal trebuh noter, se česal čez plešo  in  sopihajoč  drobencljal,  da ne bi zaostal za časom in modo!  Če si se že kdaj prizadeval za poklicno  kariero,  posvetno slavo in meščanski ugled,  te  to zdaj  zanima  samo še toliko kolikor imaš črnega za nohtom!  Otroke smo spravili h kruhu, zdaj pa naj se kar znajdejo kakor vedo in znajo,  ženske ki so doslej zdržale z nami, bodo tudi poslej, tiste pa, ki so nad nami obupale, so to že zdavnaj – v vsakem primeru bomo imeli iz leta v leto bolj mir pred njimi!  Nihče ne pričakuje nič več od tebe, ko si star, nihče ne računa več nate – super je to! Pred  teboj  se odpirajo neslutene možnosti,  nova obzorja, novi prostori svobode!  Spet boš imel čas zase in za vse, kar se ti zdi v življenju pomembno , tvoja  skrita nagnjenja in dolgo zatajevane želje bodo spet dobila krila!  Vse  premoženje lahko čez  noč zakockaš na ruleti, potem pa oropaš  banko in mirno živiš naprej! Niti senca suma ne bo padla nate ,  tvoja zrela leta  in navzven solidno življenje, ki si ga doslej živel,  bodo tvoj neizpodbitni alibi!

  • Share/Bookmark

Skoraj nesreča

Četrtek, December 2nd, 2010

Draga N.,

 v ponedeljek, 29.septembra 2008,  tri dni pred tvojo razstavo v S., sem bil tudi sam v S. Z lastnico galerije sem se  – mimo tebe in brez tvoje vednosti – dogovoril za sodelovanje v  kulturnem programu ob tvoji razstavi. Pokazal sem ji zgodbo “Krajina z dekletom in psom”, ki sem jo imel  namen prebrati na otvoritvi  razstave. Za konec, potem ko bi zaprl knjigo in pospravil očala, sem imel pripravljen še kratek post festum: »To zgodbo sem napisal pred 25 leti, ko je N. šla na daljši obisk k sestri v Švico in sem lahko nekaj časa samo še sanjaril o njej. Potem  je N. prišla nazaj,  rodila sva sina, kupila hišo,  zasadila drevo, zdaj sem pa spet na začetku. Spet lahko samo še sanjarim o njej.«  Potem bi se obrnil še posebej  k tebi in dodal: »N.,hvala ti za sanje!«

 Ker sem se bal, da tega svojega nastopa  ne bi bil v stanju izpeljati povsem trezen, sem si za četrtek tudi rezerviral sobo v hotelu, da bi se pred vožnjo domov naspal in streznil.

 Na dan razstave pa sem  telefoniral galeristki, da me ne bo v S. in da odpovedujem svoj nastop. Nisem imel srca, da ti pokvarim razstavo, ki si jo tako dolgo čakala in v katero si vložila toliko dela in truda. Si  kar predstavljam,  v kakšen  obup bi te spravil  moj prihod na odprto sceno. Do smrti mi ne bi odpustila!  

Draga N., velika  nesreča ti je grozila  tisti večer in le za las si se ji izognila!

  • Share/Bookmark