Neke druge Obujenke

Ko sem pred 15 leti kupil svoj prvi računalnik,  je bilo prvo resno delo, ki sem ga z njim opravil,  pisanje in oblikovanje glasila  Obujenke. V dveh letih, od oktobra 1994 do oktobra 1996 mi je uspelo dati v tisk 5 številk Obujenk, ki sem jih najprej podnaslavljal  kot »časopis za književnost, kulturno zgodovino in za kataloško prodajo antikvarnih knjig«, nazadnje pa kot »časopis za zasebne in javne zadeve«. Obujenke so bile moj privatni časopis, vse sem naredil sam, tudi tiskarno sem plačal iz svojega žepa , izhajale so v majhni nakladi 100  do 200 izvodov in so na zunaj delovale  skromno in revno kot kakšne partizanske brošure, napisane in natisnjene v  gozdni zemljanki  med dvema sovražnima ofenzivama.

V zadnji, peti številki sem objavil naslednji uvodnik:

»Nič ni gotovega (vnaprej zagotovljenega), nič stalnega, nič dokončno danega, določenega in odločenega v življenju – še zlasti pa ne pri našem časopisu. Kar se Obujenk tiče, sem ves čas razpet med možnostni in nemožnostjo, med lenuharjenjem in prizadevnostjo, med navdušenjem in malodušjem, med upom in obupom, med mrtvim spanjem brez sanj in med ostrovidno budnostjo. Rojevajo se težko in v mukah, vsaka nova številka je podvig zase – tudi v finančnem smislu, kajpada. Saj mi je že vnaprej jasno, kakšen bo izid družinskega posveta, na katerem se bo odločalo o tem, ali tiskati Obujenke ali plačati krovca, da bo še pred jesenskim deževjem zakrpal streho na hiši, ki že na vseh krajih pušča. Seveda ima prednost streha, kimam, ampak tudi Obujenke so že zrele za v tiskarno in ne morejo več dolgo čakati. Saj vemo, kako gre to: danes pušča streha, jutri bo crknil avto ali pralni stroj ali električni štedilnik, pa jesen je že in bo treba kupiti drva za zimo, ja pa iz peči se tudi že pošteno kadi, treba bo poklicati pečarja, da jo na novo obzida, ja, kaj  ko  pa  bi se vendar že enkrat odločili in vrgli denar na kup za centralno kurjavo… Hudiča, saj to gre lahko v nedogled! Časopis – pa četudi občasnik brez predplačnikov in stalnih naročnikov – pa v nedogled res ne more čakati. Če je sad zrel, ga je treba utrgati in porabiti – ali pa zgnije ali se posuši in pade na tla brez koristi za kogarkoli. – Bomo že še nekaj časa podstavljali vedra v rumpelkamrah!«

 Tele moje zdajšnje spletne Obujenke so v primerjavi s tistimi prvimi, ki so izhajale v tiskani obliki,  seveda čisti luksuz. Sicer tudi  zanje porabim  veliko časa in energije, prihranjeni pa so mi stroški za tisk in distribucijo. Pišem jih tudi v drugem kraju in v drugi hiši, kot sem jih pisal takrat. - A tudi v tej hiši mi je že začela puščati streha in moram na podstrešju že spet podstavljati vedra…

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !