Dom

»To je prekleta hiša, gotovo so v njej  nekoč mučili in ubijali ljudi.«

»Ja,  če bi kopal v kleti, bi  gotovo izkopal človeške kosti.«

»In tudi gorela je že. Ko so zidarji prekopavali nosilni zid, so našli  med kamni in opeko stare ožgane tramove, se spomniš?«

»Še mačke je ne marajo. A se še spomniš naše muce Mice?«

»A takrat ko smo se selili? Seveda se spomnim. V avtu je bila vso pot pridna,  v klobko zvita  je predla na zadnjem sedežu,  ko pa smo se ustavili pred hišo in sem jo vzela v naročje, da bi jo nesla noter,  se mi je iztrgala in me opraskala, kot blisk je švignila za vogal in nikoli več je nismo videli.«

»Ja ,Mica je bila pametna mačka. Pametno je naredila, da je ušla«

«Tudi vse druge mačke, ki sva jih imela potem v hiši, so ena za drugo zginevale: Maca, Sima, Pika…«

»Ne boš verjela, zadnje čase niti miši, podgan in netopirjev ne vidim več v kleti in na podstrešju.«

»Nemogoče!«

»Odkar si se odselila,  še podgane ne marajo več te hiše. Res mi je dolgčas«

»Tudi prejšnje lastnike je bilo strah živeti tukaj. V omari so imeli pištolo,  saj si rekel, da si jo videl  tisti  prvi dan, ko so ti dali ključ, da si pogledal hišo.«

»Ja, malo sem stikal po prostorih, odprl  sem tudi nekaj predalov in v enem je bila pištola.  Predal sem zaprl nazaj,  z  nikomur nisem govoril o tem, samo tebi sem povedal, in naslednjič tudi pištole ni bilo več.«

»So že vedeli, zakaj so jo imeli. Ko so nama prodali hišo, jim je  gotovo zelo odleglo.«

»Zato pa je najbrž tudi bila tako poceni.«

»To je prekleta hiša, v njej se nikoli nisem počutila doma. Želim, da jo prodava. Hočem jo prodati. Zakaj trmoglaviš? Zakaj se oklepaš teh zidov?«

»Tukaj sem doma. Ta hiša je moj dom. V nobeni drugi, boljši, lepši  in prijaznejši hiši ne bi mogel biti bolj doma kot sem v tej.«

»Doma si tam, kjer ti je dobro. Jaz  sem tam  kjer sem zdaj, srečna že zato, ker mi vsako jutro  posije sonce v sobo.«

“Kjerkoli in kadarkoli ti je lahko dobro ali slabo.  Tudi tam  kjer že ravno sem,  ni nujno da je slabše kot tam, kjer bi lahko bil. Glede  sonca in sreče pa… Ni stvar v tem,  ti to dobro veš, tudi v  to najino prekleto hišo je kdaj posijalo sonce,  pa popoldne, če ne zjutraj – samo da si ti to že malo pozabila…  Gospod natakar, a lahko plačam ti dve kavi?!«

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !