Vrtnice

Potem ko sem  končal s pisanjem prejšnjega bloga  (o borovcu), sem šel ven, da se  nadiham zraka in razgibam od sedenja za računalnikom otrple ude.  Na ulici sem naletel na znanca fotografa,  izmenjala sva nekaj besed o tem, kaj kdo počne (bere, piše, fotografira),  pogovarjala sva se tudi o drevesih, pa o ljudeh, ki bi jih sekali kar tako, ne iz potrebe, ne za drva ali les, ampak iz čiste zoprnije (ali »prstjenosti« kot rečemo na Gorenjskem) –  ker jim delajo senco, ovirajo razgled ali jih živcirajo odpadli listi ali iglice. (Tako kot kdo lahko mirno pokonča mačka samo zato, ker pušča dlako na tepihu ali odtise tačk na avtu, ali sklati lastavičje gnezdo z mladiči vred izpod hišnega napušča, da  ptiči ne bi kakali  na tlakovce  ali umazali fasade.)  Ko sva že ravno načela to temo, mi je navedel še en svež primer iz svoje fotografske prakse. Že nekaj let zapored  ga  - vsakokrat ob približno istem času  med poletjem in jesenjo –  pokliče ena gospa z Bleda, da ji poslika vrtnice. Gospa ni neka sentimentalna ljubiteljica cvetja, da bi nalepila slikice v album in jih kazala gostom v dolgih zimskih večerih, gospa  sploh nima vrtnic na svojem vrtu,  jih  ima pa soseda čez cesto,  in ko se s  prvimi  jesenskimi  vetrovi začne cvetje osipati, prileti kakšen rožni list s sosedinega vrta seveda tudi na  gospejino dvorišče – fotografa pa pokliče zato, da  ima to sovražno dejanje s strani sosede dokumentirano in jo potem izsiljuje in grozi, da bo  slike objavila v časopisu in jih priložila kot dokazni material za tožbo na sodišču.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !