Borovec

V Ljubljani sem imel več let v najemu staro hišo z velikim vrtom. Hiša je bila sicer komaj primerna za bivanje, ne vem če sem v njej sploh kdaj prespal, ampak vrt je bil čudovit: divji, zaraščen, z vseh strani obdan z visoko živo mejo, raj za ptiče, ježe in potepuške mačke, sploh pa za enega sitnega starega dedca, da se skrije pred svetom,  kadar mu je med ljudmi prenaporno in ima vsega čez glavo.

Pred kratkim mi je potekla pogodba in sem se izselil, in ko sem po tistem šel prvič spet mimo, sem opazil, da na vrtu nekaj manjka. Drevo. Eno drevo. Borovec. Sadna drevesa, jablane,hruške, slive, breskev, češnja in oreh, so še vsa bila, tudi vrtnice, šipek in drugi  grmi  (s katerih tudi prve jesenske pozebe še niso osule vseh plodov in cvetov) – borovec so pa posekali. Imelo me je, da bi poklical lastnika in ga vprašal, zakaj je to naredil, pa sem si premislil, saj bi me vsak odgovor, ki bi ga lahko dobil, spravil le še bolj v slabo voljo. Lahko bi npr. zvedel, da je bilo drevo staro in bolno (kar ni res),  da je zraslo previsoko in bi se ob neurju lahko zrušilo na cesto ali na hišo (ni res, borovci so žilava drevesa, v vetru se upognejo in ne zlomijo),  da odpadle iglice mašijo odtok strešnega žleba (ni noben problem odmašiti in očistiti), ali celo, da je posek naročil župnik v bližnji cerkvi, boječ se, da bi visoki in vitki borovec sčasoma zrasel višje od cerkvenega zvonika…

Takrat ko sem najemal hišo  sem lastniku odkrito povedal, da hiša ni vredna svoje cene, da šteje samo vrt – na vrtu pa še največ borovec. Da me to drevo, ki ga v Ljubljani in okolici redko vidiš, spominja na kraje, od koder prihajam in kjer jih je veliko. Da me hiša zanima samo zaradi vrta in borovca in da jo bom tudi samo zato najel. Takoj ko sem odšel iz Ljubljane,  je šel tudi borovec, očitno ne jaz ne on ne spadava sem. Očitno je tudi, da je bil že pred mojim  prihodom obsojen na posek in sem mu samo za nekaj let podaljšal življenje.

(Napisano ob dnevu mrtvih – na pokopališču nisem bil, a tudi kakšno drevo si zasluži  spomin in nekrolog.)

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Borovec”

  1. Nick komentira:

    Oh, kako me ta zgodba spominja na en del mojega življenja …

    Tudi jaz sem imel v najemu hišo, ki je bila bolj bedna, okoli pa je bilo več kot pol hektarja sveta. Najemnina je bila minimalna, saj je bilo vračunano vzdrževanje tega sveta, da se ne bi zarasel oz. zanemaril. In tako sem kosil, negoval gozdiček in grmovje … neko lesko na gozdni meji sem si izbral, da bi zrasla v drevo, saj me je prav zanimalo, kako bi bilo to videti. Pa dva hrasta na vsaki strani dovozne poti sem vsaj na dve leti obrezoval, da bi postala taka “velika bonsaja”, in prav lepa sta postala.

    Celo v neki prilogi Nedeljskega se je ta “moj” svet znašel, z zelo pozitivno oceno, češ da deluje skoraj kot park, ki pa to vseeno ni, pa da se tu lahko spočije oko in duša.

    Potem sem se preselil, nadaljevanje je lahko uganiti. Lesko so posekali prej kot v enem letu, veje hrasta pa nebrzdano rasejo in sta drevesi izgubili svoj estetski pomen. Nekateri pač nimajo občutka.

  2. Nick komentira:

    Aja, pa tudi borovec sem imel, rdečega, in prav lep je bil. Na markantnem mestu se je sam zasejal in sem ga pustil zrasti v lepo drevo. Nanj sem med 25. aprilom in 3. majem obesil slovensko zastavo, nekaj zadnjih let tudi evropsko. Lep je bil pogled nanj in na zastave v tistem pomladnem svežem zelenju.

    Borovec verjetno še stoji, kaj pa vem, že nekaj let nisem bil tam.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !