Arhiv za November, 2010

Usklajenost ušesc

Ponedeljek, November 29th, 2010

Težko se lotim česarkoli –  če pa že, potem grem pa na horuk.  Za pisanje bloga mi gre toliko časa, koncentracije  in energije, da pravzaprav ne utegnem brati in razmišljati o tem, kaj pišejo drugi. A tudi če kaj preberem in se mi ob tem utrne kakšna misel, teh misli ponavadi ne  zapišem in ne objavim.  Če bi koga pohvalil,  bi to lahko zvenelo, kot da od njega pričakujem da naslednjič tudi on hvali mene, da bi pa kritiziral , se pa tudi raje ugriznem v jezik, saj  sem v tej  blogerski areni, v kateri se večina protagonistov skriva pod  maskami in preoblekami, eden redkih, ki nastopa s svojim  pravim  imenom in priimkom,  in dokler smo eni razkrinkani drugi pa zakrinkani,   med nami ni pogojev za pošten  dialog in spopad mnenj.

Danes sem pa le napisal in oddal en komentar na tuj blog – mislim da celo prvi, odkar sem na tej  sceni. Pa ne da bi me v dotičnem blogu karkoli sprovociralo k pisanju, za komentiranje  sem imel druge razloge. Pred časom  sem si namreč malo ogledoval slikice na Googlu in sem  eno izbral za svoj logotip, oz. »avatar«. Poskusil sem jo prilepiti na svojo predstavitveno stran, pa ni šlo,  danes  mi je pa šinilo v glavo, pa poskusimo in poglejmo,  če se bo prijela h komentarjem . Preden sem pa lahko poskusil, sem pa seveda moral napisati komentar. In sem ga napisal in oddal in tudi videl da se je slikica prijela in da logotip deluje.

Komentiral sem pa kar tako na slepo in to kar prvi blog, ki sem ga kliknil. V njem je bilo govora o neki pasji razstavi, oz. tekmovanju, na katerem so psom poleg vsega drugega  ocenjevali, oz. merili tudi »usklajenost ušesc.« Napisal sem, da bi morali ocenjevalci usklajenost obeh uhljev oceniti in izmeriti najprej pri lastniku in  šele potem pri psu. Ne vem  ali je avtorica bloga  komentar objavila ali ne, vsekakor pa nisem hotel biti zloben, ampak samo duhovit.

Lahko pa da niti duhovit nisem bil,  saj so pasja lepotna tekmovanja nekaj,  kar me pušča popolnoma ravnodušnega in za kar se mi zdi škoda vsake pozornosti in vsake besede.

  • Share/Bookmark

Neke druge Obujenke

Sobota, November 27th, 2010

Ko sem pred 15 leti kupil svoj prvi računalnik,  je bilo prvo resno delo, ki sem ga z njim opravil,  pisanje in oblikovanje glasila  Obujenke. V dveh letih, od oktobra 1994 do oktobra 1996 mi je uspelo dati v tisk 5 številk Obujenk, ki sem jih najprej podnaslavljal  kot »časopis za književnost, kulturno zgodovino in za kataloško prodajo antikvarnih knjig«, nazadnje pa kot »časopis za zasebne in javne zadeve«. Obujenke so bile moj privatni časopis, vse sem naredil sam, tudi tiskarno sem plačal iz svojega žepa , izhajale so v majhni nakladi 100  do 200 izvodov in so na zunaj delovale  skromno in revno kot kakšne partizanske brošure, napisane in natisnjene v  gozdni zemljanki  med dvema sovražnima ofenzivama.

V zadnji, peti številki sem objavil naslednji uvodnik:

»Nič ni gotovega (vnaprej zagotovljenega), nič stalnega, nič dokončno danega, določenega in odločenega v življenju – še zlasti pa ne pri našem časopisu. Kar se Obujenk tiče, sem ves čas razpet med možnostni in nemožnostjo, med lenuharjenjem in prizadevnostjo, med navdušenjem in malodušjem, med upom in obupom, med mrtvim spanjem brez sanj in med ostrovidno budnostjo. Rojevajo se težko in v mukah, vsaka nova številka je podvig zase – tudi v finančnem smislu, kajpada. Saj mi je že vnaprej jasno, kakšen bo izid družinskega posveta, na katerem se bo odločalo o tem, ali tiskati Obujenke ali plačati krovca, da bo še pred jesenskim deževjem zakrpal streho na hiši, ki že na vseh krajih pušča. Seveda ima prednost streha, kimam, ampak tudi Obujenke so že zrele za v tiskarno in ne morejo več dolgo čakati. Saj vemo, kako gre to: danes pušča streha, jutri bo crknil avto ali pralni stroj ali električni štedilnik, pa jesen je že in bo treba kupiti drva za zimo, ja pa iz peči se tudi že pošteno kadi, treba bo poklicati pečarja, da jo na novo obzida, ja, kaj  ko  pa  bi se vendar že enkrat odločili in vrgli denar na kup za centralno kurjavo… Hudiča, saj to gre lahko v nedogled! Časopis – pa četudi občasnik brez predplačnikov in stalnih naročnikov – pa v nedogled res ne more čakati. Če je sad zrel, ga je treba utrgati in porabiti – ali pa zgnije ali se posuši in pade na tla brez koristi za kogarkoli. – Bomo že še nekaj časa podstavljali vedra v rumpelkamrah!«

 Tele moje zdajšnje spletne Obujenke so v primerjavi s tistimi prvimi, ki so izhajale v tiskani obliki,  seveda čisti luksuz. Sicer tudi  zanje porabim  veliko časa in energije, prihranjeni pa so mi stroški za tisk in distribucijo. Pišem jih tudi v drugem kraju in v drugi hiši, kot sem jih pisal takrat. - A tudi v tej hiši mi je že začela puščati streha in moram na podstrešju že spet podstavljati vedra…

  • Share/Bookmark

Poslovni načrt

Četrtek, November 25th, 2010

Pozdravljeni,

Prosili bi vas za uslugo. Sva študentki 3.letnika in pri predmetu Podjetništvo izdelujemo poslovni načrt. Odločili sva se, da bova izdelovali poslovni načrt v zvezi z antikvariatom (knjige, starine). Zanima nas, če bi lahko poslali nama vaš poslovni načrt ali pa vsaj vzorec poslovnega načrta, s katerim bi nama bil v pomoč.

Seveda bi ga uporabljali strogo v študentske namene!

Hvala  in lp, Sandina in Maja

Odgovor:

Proantika je zasebni zavod enega človeka, ki je direktor, kurir in čistilka v eni osebi. Nimamo nobenega poslovnega načrta, poslujemo glede na vreme in razpoloženje. (Včasih se nam tudi ne ljubi poslovati in takrat sploh nič ne poslujemo!). Očitno se bosta morali za poslovni načrt obrniti na kakšno bolj resno firmo kot je pa naša.

lp, Edo

  • Share/Bookmark

Čemaž

Četrtek, November 25th, 2010

Glede na to, da sem že kar v letih  in se za povrh še nič ne ukvarjam s svojim zdravjem, sem pravzaprav še kar zdrav. Vsaj počutim se zdravega.  (Seveda  se pa zraven ves čas zavedam, da me lahko že naslednji hip dokončno in za zmeraj zvije!). Ampak še zmeraj se najdejo ljudje, ki jih  skrbi za moje zdravje,  tudi  taki, s katerimi nisem niti v daljni žlahti, in nimajo nobenega  razloga, da bi jih to lahko skrbelo.

Ponavadi je njihov edini razlog ta, da bi mi radi kaj prodali. Na primer zadnjič. V mojo pisarno je stopil starejši možak z aktovko v roki. Če bi me že zmotil pri delu, bi ga bil  lahko še vesel,  ker pa me je zalotil pri  brezdelnem listanju časopisa, sem ga  že pri vratih grdo in izpod čela pogledal. Pa se ni dal odgnati!  S podjetnim korakom in širokim nasmehom poklicnega prodajalca megle je pristopil k mizi, in položil torbo nanjo. Ne, ni je takoj odprl –  najprej me je povprašal po zdravju.

»Nič od tega, kar imate tu notri, » sem pokazal na torbo, »me ne more napraviti bolj zdravega kot sem!.«

 »Potem ste pa gotovo na smrt bolni!« mi je odgovoril prišlek »Samo smrtnih bolezni ne ozdravim, za vse druge pa imam zdravilo. Vi pa kljub temu niste na smrt bolni – seveda pa tudi niste čisto zdravi. Ko vas takole gledam, bi lahko z gotovostjo rekel, da imate težave s prebavo. Imate trdo blato? Vas muči zaprtje?«

»Sploh ne,« sem rekel. »Zmeraj zelo lepo in mehko kakam.  Kaj pa vi?«

»Tudi jaz,  seveda. Pa veste kaj najbolj pripomore k mehkemu kakcu?«

»Čemaž!« sem izstrelil kot iz topa. Tisti hip sem  namreč spomnil, da  je ta možakar letos zgodaj  poleti  že bil v moji pisarni, spomnil sem se te aktovke in tudi kaj je imel v njej . Čemaž! Temno zelen nasesekljan  in nasoljen čemaž v enih in svetlo zeleno čemaževo maslo v drugih glažkih, kupil sem enega takega in enega takega, a nič zase, nobenega glažka nisem odprl, niti pol žličke čemaža nisem dal v usta, oboje sem dal naprej za božji lon.

»No, vidite, tudi vam je pomagal čemaž!« je zmagoslavno zaploskal moj zeliščar.

»Pa niti ne čemaž«,  sem ga brž moral razočarati. »Meni še najbolj pomaga zelo popoprana fižolova solata z jajci in čebulo, pa kajla kruha zraven –  pa flaša piva za povrh!«

»Seveda, lahko da – ampak zjutraj na tešče pa žlička čemaža. To je balzam za črevo«

»Lahko da! Ampak zjutraj na tešče pa meni še najbolj paše šalčka močne turške kave. Pa kaj šalčka – še šalca kave mi je premalo. Ena cela džezva kave mi paše!«

»Ja, pa nikar na tešče, gospod, to ni zdravo – še prej pa žlička čemaža, to je zdravo!« se mož kar ni dal ugnati. »Čemaž je čudež narave, poslušajte me,  zdajle vam bom nekaj prebral, gospod,  prebral vam bom pesem o čemažu, sam sem jo napisal, v njej je vse, kar je treba vedeti o tem božjem blagru na zemlji.

In je odprl torbo in vzel papir iz nje in si je nataknil očala in je začel deklamirati. Zdaj me je pa res že minila vsa slaba volja zaradi nepovabljenega  obiskovalca v moji pisarni! Pozorno sem  prisluhnil branju, zmeraj sem imel spoštovanje do poezije in do pesnikov,  niti to me ni motilo, da mu je smrdelo iz ust po česnu. Ampak ne, saj  ni smrdelo – dišalo je po čemažu!

»PESMICA V PRID ZDRAVJU: ČEMAŽ – DIVJI ČESEN!

Čemaž razstruplja nam telo,

čisti kri in strdke staplja,

da varno vozi nas kolo,

njegova je zdravilna stopnja.

Meso črevesje ne prenaša,

v vozlih gnije in zagnoji,

za polipe je najboljša paša,

ker mesni gnoj jih le goji.

Od kje izhaja črevesni rak,

kadar polipi so v rasti,

naj le pozoren bo vsak,

da se izogne tej pošasti.

Je naše blato zasušeno,

zaprtje muči v obup,

jih blato trga z ostrino,

tujkov raslih v zakup.

Če črevesje tanko ne deluje,

v prebavnem traktu je zastoj,

presnova z zdravjem se bojuje,

za polipe gnojni je naboj.

Ko trdo blato polip odstrani,

le ta v črevesju krvavi,

z dneva v dan ga zopet rani,

le božji dar ga ozdravi.

Kako iz kozarca zaužiti,

po serviranju le žličko daj,

v črevesju odprejo se priprti,

pa dober tek ljubezni raj!«

  • Share/Bookmark

Dom

Petek, November 5th, 2010

»To je prekleta hiša, gotovo so v njej  nekoč mučili in ubijali ljudi.«

»Ja,  če bi kopal v kleti, bi  gotovo izkopal človeške kosti.«

»In tudi gorela je že. Ko so zidarji prekopavali nosilni zid, so našli  med kamni in opeko stare ožgane tramove, se spomniš?«

»Še mačke je ne marajo. A se še spomniš naše muce Mice?«

»A takrat ko smo se selili? Seveda se spomnim. V avtu je bila vso pot pridna,  v klobko zvita  je predla na zadnjem sedežu,  ko pa smo se ustavili pred hišo in sem jo vzela v naročje, da bi jo nesla noter,  se mi je iztrgala in me opraskala, kot blisk je švignila za vogal in nikoli več je nismo videli.«

»Ja ,Mica je bila pametna mačka. Pametno je naredila, da je ušla«

«Tudi vse druge mačke, ki sva jih imela potem v hiši, so ena za drugo zginevale: Maca, Sima, Pika…«

»Ne boš verjela, zadnje čase niti miši, podgan in netopirjev ne vidim več v kleti in na podstrešju.«

»Nemogoče!«

»Odkar si se odselila,  še podgane ne marajo več te hiše. Res mi je dolgčas«

»Tudi prejšnje lastnike je bilo strah živeti tukaj. V omari so imeli pištolo,  saj si rekel, da si jo videl  tisti  prvi dan, ko so ti dali ključ, da si pogledal hišo.«

»Ja, malo sem stikal po prostorih, odprl  sem tudi nekaj predalov in v enem je bila pištola.  Predal sem zaprl nazaj,  z  nikomur nisem govoril o tem, samo tebi sem povedal, in naslednjič tudi pištole ni bilo več.«

»So že vedeli, zakaj so jo imeli. Ko so nama prodali hišo, jim je  gotovo zelo odleglo.«

»Zato pa je najbrž tudi bila tako poceni.«

»To je prekleta hiša, v njej se nikoli nisem počutila doma. Želim, da jo prodava. Hočem jo prodati. Zakaj trmoglaviš? Zakaj se oklepaš teh zidov?«

»Tukaj sem doma. Ta hiša je moj dom. V nobeni drugi, boljši, lepši  in prijaznejši hiši ne bi mogel biti bolj doma kot sem v tej.«

»Doma si tam, kjer ti je dobro. Jaz  sem tam  kjer sem zdaj, srečna že zato, ker mi vsako jutro  posije sonce v sobo.«

“Kjerkoli in kadarkoli ti je lahko dobro ali slabo.  Tudi tam  kjer že ravno sem,  ni nujno da je slabše kot tam, kjer bi lahko bil. Glede  sonca in sreče pa… Ni stvar v tem,  ti to dobro veš, tudi v  to najino prekleto hišo je kdaj posijalo sonce,  pa popoldne, če ne zjutraj – samo da si ti to že malo pozabila…  Gospod natakar, a lahko plačam ti dve kavi?!«

  • Share/Bookmark

Vrtnice

Ponedeljek, November 1st, 2010

Potem ko sem  končal s pisanjem prejšnjega bloga  (o borovcu), sem šel ven, da se  nadiham zraka in razgibam od sedenja za računalnikom otrple ude.  Na ulici sem naletel na znanca fotografa,  izmenjala sva nekaj besed o tem, kaj kdo počne (bere, piše, fotografira),  pogovarjala sva se tudi o drevesih, pa o ljudeh, ki bi jih sekali kar tako, ne iz potrebe, ne za drva ali les, ampak iz čiste zoprnije (ali »prstjenosti« kot rečemo na Gorenjskem) –  ker jim delajo senco, ovirajo razgled ali jih živcirajo odpadli listi ali iglice. (Tako kot kdo lahko mirno pokonča mačka samo zato, ker pušča dlako na tepihu ali odtise tačk na avtu, ali sklati lastavičje gnezdo z mladiči vred izpod hišnega napušča, da  ptiči ne bi kakali  na tlakovce  ali umazali fasade.)  Ko sva že ravno načela to temo, mi je navedel še en svež primer iz svoje fotografske prakse. Že nekaj let zapored  ga  - vsakokrat ob približno istem času  med poletjem in jesenjo –  pokliče ena gospa z Bleda, da ji poslika vrtnice. Gospa ni neka sentimentalna ljubiteljica cvetja, da bi nalepila slikice v album in jih kazala gostom v dolgih zimskih večerih, gospa  sploh nima vrtnic na svojem vrtu,  jih  ima pa soseda čez cesto,  in ko se s  prvimi  jesenskimi  vetrovi začne cvetje osipati, prileti kakšen rožni list s sosedinega vrta seveda tudi na  gospejino dvorišče – fotografa pa pokliče zato, da  ima to sovražno dejanje s strani sosede dokumentirano in jo potem izsiljuje in grozi, da bo  slike objavila v časopisu in jih priložila kot dokazni material za tožbo na sodišču.

  • Share/Bookmark

Borovec

Ponedeljek, November 1st, 2010

V Ljubljani sem imel več let v najemu staro hišo z velikim vrtom. Hiša je bila sicer komaj primerna za bivanje, ne vem če sem v njej sploh kdaj prespal, ampak vrt je bil čudovit: divji, zaraščen, z vseh strani obdan z visoko živo mejo, raj za ptiče, ježe in potepuške mačke, sploh pa za enega sitnega starega dedca, da se skrije pred svetom,  kadar mu je med ljudmi prenaporno in ima vsega čez glavo.

Pred kratkim mi je potekla pogodba in sem se izselil, in ko sem po tistem šel prvič spet mimo, sem opazil, da na vrtu nekaj manjka. Drevo. Eno drevo. Borovec. Sadna drevesa, jablane,hruške, slive, breskev, češnja in oreh, so še vsa bila, tudi vrtnice, šipek in drugi  grmi  (s katerih tudi prve jesenske pozebe še niso osule vseh plodov in cvetov) – borovec so pa posekali. Imelo me je, da bi poklical lastnika in ga vprašal, zakaj je to naredil, pa sem si premislil, saj bi me vsak odgovor, ki bi ga lahko dobil, spravil le še bolj v slabo voljo. Lahko bi npr. zvedel, da je bilo drevo staro in bolno (kar ni res),  da je zraslo previsoko in bi se ob neurju lahko zrušilo na cesto ali na hišo (ni res, borovci so žilava drevesa, v vetru se upognejo in ne zlomijo),  da odpadle iglice mašijo odtok strešnega žleba (ni noben problem odmašiti in očistiti), ali celo, da je posek naročil župnik v bližnji cerkvi, boječ se, da bi visoki in vitki borovec sčasoma zrasel višje od cerkvenega zvonika…

Takrat ko sem najemal hišo  sem lastniku odkrito povedal, da hiša ni vredna svoje cene, da šteje samo vrt – na vrtu pa še največ borovec. Da me to drevo, ki ga v Ljubljani in okolici redko vidiš, spominja na kraje, od koder prihajam in kjer jih je veliko. Da me hiša zanima samo zaradi vrta in borovca in da jo bom tudi samo zato najel. Takoj ko sem odšel iz Ljubljane,  je šel tudi borovec, očitno ne jaz ne on ne spadava sem. Očitno je tudi, da je bil že pred mojim  prihodom obsojen na posek in sem mu samo za nekaj let podaljšal življenje.

(Napisano ob dnevu mrtvih – na pokopališču nisem bil, a tudi kakšno drevo si zasluži  spomin in nekrolog.)

  • Share/Bookmark