1x pištola, 1x ročna bomba, 1x topovska granata.
Pištolo sem pred davnimi leti kupil v neki trgovinici s spominki v Istanbulu, da bi jo ob vrnitvi domov podaril moji tedanji punci Dominiki. Čeprav sploh ni bila prava pištola, ampak le imitacija stare turške kremenjače, so mi jo med čakanjem na naslednji vlak zaplenili miličniki na beograjski železniški postaji. V boju mnenj ali je kremenjača suvenir, kot sem trdil jaz, ali »vatreno oružje«, ki so ga zastopali miličniki, so kajpada zmagali slednji, saj sem bil sam, oni pa trije, pa še uniforme, pendreke in (taprave) pištole so imeli, tako da moji argumenti, pa naj so bili še tako trdni in prepričljivi, v danih razmerah res niso imeli nobenih šans. (Kriv sem bil pa sam, ker sem kremenjačo v čakalnici neprevidno izvlekel iz nahrbtnika in jo pokazal nekemu popotnemu Indijcu – kar seveda ni ušlo budnim očem vseprisotnih mož postave.) Šele čez nekaj tednov sem dobil iz Beograda pismo s sporočilom, da lahko dobim zaplenjeno »oružje« nazaj, če pridem osebno ponj na Stanico narodne milicije Beograd glavna stanica. Še isti večer sem se z vlakom odpeljal v Beograd, prevzel pištolo in se takoj odpeljal nazaj na Jesenice. Splačalo se je, saj je bila moja Dominika zelo vesela darila in se mi je oddolžila z veliko objemi in poljubčki.
Ročno bombo sem pa izkopal iz mivke pri Žvagnovem mostu na Jesenicah. Ker nisem imel pri sebi ne vrečke ne torbe niti oblačila z dovolj velikimi žepi, sem jo – ob čudenju in zgražanju mimoidočih – kar v roki nesel po glavni ulici skozi celo mesto do postaje ljudske milice , in jo položil na mizo pred dežurnega miličnika. Mož je kar odskočil, tako se je ustrašil , najbrž je mislil da sem jo že zunaj pred vrati aktiviral in jo bo zdaj zdaj razneslo, stekel je v komandirjevo pisarno in potem kar nekaj časa ni bilo nikogar ven, izza vrat pa so se slišali razburjeni glasovi in hreščanje walkie-talkieja. Kar nekaj truda me je stalo, da sem tovarišema miličniku in komandirju pojasnil zadevo in ju za silo pomiril, a bombi se niti potem nista upala približati in si jo od blizu ogledati. Klicala sta pirotehnika v Kranj, da je potem on uredil zadevo.
No, tudi od tega dogodka z bombo je preteklo že veliko vode v Savi. Ravno zadnjič sem se pa spet sprehajal ob Savi, tokrat na Mlaki pod Radovljico, ker me je zanimalo, če se je kaj spremenilo ob reki in kaj vse je voda nanesla na breg med zadnjo poplavo. Poleg nekaj lepih kamnov in zanimivo oblikovanih kosov naplavljenega lesa sem na produ našel in pobral tudi zarjavelo topovsko granato manjšega kalibra. Kot vesten državljan sem jo seveda takoj spet nesel na policijo. Tokrat nisem povzročil take panike kot pred leti na Jesenicah, saj sem najprej povedal kaj imam in kje sem našel, in stvar šele potem potegnil iz žepa. So me pa poučili, da topovskih granat, ročnih bomb in takih stvari ne bi smel niti prijemati, kaj šele voziti v avtu, kaj šele valjati po žepih, saj nikoli ne veš kaj se lahko zgodi, pa naj je videti še tako staro, zarjavelo in neuporabno. Sem obljubil, da bom ob naslednji najdbi bolj previden, čeprav si res težko predstavljam, da bi granata, ki se je kilometre daleč valila po dnu Save in udarjala ob kamne, pa prej 60 ali 65 let od konca vojne bogvekje ležala in rjavela, kar na lepem brez razloga eksplodirala v mojih rokah.
Ko bom pa naslednjič staknil kje kaj kratkocevnega, dolgocevnega ali eksplozivnega, pa ne bom več nesel na policijo, in tudi ne bom nikomur kazal, ampak bom spravil pri sebi doma. Če pomislim, kaj vse se mi dogaja v hiši zadnja leta, mi bo lahko še prav prišlo.
