Čas nespečnosti

Spati ali ne spati, to zame sploh ni problem niti usodno hamletovsko vprašanje. Ne spim.  Tako rekoč.  V zadnjih  5 letih  nisem več kot 5-krat  spal  več kot 5 ur skupaj. Odkar nisem več otrok, ko so me pošiljali s kurami spat in odkar tudi nimam več žene, ki me je  20 let   spravljala v posteljo, pa tudi zjutraj mi ni nikoli pustila vstati, uživam blažen čas brez spanja. Opolnoči,  ko sem moral biti v letih zakonskega življenja že dve uri pod kovtrom in sem tam moral, če že ne  spati, pa  početi kaj drugega v dvoje (brati knjigo, na primer),  si zdaj šele skuham  prvo nočno  (in zato močno)  turško kavo. Drugo ob dveh ali treh zjutraj, in včasih še tretjo ob petih ali šestih, ko drugi ljudje pristavijo šele za prvo jutranjo, da  se po  zapovedanem osemurnem spancu sploh zbudijo in gredo sploh lahko v službo.

V knjigi češke kratke proze Čas nespečnosti, ki je pred mnogimi leti izšla pri Kondorju, je tudi  istoimenska zgodba Hane Proškove, ki pripoveduje o zobozdravniku, ki ponoči ne more spati. To je zanj resen problem,  ker prihaja  zjutraj na delo v ordinacijo utrujen in zaspan in se zmeraj boji, da bo kaj zašuštral – poklical asistentko z napačnim imenom, pozabil zamenjati sveder, izpulil zdrav zob…. Neke noči se odloči, da se sploh ne bo več trudil  s spanjem,  vstane iz postelje, se obleče in obuje, pokliče prijatelje , gre na nočni sprehod po mestu, zavije v bar, se pogovarja, tudi kaj spije. In zjutraj pride v službo sicer neprespan, ampak dosti boljše volje kot prej.

Na srečo  nisem ne zobozdravnik  ne kirurg in  tudi ne  šofer avtobusa, da bi med vožnjo zaspal in zgrmel s ceste v prepad  s celim  razredom  šolskih otrok. Kar delam lahko delam tudi popoldne, zvečer ali ponoči,  in tudi če se mi zraven drema in naredim zato kaj narobe, nima to ne zame ne za nikogar nobenih usodnih posledic. Lahko spim ali pa ne spim, in ker ponoči pač ne spim, oddremam tisto urico ali dve, kolikor celo jaz rabim da lahko normalno funkcioniram,  čez dan in ponavadi sploh  ne v postelji, ampak na kavču v dnevni sobi, medtem ko po zajtrku  berem časopis, ali za volanom  na   avtocestnem počivališču  ali pa zaležem na sončni jasi med sprehodom v gozdu , ali na savskem produ, da me  uspava šumenje vode, ali kjerkoli že – magari po kosilu v piceriji z glavo v praznem krožniku  in s prazno kriglo od piva v roki.

Ne spim, če pa že spim, lahko spim kadarkoli in kjerkoli. Ko sem novembra 1977  pešačil po otoku Cresu in me je ujela noč, sem  prespal na kamniti plošči v eni samotni cerkvici blizu Vranskega jezera.  Šele zjutraj sem videl, da ležim na grobnici  nekega hrvaškega škofa…. Se mi zdi, da samo na britofu še nisem spal. A tudi tam bi se nekako znašel, bi si že našel kakšen kamen ali kost za pod glavo,  bi že prižgal svečo, če bi me zeblo, bi že vedril v mrliški vežici, če bi bil dež  in bedel pri mrliču, če bi bil že kakšen tam. –  Ne spim,  in tudi če spim ponavadi bedim.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !