Volitve

Ko sem našemu družinskemu prijatelju Renatu iz Italije pred mnogimi leti rekel, da se ne zanimam za politiko, mi je odgovoril: “Potem si dober za fašiste. Take, ki se ne zanimajo za politiko, imajo fašisti zelo radi, take je še najlaže pripraviti do tega, da korakajo na eno vižo v ritmu vojaških koračnic!”

To mi je dalo misliti, res mi ni bilo do tega, da bi bil dober za fašiste. Ker sem iz delavske družine, sem že po poreklu “ta rdeč”, kljub temu pa v prejšnjem sistemu nisem hodil na volitve, saj med samimi ta rdečimi res ni bilo kaj izbirati. Prvič sem izkoristil svojo volilno pravico  (oz. izpolnil državljansko dolžnost),  šele na pragu zrelih let, pa  še to samo zato, ker nisem hotel imeti za predsednika nekoga, ki pobija slone v Afriki.

Tudi v zdajšnjih časih se volitev in referendumov udeležujem samo občasno, kadar res mislim, da je treba koga podpreti  (ali zatreti) – sicer pa, kakor imam čas, kakor je vreme in kakor sem pri volji. To nedeljo se je nekako poklopilo in sem bil na volišču celo med prvimi, že ob osmih zjutraj. Prvo kar mi je padlo v oči na volilnih papirjih sta bila  logotip (srp in kladivo) in kandidatura Komunistične partije Slovenije.  Bi kar obkrožil in oddal svoj glas za KPS, če ne bi predsednika (oz. generalnega sekretarja, kot se sam imenuje)  osebno poznal, pa sem si rekel, tega  pa raje ne, še za hec ne, tega tipa bi vsak glas za njegovo partijo lahko zanesel, da bi že začel iskati lokacijo za občinski Gulag, kamor bi zaprl   svoje politične nasprotnike in tudi vse druge, ki so se mu v življenju kakorkoli zamerili.

Sem pa glasoval za nekega drugega znanca, ki me je v petek, dan pred zapovedanim volilnim molkom, obiskal v službi, kjer prodajam stare knjige in sem ga seveda debelo pogledal, saj vem da knjige niso v ospredju njegovih zanimanj. Bil je sploh prvič pri meni, malo je pobrskal po knjigah, me povprašal po nekaterih naslovih (in se oddahnil, ko jih nisem imel), potem pa  je – takorekoč že med vrati – zaglumil  kot da je nekaj pozabil  in potegnil iz žepa volilni letak svoje stranke. Seveda sem mu obljubil da ga bom volil in obljubo sem danes tudi izpolnil. Saj se poznava že dolgo, vem da je pošten, prijazen in strpen človek in da tudi potem, ko bo (če bo) zmagal na volitvah, svojih oponentov ne bo pošiljal na Gulag ali v Dachau.

“Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi jih že prepovedali”, sem te dni nekje prebral.  Ne vem če bi se  strinjal,  sliši se kot anarhistični napis na zidu parlamenta. Ni tako nepomebno ali  ne volimo ali volimo in koga volimo; konec koncev je tudi Hitler prišel v Reichstag na demokratičnih volitvah.  Našim  lokalnim Hitlerčkom in Stalinčkom je dobro  že v matični občini pristriči peruti,  tako da jim že na domačem dvorišču zmanjka zaleta za naskok na slovenski Reichstag.

Si pa predstavljam, da so volilni kandidati z olimpskih višin kakšnega poduhovljenega osebka lahko res videti kot svinje, ki se drenjajo pri koritu.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Volitve”

  1. Nick komentira:

    … Prvič sem izkoristil svojo volilno pravico (oz. izpolnil državljansko dolžnost) …

    Kako se nič ni spremenilo v vseh teh letih, odkar komunistične partije ni več :) Namreč, v teh dneh sem dvakrat protestiral, ko sta dva osebka nekaj omenjala volilno oz. državljansko DOLŽNOST. Ne, ne/udeležba na volitvah je od nekdaj bila PRAVICA in ne dolžnost.

    Seveda pa se je v nekih časih to čutilo kot dolžnost, takrat pač ni bilo demokracije – čeprav socialistični sistem sploh ni bil slab v primerjavi z današnjim kapitalizmom. Tako sem neko volilno nedeljo odšel v hribe in ker se v hribe hodi zgodaj in ker je bila tura dolga, me seveda na volišče ni bilo. Volilna komisija je telefonirala moji ženi in ta je šla volit namesto mene, da so imeli 100% in lahko šli domov. Ni čudno, da sem se ločil od tako trapaste babe ;)

    Sicer pa – dobro napisano!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !