Arhiv za Oktober, 2010

Zadnje, kar sem napisal

Torek, Oktober 26th, 2010

Zadnje, kar sem napisal in objavil, preden sem se priklopil na internet in začel pisati blog,  je  kratka zgodba z naslovom Zakaj so moje zgodbe tako kratke:  

Zakaj so moje zgodbe tako kratke

Dva človeka sta v meni: pesnik in kramar.

Prvi prešteva zvezde na nebu, drugi cekine v mošnjičku. 

Prvi hoče imeti čiste račune s seboj, ljudmi, svetom in Bogom; drugi krade, laže, goljufa in špekulira.

Prvi ščije proti vetru in gre z glavo skozi zid, drugi se obrača po vetru in ga lovi – ne v jadra, pač pa v svoje prazne žepe, in se hrepeneče ozira proti zlatemu pristanu, ki se kot fatamorgana blešči v daljavi.

Prvi teži k vzvišenosti in popolnosti, drugi kar zasije od zadovoljstva, če se mu posreči na bolšjem trgu prodati stare naramnice za par tolarjev več, kot jih je pred četrt ure prav tam kupil.

Zmeraj, kadar se sklonim nad prazen papir, da bi napisal povest ali zgodbo, me moj dvojnik z druge strani mize vprašujoče pogleda izpod čela, kot bi hotel reči: »Pa se splača?«

In odložim pero.

( Pripovedovalec, Književna zadruga Jesenice, 1992)

  • Share/Bookmark

až.si

Četrtek, Oktober 21st, 2010

Firma, pri kateri so registrirane moje spletne domene,  mi je pred dnevi poslala ponudbo za rezervacijo dvočrkovnih  .si domen  in .si domen s šumniki. Ubil sem dve muhi na mah in  rezerviral domeno až.si. Čeprav sem takoj plačal 18€ za rezervacijo, pa zaenkrat še nisem srečni lastnik te domene. Sem sicer zelo pohitel, a lahko da je bil kdo še hitrejši (ali bolj pri koritu),  in bo domena njegova, meni pa bodo vrnili denar. (Vsaj tako obljubljajo.)

A tudi če mi jo uspe dobiti, bom v zadregi, kaj z njo početi. Morda bi jo lahko preprodal naprej  kakšni veleblagovnici, da bi jo uporabili za reklamno akcijo v stilu » pri nas dobite vse od A do Ž« , ali založbi,  ki  ima namen izdati  priročni leksikon z naslovom »Vse  od  A do Ž«, ali   “Kuhanje  od A do Ž”  ali »Hujšanje od A do Ž«

Domeno až.si sem izbral  pravzaprav samo zaradi veselja nad izmišljevanjem imen in besed. Sploh  pa  so mi všeč besede s  š,č,ž, več kot je šumnikov v besedi, boljše je: ŠpinaČa, ČeŽana, ČemaŽ, ŽliČnik, ČeŠarek, ŠkrŽat, ČriČek, ČiŽek, ŠaŠ, ŠČip, ŽviŽg, ŠČebet, ŠiŠka, leŠČerba, kaŠČa, koŠČica, jeŽeŠmariČkakrŠČenduŠ, plaŠČ, moŽiČek, fiČfiriČ, ČeČa, ČeŠplja, ŠČegetavČek…  Tako kot cvet v laseh lahko polepša grdo žensko, tako šumniki polepšajo tudi »grde« besede: ŠČene, uŠ, ŽuŽek, ŠČurek, ŽenŠČe, ŽolČ, maŠČoba, goŠČa, ČiŠČa, ČaČka… Strešica na črki je kot metuljček na roži, še »pička« še dosti lepše sliši kot »pizda«.

Nove domene s šumniki so zadetek v polno, to je najboljše kar se je v zadnjem času zgodilo na področju domen.

  • Share/Bookmark

Obujenke – logotip

Torek, Oktober 19th, 2010

  • Share/Bookmark

Nevaren oborožen moški

Ponedeljek, Oktober 18th, 2010

1x pištola, 1x ročna bomba, 1x topovska granata.

Pištolo sem pred davnimi leti kupil v neki trgovinici s spominki v Istanbulu, da bi jo ob vrnitvi domov podaril moji tedanji punci Dominiki. Čeprav  sploh ni bila prava pištola, ampak le imitacija stare turške kremenjače, so mi jo med  čakanjem na naslednji vlak zaplenili miličniki na beograjski  železniški postaji.  V boju mnenj  ali je kremenjača suvenir, kot sem trdil jaz, ali »vatreno oružje«, ki so ga zastopali miličniki, so kajpada zmagali slednji, saj sem bil sam, oni pa trije, pa še uniforme, pendreke in (taprave) pištole so imeli, tako da moji argumenti, pa naj so bili še tako trdni in prepričljivi,  v danih razmerah res niso imeli nobenih šans.  (Kriv sem bil pa sam, ker sem kremenjačo v čakalnici  neprevidno izvlekel iz nahrbtnika in jo pokazal nekemu popotnemu Indijcu – kar seveda ni ušlo budnim očem vseprisotnih mož postave.) Šele čez nekaj tednov sem dobil iz Beograda pismo s sporočilom, da lahko dobim zaplenjeno »oružje« nazaj, če pridem osebno ponj  na Stanico narodne milicije Beograd glavna stanica. Še isti večer sem se z vlakom odpeljal v Beograd, prevzel pištolo in se takoj odpeljal nazaj na Jesenice. Splačalo se je,  saj je bila moja Dominika zelo vesela darila in se mi je oddolžila z veliko objemi in poljubčki.

 Ročno bombo sem pa izkopal  iz  mivke  pri Žvagnovem mostu na Jesenicah. Ker nisem imel pri sebi ne vrečke ne torbe niti oblačila z dovolj velikimi žepi, sem jo – ob čudenju in zgražanju mimoidočih –  kar v roki nesel  po glavni ulici skozi celo mesto do postaje ljudske milice , in jo položil na mizo pred dežurnega miličnika. Mož je kar odskočil, tako se je ustrašil , najbrž je mislil da sem jo že zunaj pred vrati aktiviral in jo bo zdaj zdaj razneslo, stekel je v komandirjevo pisarno in potem kar nekaj časa ni bilo nikogar ven, izza vrat pa so se slišali razburjeni glasovi in hreščanje walkie-talkieja. Kar nekaj truda me je stalo, da sem tovarišema  miličniku in komandirju pojasnil zadevo in ju za silo pomiril, a bombi se niti potem nista  upala približati in si jo od blizu ogledati. Klicala sta pirotehnika v Kranj, da je potem on uredil zadevo.

No, tudi od tega dogodka z bombo je preteklo že veliko vode v Savi. Ravno zadnjič sem se pa spet sprehajal ob Savi, tokrat na Mlaki pod Radovljico,  ker me je zanimalo, če se je kaj spremenilo ob reki in kaj vse je voda nanesla  na breg med zadnjo poplavo. Poleg nekaj lepih kamnov  in zanimivo oblikovanih kosov naplavljenega lesa sem na produ našel in pobral tudi zarjavelo topovsko granato manjšega kalibra. Kot vesten državljan sem jo seveda takoj spet nesel na policijo. Tokrat nisem povzročil take panike kot  pred leti na Jesenicah, saj sem najprej povedal kaj imam in kje sem našel, in stvar šele potem potegnil iz žepa. So me pa poučili, da topovskih granat, ročnih bomb in takih stvari ne bi smel niti prijemati, kaj šele voziti v avtu, kaj šele valjati po žepih, saj nikoli ne veš kaj se lahko zgodi, pa naj je videti še tako staro, zarjavelo in neuporabno. Sem obljubil, da bom ob naslednji najdbi bolj previden, čeprav si res težko predstavljam,  da bi granata, ki se je kilometre daleč valila  po dnu Save in udarjala ob kamne,  pa prej 60 ali 65 let od konca  vojne bogvekje ležala in rjavela,  kar na lepem brez razloga eksplodirala v mojih rokah.

Ko bom pa naslednjič staknil kje kaj kratkocevnega, dolgocevnega ali eksplozivnega,  pa ne bom več  nesel na policijo, in tudi ne bom nikomur kazal, ampak bom spravil pri sebi doma.  Če pomislim, kaj  vse se  mi dogaja v hiši zadnja leta, mi bo lahko še prav prišlo.

  • Share/Bookmark

Čas nespečnosti

Torek, Oktober 12th, 2010

Spati ali ne spati, to zame sploh ni problem niti usodno hamletovsko vprašanje. Ne spim.  Tako rekoč.  V zadnjih  5 letih  nisem več kot 5-krat  spal  več kot 5 ur skupaj. Odkar nisem več otrok, ko so me pošiljali s kurami spat in odkar tudi nimam več žene, ki me je  20 let   spravljala v posteljo, pa tudi zjutraj mi ni nikoli pustila vstati, uživam blažen čas brez spanja. Opolnoči,  ko sem moral biti v letih zakonskega življenja že dve uri pod kovtrom in sem tam moral, če že ne  spati, pa  početi kaj drugega v dvoje (brati knjigo, na primer),  si zdaj šele skuham  prvo nočno  (in zato močno)  turško kavo. Drugo ob dveh ali treh zjutraj, in včasih še tretjo ob petih ali šestih, ko drugi ljudje pristavijo šele za prvo jutranjo, da  se po  zapovedanem osemurnem spancu sploh zbudijo in gredo sploh lahko v službo.

V knjigi češke kratke proze Čas nespečnosti, ki je pred mnogimi leti izšla pri Kondorju, je tudi  istoimenska zgodba Hane Proškove, ki pripoveduje o zobozdravniku, ki ponoči ne more spati. To je zanj resen problem,  ker prihaja  zjutraj na delo v ordinacijo utrujen in zaspan in se zmeraj boji, da bo kaj zašuštral – poklical asistentko z napačnim imenom, pozabil zamenjati sveder, izpulil zdrav zob…. Neke noči se odloči, da se sploh ne bo več trudil  s spanjem,  vstane iz postelje, se obleče in obuje, pokliče prijatelje , gre na nočni sprehod po mestu, zavije v bar, se pogovarja, tudi kaj spije. In zjutraj pride v službo sicer neprespan, ampak dosti boljše volje kot prej.

Na srečo  nisem ne zobozdravnik  ne kirurg in  tudi ne  šofer avtobusa, da bi med vožnjo zaspal in zgrmel s ceste v prepad  s celim  razredom  šolskih otrok. Kar delam lahko delam tudi popoldne, zvečer ali ponoči,  in tudi če se mi zraven drema in naredim zato kaj narobe, nima to ne zame ne za nikogar nobenih usodnih posledic. Lahko spim ali pa ne spim, in ker ponoči pač ne spim, oddremam tisto urico ali dve, kolikor celo jaz rabim da lahko normalno funkcioniram,  čez dan in ponavadi sploh  ne v postelji, ampak na kavču v dnevni sobi, medtem ko po zajtrku  berem časopis, ali za volanom  na   avtocestnem počivališču  ali pa zaležem na sončni jasi med sprehodom v gozdu , ali na savskem produ, da me  uspava šumenje vode, ali kjerkoli že – magari po kosilu v piceriji z glavo v praznem krožniku  in s prazno kriglo od piva v roki.

Ne spim, če pa že spim, lahko spim kadarkoli in kjerkoli. Ko sem novembra 1977  pešačil po otoku Cresu in me je ujela noč, sem  prespal na kamniti plošči v eni samotni cerkvici blizu Vranskega jezera.  Šele zjutraj sem videl, da ležim na grobnici  nekega hrvaškega škofa…. Se mi zdi, da samo na britofu še nisem spal. A tudi tam bi se nekako znašel, bi si že našel kakšen kamen ali kost za pod glavo,  bi že prižgal svečo, če bi me zeblo, bi že vedril v mrliški vežici, če bi bil dež  in bedel pri mrliču, če bi bil že kakšen tam. –  Ne spim,  in tudi če spim ponavadi bedim.

  • Share/Bookmark

Volitve

Nedelja, Oktober 10th, 2010

Ko sem našemu družinskemu prijatelju Renatu iz Italije pred mnogimi leti rekel, da se ne zanimam za politiko, mi je odgovoril: “Potem si dober za fašiste. Take, ki se ne zanimajo za politiko, imajo fašisti zelo radi, take je še najlaže pripraviti do tega, da korakajo na eno vižo v ritmu vojaških koračnic!”

To mi je dalo misliti, res mi ni bilo do tega, da bi bil dober za fašiste. Ker sem iz delavske družine, sem že po poreklu “ta rdeč”, kljub temu pa v prejšnjem sistemu nisem hodil na volitve, saj med samimi ta rdečimi res ni bilo kaj izbirati. Prvič sem izkoristil svojo volilno pravico  (oz. izpolnil državljansko dolžnost),  šele na pragu zrelih let, pa  še to samo zato, ker nisem hotel imeti za predsednika nekoga, ki pobija slone v Afriki.

Tudi v zdajšnjih časih se volitev in referendumov udeležujem samo občasno, kadar res mislim, da je treba koga podpreti  (ali zatreti) – sicer pa, kakor imam čas, kakor je vreme in kakor sem pri volji. To nedeljo se je nekako poklopilo in sem bil na volišču celo med prvimi, že ob osmih zjutraj. Prvo kar mi je padlo v oči na volilnih papirjih sta bila  logotip (srp in kladivo) in kandidatura Komunistične partije Slovenije.  Bi kar obkrožil in oddal svoj glas za KPS, če ne bi predsednika (oz. generalnega sekretarja, kot se sam imenuje)  osebno poznal, pa sem si rekel, tega  pa raje ne, še za hec ne, tega tipa bi vsak glas za njegovo partijo lahko zanesel, da bi že začel iskati lokacijo za občinski Gulag, kamor bi zaprl   svoje politične nasprotnike in tudi vse druge, ki so se mu v življenju kakorkoli zamerili.

Sem pa glasoval za nekega drugega znanca, ki me je v petek, dan pred zapovedanim volilnim molkom, obiskal v službi, kjer prodajam stare knjige in sem ga seveda debelo pogledal, saj vem da knjige niso v ospredju njegovih zanimanj. Bil je sploh prvič pri meni, malo je pobrskal po knjigah, me povprašal po nekaterih naslovih (in se oddahnil, ko jih nisem imel), potem pa  je – takorekoč že med vrati – zaglumil  kot da je nekaj pozabil  in potegnil iz žepa volilni letak svoje stranke. Seveda sem mu obljubil da ga bom volil in obljubo sem danes tudi izpolnil. Saj se poznava že dolgo, vem da je pošten, prijazen in strpen človek in da tudi potem, ko bo (če bo) zmagal na volitvah, svojih oponentov ne bo pošiljal na Gulag ali v Dachau.

“Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi jih že prepovedali”, sem te dni nekje prebral.  Ne vem če bi se  strinjal,  sliši se kot anarhistični napis na zidu parlamenta. Ni tako nepomebno ali  ne volimo ali volimo in koga volimo; konec koncev je tudi Hitler prišel v Reichstag na demokratičnih volitvah.  Našim  lokalnim Hitlerčkom in Stalinčkom je dobro  že v matični občini pristriči peruti,  tako da jim že na domačem dvorišču zmanjka zaleta za naskok na slovenski Reichstag.

Si pa predstavljam, da so volilni kandidati z olimpskih višin kakšnega poduhovljenega osebka lahko res videti kot svinje, ki se drenjajo pri koritu.

  • Share/Bookmark

Sponzor

Sreda, Oktober 6th, 2010

Kdor daje, se mu z obrestmi vse povrne – kdor pa špara, stiska in skriva zase, bo tako ali drugače vse izgubil.

Načeloma se s tem strinjam,  v praksi je pa lahko kdaj tudi drugače.

Skoraj eno celo leto sem sponzoriral  eno luštno gospo, ki mi je mojo darežljivost obilno poplačala z  vsem pač,  kar ženske imajo in kar znajo. Denar je najmočnejši afrodizijak, ženska se zlahka zaljubi v moškega, ki ima denar – dokler ga ima in dokler ga je pripravljen zapravljati zanjo. Ko pa denarja zmanjka, to ni več samo finančni, ampak tudi čustveni problem. Ko ni več izbiranja in pomerjanja zlatih zapestnic, prstanov in verižic v zlatarnah in draguljarnah, ko ni več večerij ob vinu in svečah v dragih  restavracijah z romantično glasbo v ozadju, ko ni več poležavanja v dvoje in občudovanja sončnih zahodov pod palmami  južnih dežel -  in je samo še šank v bifeju čez cesto in zbiranje drobiža za malo pivo ali špricer,  je to lahko za ljubezen zelo težka preizkušnja.

Potem, tako rekoč tik pred bankrotom,  sem se umaknil v samoto in askezo in se spet začel malo bolj posvečati svojemu delu in služenju denarja. Zdaj sponzoriram nogometno moštvo svojega sina, ki nastopa v občinski divji ligi. Kupil sem jim komplet  15 športnih dresov z dotiskom moje firme na majicah . Ampak še nisem čisto prepričan, da sem dobro naložil svoj denar. Prej ko so igrali še v starih dresih, so celo nekajkrat zmagali,  že prvo tekmo v novi opravi pa so katastrofalno izgubili z 1:8. Najslabši je bil prav vratar, ki je bil najbolj vesel novega dresa  in  ga je oblekel že en dan pred tekmo in je v njem kar prespal.

Kadar igra angleški Chelsea, se televizijske kamere zmeraj ustavljajo v častni loži, kjer sedi klubski sponzor Roman Abramovič. Jaz sem prvo tekmo »svojega« moštva k sreči zamudil in tudi ne vem, če bom šel na naslednjo, saj jo utegnejo spet izgubiti. Lahko pa da bom vseeno šel.,  vseeno me zanima, kako je videti, ko se fantje podijo za žogo z napisi www.bukvarna.net na majicah. Ko mi je sin ponudil sponzorsko sodelovanje, sem najprej pomislil, da se heca, potem sem si pa rekel zakaj pa ne, saj bi bil to res hec, da mladi nogometaši delajo reklamo za stare knjige. Pa saj se sploh ne gre za reklamo, gre se za nove drese in gre se zato, da je hec!

  • Share/Bookmark