Prolog

Torej nič: nobenega ključa, nobene čudežne formule, nobenega čaja z magdalenico, ki je pognal v tek Proustovo Iskanje izgubljenega časa. Nič ne pomaga, treba bo sedeti in glodati svinčnik, glodati svinčnik in sedeti, potrpežljivo variti kisline, ki bi utegnile iz patine časa in pozabe izjedkati obraz, pokrajino, drevo, hišo, barve večernega in jutranjega neba, odblesk sonca na gladini že zdavnaj odtekle reke, po kateri sem spuščal svoje papirnate ladjice.

Z nečem sem se že sprijaznil: ne bom pisal o velikih, usodnih, »literarno« zanimivih dogodkih. Sicer pa dobro vem, da je vse, kar se nam zgodi v življenju, lahko usodno, tudi če je na prvi pogled še tako majhno in malenkostno. To da danes dežuje in da zaradi tega vztrajam doma pri pisalni mizi, namesto da bi šel po gobe na Jelovico ali s kolesom v Podvin po kostanj, ali s prijatelji brcat žogo k Savi, je lahko prav tako usodno za vse moje nadaljnje življenje kot denimo glavni zadetek na loteriji ali prometna nesreča, v kateri bi izgubil roko, nogo ali kar glavo. To da zdajle sedim doma in zgubljam čas s pisanjem, je mogoče zelo slabo: če bi šel denimo s kolesom v Podvin po kostanj, bi se spotoma gotovo ustavil v Radovljici  na porciji pasulja in malem pivu, in v kiosku Jugoslovanske loterije bi izpolnil listič športne napovedi, ki bi utegnil zadeti glavni dobitek. Mogoče pa je tudi dobro: utegnil bi me zbiti avto, kar bi se verjetno, ali kar precej gotovo slabo končalo zame – in to sploh ne bi bilo nič čudnega, saj od Jesenic do Podvina ni nobenih kolesarskih poti in bližnjic, moral bi se peljati po glavni cesti, ta pa je namenjena avtomobilom in ne kolesarjem, in če se zgodi nesreča, vozijo avtomobili po kolesarjih in ne obratno.

Res mi ni mogoče vedeti ali je dobro ali slabo, da zdaj sedim doma in pišem, namesto da bi kje drugje počel kaj drugega. Lahko si kajpak rečem, da je dobro – ker mi je pač udobno na tem stolu, ker mi električni kalorifer piha topel zrak v noge in ker me zraven greje še misel, da bom s to pisarijo zaslužil tudi nekaj denarja. Vseh daljnosežnih posledic tega sedenja in pisanja pa kajpak ne morem predvideti: saj tudi hribolazec, ki vrže klobuk v zrak in zavriska pod goro, ne misli na to, da lahko z vriskom splaši gamsa, ki bo sprožil kamen in s tem plaz, ki ga bo pokopal pod seboj. Konec koncev vsak človek vsak trenutek z vsakim dejanjem odloča ne samo o svoji usodi, pač pa tudi o usodi sveta. Pijanček, ki poščije gostilniški zid v Spodnji Bukovici, lahko po vzročni verigi naključij in posledic sproži padec dolarja na Wall Streetu ali tretjo svetovno vojno.

Povest o jutranji zarji, Jesenice 1985. (Prolog)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !