Še zmeraj zadet

Ne vem več, o čem sva se zadnjič na dvorišču prepirala s sosedom, domnevam pa da je bilo nekaj iz železnega repertoarja slovenske medsosedske folklore: ali zaradi našega mačka, ki pušča sledove tačk na njegovi limuzini, ali zaradi listov, ki z našega drevesa odpadajo na njegove stopnice ali zaradi naših grabelj, ki smo jih pozabili na vrtu, prislonjene k njegovi ograji…

Se pa spomnim, kako se je prepir končal. Sredi najbolj vročega in glasnega besednega obmetavanja je sosed nenadoma stišal glas, pogledal naokoli kot da se hoče prepričati, da ga kdo tretji ne posluša in  mi zaupno, kot župnik v spovednici,  šepnil v uho: »— A te lahko nekaj vprašam? — A se ti drogiraš? A si ti zadet?—«

Ne vem, kaj sem mu odgovoril, vsekakor nič artikuliranega, mislim pa da sem ostal kar  brez besed, preveč sem bil paf, da bi karkoli rekel, kaj takega me doslej še nikoli nihče ni vprašal ali obdolžil,  še  policaji ne, s katerimi sem imel kdaj v mladih letih  opravka po kakšnem pretepu na  plesu ali gasilski veselici…

Pravzaprav čudno, saj je  bilo v  času moje mladosti (zlata sedemdeseta!)  moderno kaditi in se zadevati s  “travo”. Večkrat sem se znašel v kakšni družbici, kjer so si podajali »joint« in je smrdelo po »shitu.«.  Ja,  to je bil res  en šit,  res je smrdelo  kot po zažganem dreku, tudi če nisi kadil,  te je lahko od tega dima zabolela glava,  ker se je kadilo v  majhnih in tesno zaprtih prostorih, da se izdajalski smrad ni širil po soseščini. Čeprav nisem bil nikoli kadilec  in tudi ne vzdržim dolgo v zakajenih prostorih, pa dosti laže prenašam tobačni dim,  ta mi že skoraj diši, saj me spominja na otroštvo, ko je oče po kosilu prižgal svojo zeto ali moravo ali ibar  (obvezno brez filtra.) … Medtem ko se mi pri onem drugem  dimu odvrti film s krdelom zakajenih dolgolascev, ki se bedasto režijo vešči, ki se zaletava v luster pod stropom…

Trideset let sem bil že star,   ko sem  prižgal (so mi prižgali) svoj prvi  joint v življenju. Takrat sem delal na ladji, pluli smo na vzhodni liniji med Indijo in Japonsko, na dan pred Božičem smo se privezali v nekem manjšem indijskem pristanišču,  Cochin, Alleppey, ne spomnim se več. Po večerji na barki smo šli v pristaniški bar nazdravit  bližajočim se praznikom, bil je nobel bar, imeli so evropska vina, celo nekaj buteljk carice Milice so našli posebej za nas in ta nepričakovana najdba glavnega natakarja je naše mornarje tako navdušila, da se tisti večer niso več premaknili iz bara, z razbeljenimi kleščami jih ne bi spravil izza šanka. Sam sem šel v mesto,  ura je bila že čez polnoč, a na ulicah in trgih je bilo živahno kot podnevi,  vse prodajalne so bile še odprte, branjevci so kriče ponujali svojo robo, ulični cirkusanti so izvajali svoje akrobacije, reveži so s kladivci ravnali in prodajali stare žeblje, ki so jih nabrali v smeteh,  med hupajočimi avtomobili so se prebijali vozniki rikš, berači so razkazovali svoja iznakažena telesa. Kmalu se je za mano nabrala četica čistilcev čevljev, uličnih brivcev, maserjev, krojačev, vedeževalcev, prodajalcev vode in trsnega soka, bili so glasni, gostobesedni in nadležni, vsak od njih bi rad od mene kakšno rupijo in ko že nisem več vedel kam bi zbežal in se jim skril, sem  prišel na manjši trg,  kjer so v belo oblečeni ljudje, moški in ženske peli, plesali, muzicirali ali pa posedali okoli ogenjčkov in se sede zibali v ritmu glasbe. K enemu od teh ogenjčkov sem se zatekel pred svojimi zasledovalci, pravzaprav so me  ljudje, ki so tam sedeli, sami zvlekli s ceste in me posadili medse. Kadili so nekakšne svaljčice, tudi meni so zvili eno in ko sem jih vprašal, kaj mi zvijajo, so se samo smejali,  rekoč, danes je Božič, imej vesel božič, uživaj in se zabavaj z nami. Potegnil sem dim iz svaljčice, lepo je dišalo in sem še globlje potegnil, ljudje okoli mene so me gledali in se mi smejali, tudi meni se je smejalo. a ne naglas, bil je to tih,  blaženo zamaknjen smeh, malo se mi je tudi vrtelo v glavi, a samo malo,  ne toliko da bi mi bilo slabo, in kmalu sem se tudi sam zibal v ritmu glasbe, ki je prihajala iz druge strani trga…

Pred leti sem hodil v blejsko igralnico poskušat srečo na black-jackih.  Enkrat se mi je vsulo ven res zelo veliko žetonov, za katere sem dobil na blagajni lep kupček denarja.  Od tistega dne nisem nikoli več stopil v igralnico.  — Tudi po tistem veselem Božiču 1982 v Indiji sem bil še večkrat v druščinah, kjer so zvijali in kadili travo, pa me ni nikoli več zamikalo,  da bi spet poskusil. Nikoli ni bil pravi čas, nikoli pravi kraj, nikoli pravi ljudje, nikoli več ni dišalo, kot  je dišalo takrat. Eno življenje, ena ljubezen, en glavni dobitek, en dober joint v življenju, to mi očitno zadostuje. Moj sosed ima prav – še zdaj sem malo zadet.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !