Smreka v Vojah

Je že tako, da  nam  še  lastnih načrtov  in namenov ne uspe zmeraj uresničiti,  kaj šele želja in namenov, ki jih imajo z nami drugi.

Žena me je poslala v gozd po gobe. »Lisičke naberi, za mineštro,« mi je naročila. Ubogljivo sem pokimal, čeprav se mi je zdelo, da je tam, kamor sem se namenil po gobe, za lisičke že malo pozno. Z avtobusom sem se peljal do Mojstrane in od tam peš v  Zgornjo Radovno. Lep sončen dan se je naredil, gozd je žarel v pisanih jesenskih barvah, kar pozabil sem na gobe in se napotil skozi  Krmo pod gorske vršace – še zadnjič preden jih zagrnejo dolga jesenska deževja, mrazovi in megle. Pot je šla najprej po ravnem, potem pa zmeraj bolj strmo v breg in opoldne sem bil že visoko v meliščih in snežiščih pod Bohinjskimi vratci, lačen, žejen in tudi že malo zmatran. No zdaj sem bil že tako daleč, da se ni imelo več smisla vračati po isti poti nazaj. Po kosilu in počitku v Vodnikovem domu sem se spustil na bohinjsko stran proti Vojam.

V Vojah sem se odžejal z vodo iz studenčka  in spet počival. Ko sem  se tako ležeč na mahu  grel na popoldanskem soncu,  je mojo pozornost pritegnila smreka, pravzaprav smrečica, komaj kaj večja od odraslega človeka, ki je zrasla na vrhu velike gladke skale sredi travnika. Kot punčka, ki je zlezla na stol in stoji na njem, sem pomislil,  in se  prevzetno ozira po svojih starejših sestrah, češ, poglejte me, ali vidite da nisem nič manjša od vas, pa še toliko sem na boljšem, da me ne more poscati vsak pijanec, ki se iz podtriglavskih gostiln vrača v dolino!

Takoj ko sem zvečer prišel domov in  še preden me je  žena utegnila vprašati, kje sem bil in kje imam gobe, sem ji začel pripovedovati o smreki v Vojah. Govoril sem tako zavzeto in doživeto, da je na gobe čisto pozabila in mi jih še omenila ni. »… To ti pravim zato, da bi razumela, da Bog ni general, ki bi postavljal  živa bitja v vrsto kot vojake. Božji nameni so nepredvidljivi in če me pošlješ v gozd po gobe, je lahko ta gozd zelo daleč in ni v njem nobene gobe…«

»Kakšno zvezo pa ima s tem smreka?« je zanimalo ženo

»…Pa tudi če ni gozda in je travnik in je travniku ena sama  smreka, pa še ta le smrečica, pa še ta ne rase na tleh, ampak na skali sredi travnika…«

»… v Vojah…«

»V Vojah!«

Žena potem ni nič več rekla, samo še malo ji je šlo na smeh. Meni pa tudi.

(Iz knjige Poišči si otok, Jesenice 1989)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !