Zlata sedemdeseta

Po dolgih letih sem srečal znanca iz mladosti in me je vprašal, če še kaj potujem. Debelo sem ga pogledal, nič ne vem, da bi kdaj potoval, mogoče v mladosti, pa še takrat  nisem imel kakšnega posebnega veselja s tem, bolj ko sem šel daleč, bolj mi je bilo odveč. Sem pa  hodil v hribe,  to še zdaj počnem, ampak hoja po hribih še ni potovanje,  hribe imam tako rekoč pred nosom, zjutraj grem, ves dan hodim, vse oblezem,  zvečer sem pa spet doma v svoji dobri stari postelji.

Spoznavanje novih krajev  in dežel  bi me mogoče še zanimalo, spoznavanje novih ljudi pa nikakor;  saj se še svojim bližnjim ne posvečam dovolj, še stare prijatelje zanemarjam, zakaj bi potem iskal nova znanstva in prijateljstva?

Se pa rad selim,  to pa zmeraj.  Ampak  ne kam daleč, ne v drugo državo ali na drug kontinent, zadostujejo mi medkrajevni premiki v razdalji 20, 50, 100, 150 kilometrov. Nova lokacija, nova razporeditev prostorov, nov razgled z okna in balkona, novi sosedje, nova trgovina, nova gostilna, to je že toliko sprememb in novih doživetij kot bi šel med Indijance v amazonsko džunglo!

Poleti 1971, takoj po končani srednji šoli sem se z domačih Jesenic preselil v Črnomelj, kjer me je čakalo delovno mesto pripravnika v livarni. V dveh mesecih,  kolikor sem bil tam,  nisem delal niti en dan,  sem pa zato po dolgem in počez peš obhodil Belo krajino, se hodil kopat na Kolpo, gledal za puncami (in imel sem kaj videti, saj je tisto poletje izbruhnila moda mini kril in vročih hlačk!), ponoči pa   pisal pesmice za Mladino in ljubezenske zgodbice za Anteno. Stanovanje sem imel zastonj, plačala mi ga je tovarna  v kateri naj bi delal, potem so obupali nad mano in sem dobil odpoved,  in potem sem res začel delati,  ampak v drugem kraju in v drugi livarni – v novogoriškem Gostolu.  En mesec sem živel v Solkanu in potem še en mesec v Šempetru, ko pa sem zaslužil prvo plačo, sem  zapustil Gostol in Goriško in se odselil v Ilirsko Bistrico.  Tudi tam sem delal v livarni in tudi tam ne prav dolgo. Čeprav je bila že zima, so bile minice  še zmeraj moderne, moje mlade sodelavke so kar tekmovale, katera bo imela krajšo in bolj izzivalno… Kratka krila, vroče noči in dolga jutra, ko je v dvoje pod kovtrom pretoplo in prelepo, da  bi vstali in šli na šiht…

Ja, to so bili zlati časi. Zlati časi naše mladosti, ko si dobil službo kjerkoli in kadarkoli; ko ti ni bilo treba iskati dela, ampak  je delo  kar samo hodilo za tabo in se ti ponujalo… Od pomladi do jeseni 1972 sem bil spet doma na Jesenicah, delal sem kot tretji šmelcer (topilec) pri plavžu in si z zasluženim denarjem privoščil enomesečno potovanje z vlakom po Evropi. Ko sem prišel domov, sem bil spet brez denarja, pa kaj zato, saj sem hitro dobil že spet novo službo,  postal sem čistač (čistilec stroja) na ladjah dolge plovbe. Po šestih mesecih niso bili več zadovoljni z mano in so me izkrcali, pa sploh nisem protestiral, saj me je na kopnem čakalo šest mesečnih plač, bilo pa je tudi že spet poletje in sem bil vesel, ker sem prezimil v toplih morjih južne poloble.

V začetku leta 1974 sem se preselil v Kranj. Tam sem v  nekaj mesecih spet zamenjal nekaj služb, nazadnje sem bil skladiščnik na Odpadu. To delo sem dobil potem, ko so prejšnjega skladiščnika zaprli, ker je kradel baker in ga prodajal v Italijo. Prva plača je bila še kar, druga pa tako uborna, da na plačilni dan v pisarni nisem hotel prevzeti kuverte,  za menoj so enako naredili tudi drugi, zaprli smo vrata in nanje obesili tablo z napisom ŠTRAJK.  Bil je velik halo,  šef nam je zagrozil,  da bo poklical policijo, ki nas bo razgnala z vodnimi topovi, to se sicer ni zgodilo, namesto policajev so pridivjali funkcionarčki iz občinskega sindikata, zmerjali in pljuvali so nas pa tako, da je nismo odnesli bolje kot pod curki vodnih topov.  Moji sodrugi so se pokesali in prekinili štrajk,  jaz pa seveda ne in so me za kazen vrgli iz službe

Poleti leta 1975 sem  spet živel pri starših na Jesenicah, delal pa pri zidarjih v Kranju in Lescah. Jeseni  sem  se preselil v Ljubljano in se vpisal na faks, pa ne zato da bi študiral, ampak  zato da sem lahko delal preko študentskega servisa. Naslednjo jesen sem šel v Maribor in tudi tam sem se preživljal s študentskimi deli, malo pa tudi s honorarji  za črtice in reportaže, ki sem jih objavljal v revijah in časopisih. V Mariboru sem tudi dočakal izid  svojega knjižnega prvenca (Vzhodna linija, MK 1976),  na predstavitev v Ljubljano pa nisem šel, ker nisem imel nič primernega za obleči in obuti, sem se pa tudi ustrašil fotografskih bliskavic in poziranja pod žarometi javnosti.

Leta 1977 sem se iz Maribora preselil v Baško grapo. Tam sem za mal denar najel opuščeno posestvo na  pol poti med  Bevkovo Zakojco in  Hudajužno, rojstnim krajem mojega očeta.  V Baški grapi sem – z vmesnimi presledki – preživel naslednjih 6 let in to so bila  najbolj polna, plodna in srečna leta mojega življenja. Imel sem vse: zdravje,  mladost, navdih, moč,  pogum, ambicijo, samozavest, samoto, svobodo, ženske, prijatelje… In celo nekaj zunanjega uspeha, celo  nekaj družbenemu ugledu podobnega. (Kar mi je takrat  več pomenilo kot danes.) V stari razdrapani bajti na majhnem koščku sveta je bil ves svet moj…  

Toliko za  danes, pozno je že. O mojih srečnih letih v Baški grapi pa morda  še kaj kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Zlata sedemdeseta”

  1. nevenka komentira:

    Ja zanimivo, ni kaj.
    Vendar, če bi bila sama sebi kraj, kjer lahko živim, bi izginila za cel svet.
    Edina popkovina je, da sem spoznala nekoga, s katerim sicer ne morem biti. Je pa nekam nesmrtna želja. Vsaj tako izgleda.
    Moj svet se začne, ko zaklenem vrata mojega doma.
    Zdi se mi neskončno velik. Veliko dela imam z njim.
    Zato mi ni treba nikamor, da bi si ga širila.

    Takole, če pomislim, poznam kar nekaj umetniških duš, ki navidez niso imele prav veliko stabilnosti v sebi v mladih letih, kot da jim ne bi bilo čisto jasno v čem je njihovo poslanstvo.
    Jaz temu rečem “učna leta izumitelja Polža”.
    In nekoga, ki je po duši umetnik, pa je sam sebi v življenju vzel vse svobode in misli, da mu je ustvarjanje azil.
    Kaj pa tak človek lahko izrazi? Če se čuti prekletega in hkrati trdi, da je to njegova sreča.

    Jaz se ne čutim prekleto, čeprav živim za mnoge ljudi popolnoma brez potrebe “čudaško” :-)

    Pozno sem se lotila pisanja. In si mislim, da je bil moj um vseeno varen kraj, kamor sem se naložila. Če bom imela voljo, bom še kaj povedala, sicer bom samo bogata, vsaj zase.
    In to je moja sreča.

    Si zadovoljen s svojim življenjem?

    Jaz si mirno priznavam napake. In tudi obžalujem kaj.
    Ampak vedno manj.

  2. darjeeling komentira:

    a tak da si bil, ti ščetinasti medo :)
    lep pozdrav od ene, ki je lahko preživela eno pomlad v baški grapi v tvoji hiši z enim čudnim dedcem, ki je risal stripe in bobnal na table…tudi jaz sem bila srečna tam in dostikrat se spomnim na to.

  3. etorkar komentira:

    A se vam je že kdaj zgodilo, da ste zjutraj šli zdoma, zvečer ste pa našli v svoji hiši cel kup popolnoma neznanih ljudi, ki na ves glas navijajo muziko, pijejo, plešejo in se zabavajo? To se mi je zgodilo kar nekajkrat, ko sem še živel v Baški grapi. Darjeeling, če si bila v moji hiši ne samo en večer, ampak eno celo pomlad, te pa najbrž že moram poznati. Lep pozdrav tudi tebi!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !