Arhiv za September, 2010

Prolog

Ponedeljek, September 27th, 2010

Torej nič: nobenega ključa, nobene čudežne formule, nobenega čaja z magdalenico, ki je pognal v tek Proustovo Iskanje izgubljenega časa. Nič ne pomaga, treba bo sedeti in glodati svinčnik, glodati svinčnik in sedeti, potrpežljivo variti kisline, ki bi utegnile iz patine časa in pozabe izjedkati obraz, pokrajino, drevo, hišo, barve večernega in jutranjega neba, odblesk sonca na gladini že zdavnaj odtekle reke, po kateri sem spuščal svoje papirnate ladjice.

Z nečem sem se že sprijaznil: ne bom pisal o velikih, usodnih, »literarno« zanimivih dogodkih. Sicer pa dobro vem, da je vse, kar se nam zgodi v življenju, lahko usodno, tudi če je na prvi pogled še tako majhno in malenkostno. To da danes dežuje in da zaradi tega vztrajam doma pri pisalni mizi, namesto da bi šel po gobe na Jelovico ali s kolesom v Podvin po kostanj, ali s prijatelji brcat žogo k Savi, je lahko prav tako usodno za vse moje nadaljnje življenje kot denimo glavni zadetek na loteriji ali prometna nesreča, v kateri bi izgubil roko, nogo ali kar glavo. To da zdajle sedim doma in zgubljam čas s pisanjem, je mogoče zelo slabo: če bi šel denimo s kolesom v Podvin po kostanj, bi se spotoma gotovo ustavil v Radovljici  na porciji pasulja in malem pivu, in v kiosku Jugoslovanske loterije bi izpolnil listič športne napovedi, ki bi utegnil zadeti glavni dobitek. Mogoče pa je tudi dobro: utegnil bi me zbiti avto, kar bi se verjetno, ali kar precej gotovo slabo končalo zame – in to sploh ne bi bilo nič čudnega, saj od Jesenic do Podvina ni nobenih kolesarskih poti in bližnjic, moral bi se peljati po glavni cesti, ta pa je namenjena avtomobilom in ne kolesarjem, in če se zgodi nesreča, vozijo avtomobili po kolesarjih in ne obratno.

Res mi ni mogoče vedeti ali je dobro ali slabo, da zdaj sedim doma in pišem, namesto da bi kje drugje počel kaj drugega. Lahko si kajpak rečem, da je dobro – ker mi je pač udobno na tem stolu, ker mi električni kalorifer piha topel zrak v noge in ker me zraven greje še misel, da bom s to pisarijo zaslužil tudi nekaj denarja. Vseh daljnosežnih posledic tega sedenja in pisanja pa kajpak ne morem predvideti: saj tudi hribolazec, ki vrže klobuk v zrak in zavriska pod goro, ne misli na to, da lahko z vriskom splaši gamsa, ki bo sprožil kamen in s tem plaz, ki ga bo pokopal pod seboj. Konec koncev vsak človek vsak trenutek z vsakim dejanjem odloča ne samo o svoji usodi, pač pa tudi o usodi sveta. Pijanček, ki poščije gostilniški zid v Spodnji Bukovici, lahko po vzročni verigi naključij in posledic sproži padec dolarja na Wall Streetu ali tretjo svetovno vojno.

Povest o jutranji zarji, Jesenice 1985. (Prolog)

  • Share/Bookmark

Še zmeraj zadet

Četrtek, September 9th, 2010

Ne vem več, o čem sva se zadnjič na dvorišču prepirala s sosedom, domnevam pa da je bilo nekaj iz železnega repertoarja slovenske medsosedske folklore: ali zaradi našega mačka, ki pušča sledove tačk na njegovi limuzini, ali zaradi listov, ki z našega drevesa odpadajo na njegove stopnice ali zaradi naših grabelj, ki smo jih pozabili na vrtu, prislonjene k njegovi ograji…

Se pa spomnim, kako se je prepir končal. Sredi najbolj vročega in glasnega besednega obmetavanja je sosed nenadoma stišal glas, pogledal naokoli kot da se hoče prepričati, da ga kdo tretji ne posluša in  mi zaupno, kot župnik v spovednici,  šepnil v uho: »— A te lahko nekaj vprašam? — A se ti drogiraš? A si ti zadet?—«

Ne vem, kaj sem mu odgovoril, vsekakor nič artikuliranega, mislim pa da sem ostal kar  brez besed, preveč sem bil paf, da bi karkoli rekel, kaj takega me doslej še nikoli nihče ni vprašal ali obdolžil,  še  policaji ne, s katerimi sem imel kdaj v mladih letih  opravka po kakšnem pretepu na  plesu ali gasilski veselici…

Pravzaprav čudno, saj je  bilo v  času moje mladosti (zlata sedemdeseta!)  moderno kaditi in se zadevati s  “travo”. Večkrat sem se znašel v kakšni družbici, kjer so si podajali »joint« in je smrdelo po »shitu.«.  Ja,  to je bil res  en šit,  res je smrdelo  kot po zažganem dreku, tudi če nisi kadil,  te je lahko od tega dima zabolela glava,  ker se je kadilo v  majhnih in tesno zaprtih prostorih, da se izdajalski smrad ni širil po soseščini. Čeprav nisem bil nikoli kadilec  in tudi ne vzdržim dolgo v zakajenih prostorih, pa dosti laže prenašam tobačni dim,  ta mi že skoraj diši, saj me spominja na otroštvo, ko je oče po kosilu prižgal svojo zeto ali moravo ali ibar  (obvezno brez filtra.) … Medtem ko se mi pri onem drugem  dimu odvrti film s krdelom zakajenih dolgolascev, ki se bedasto režijo vešči, ki se zaletava v luster pod stropom…

Trideset let sem bil že star,   ko sem  prižgal (so mi prižgali) svoj prvi  joint v življenju. Takrat sem delal na ladji, pluli smo na vzhodni liniji med Indijo in Japonsko, na dan pred Božičem smo se privezali v nekem manjšem indijskem pristanišču,  Cochin, Alleppey, ne spomnim se več. Po večerji na barki smo šli v pristaniški bar nazdravit  bližajočim se praznikom, bil je nobel bar, imeli so evropska vina, celo nekaj buteljk carice Milice so našli posebej za nas in ta nepričakovana najdba glavnega natakarja je naše mornarje tako navdušila, da se tisti večer niso več premaknili iz bara, z razbeljenimi kleščami jih ne bi spravil izza šanka. Sam sem šel v mesto,  ura je bila že čez polnoč, a na ulicah in trgih je bilo živahno kot podnevi,  vse prodajalne so bile še odprte, branjevci so kriče ponujali svojo robo, ulični cirkusanti so izvajali svoje akrobacije, reveži so s kladivci ravnali in prodajali stare žeblje, ki so jih nabrali v smeteh,  med hupajočimi avtomobili so se prebijali vozniki rikš, berači so razkazovali svoja iznakažena telesa. Kmalu se je za mano nabrala četica čistilcev čevljev, uličnih brivcev, maserjev, krojačev, vedeževalcev, prodajalcev vode in trsnega soka, bili so glasni, gostobesedni in nadležni, vsak od njih bi rad od mene kakšno rupijo in ko že nisem več vedel kam bi zbežal in se jim skril, sem  prišel na manjši trg,  kjer so v belo oblečeni ljudje, moški in ženske peli, plesali, muzicirali ali pa posedali okoli ogenjčkov in se sede zibali v ritmu glasbe. K enemu od teh ogenjčkov sem se zatekel pred svojimi zasledovalci, pravzaprav so me  ljudje, ki so tam sedeli, sami zvlekli s ceste in me posadili medse. Kadili so nekakšne svaljčice, tudi meni so zvili eno in ko sem jih vprašal, kaj mi zvijajo, so se samo smejali,  rekoč, danes je Božič, imej vesel božič, uživaj in se zabavaj z nami. Potegnil sem dim iz svaljčice, lepo je dišalo in sem še globlje potegnil, ljudje okoli mene so me gledali in se mi smejali, tudi meni se je smejalo. a ne naglas, bil je to tih,  blaženo zamaknjen smeh, malo se mi je tudi vrtelo v glavi, a samo malo,  ne toliko da bi mi bilo slabo, in kmalu sem se tudi sam zibal v ritmu glasbe, ki je prihajala iz druge strani trga…

Pred leti sem hodil v blejsko igralnico poskušat srečo na black-jackih.  Enkrat se mi je vsulo ven res zelo veliko žetonov, za katere sem dobil na blagajni lep kupček denarja.  Od tistega dne nisem nikoli več stopil v igralnico.  — Tudi po tistem veselem Božiču 1982 v Indiji sem bil še večkrat v druščinah, kjer so zvijali in kadili travo, pa me ni nikoli več zamikalo,  da bi spet poskusil. Nikoli ni bil pravi čas, nikoli pravi kraj, nikoli pravi ljudje, nikoli več ni dišalo, kot  je dišalo takrat. Eno življenje, ena ljubezen, en glavni dobitek, en dober joint v življenju, to mi očitno zadostuje. Moj sosed ima prav – še zdaj sem malo zadet.

  • Share/Bookmark

Smreka v Vojah

Sobota, September 4th, 2010

Je že tako, da  nam  še  lastnih načrtov  in namenov ne uspe zmeraj uresničiti,  kaj šele želja in namenov, ki jih imajo z nami drugi.

Žena me je poslala v gozd po gobe. »Lisičke naberi, za mineštro,« mi je naročila. Ubogljivo sem pokimal, čeprav se mi je zdelo, da je tam, kamor sem se namenil po gobe, za lisičke že malo pozno. Z avtobusom sem se peljal do Mojstrane in od tam peš v  Zgornjo Radovno. Lep sončen dan se je naredil, gozd je žarel v pisanih jesenskih barvah, kar pozabil sem na gobe in se napotil skozi  Krmo pod gorske vršace – še zadnjič preden jih zagrnejo dolga jesenska deževja, mrazovi in megle. Pot je šla najprej po ravnem, potem pa zmeraj bolj strmo v breg in opoldne sem bil že visoko v meliščih in snežiščih pod Bohinjskimi vratci, lačen, žejen in tudi že malo zmatran. No zdaj sem bil že tako daleč, da se ni imelo več smisla vračati po isti poti nazaj. Po kosilu in počitku v Vodnikovem domu sem se spustil na bohinjsko stran proti Vojam.

V Vojah sem se odžejal z vodo iz studenčka  in spet počival. Ko sem  se tako ležeč na mahu  grel na popoldanskem soncu,  je mojo pozornost pritegnila smreka, pravzaprav smrečica, komaj kaj večja od odraslega človeka, ki je zrasla na vrhu velike gladke skale sredi travnika. Kot punčka, ki je zlezla na stol in stoji na njem, sem pomislil,  in se  prevzetno ozira po svojih starejših sestrah, češ, poglejte me, ali vidite da nisem nič manjša od vas, pa še toliko sem na boljšem, da me ne more poscati vsak pijanec, ki se iz podtriglavskih gostiln vrača v dolino!

Takoj ko sem zvečer prišel domov in  še preden me je  žena utegnila vprašati, kje sem bil in kje imam gobe, sem ji začel pripovedovati o smreki v Vojah. Govoril sem tako zavzeto in doživeto, da je na gobe čisto pozabila in mi jih še omenila ni. »… To ti pravim zato, da bi razumela, da Bog ni general, ki bi postavljal  živa bitja v vrsto kot vojake. Božji nameni so nepredvidljivi in če me pošlješ v gozd po gobe, je lahko ta gozd zelo daleč in ni v njem nobene gobe…«

»Kakšno zvezo pa ima s tem smreka?« je zanimalo ženo

»…Pa tudi če ni gozda in je travnik in je travniku ena sama  smreka, pa še ta le smrečica, pa še ta ne rase na tleh, ampak na skali sredi travnika…«

»… v Vojah…«

»V Vojah!«

Žena potem ni nič več rekla, samo še malo ji je šlo na smeh. Meni pa tudi.

(Iz knjige Poišči si otok, Jesenice 1989)

  • Share/Bookmark

Zlata sedemdeseta

Petek, September 3rd, 2010

Po dolgih letih sem srečal znanca iz mladosti in me je vprašal, če še kaj potujem. Debelo sem ga pogledal, nič ne vem, da bi kdaj potoval, mogoče v mladosti, pa še takrat  nisem imel kakšnega posebnega veselja s tem, bolj ko sem šel daleč, bolj mi je bilo odveč. Sem pa  hodil v hribe,  to še zdaj počnem, ampak hoja po hribih še ni potovanje,  hribe imam tako rekoč pred nosom, zjutraj grem, ves dan hodim, vse oblezem,  zvečer sem pa spet doma v svoji dobri stari postelji.

Spoznavanje novih krajev  in dežel  bi me mogoče še zanimalo, spoznavanje novih ljudi pa nikakor;  saj se še svojim bližnjim ne posvečam dovolj, še stare prijatelje zanemarjam, zakaj bi potem iskal nova znanstva in prijateljstva?

Se pa rad selim,  to pa zmeraj.  Ampak  ne kam daleč, ne v drugo državo ali na drug kontinent, zadostujejo mi medkrajevni premiki v razdalji 20, 50, 100, 150 kilometrov. Nova lokacija, nova razporeditev prostorov, nov razgled z okna in balkona, novi sosedje, nova trgovina, nova gostilna, to je že toliko sprememb in novih doživetij kot bi šel med Indijance v amazonsko džunglo!

Poleti 1971, takoj po končani srednji šoli sem se z domačih Jesenic preselil v Črnomelj, kjer me je čakalo delovno mesto pripravnika v livarni. V dveh mesecih,  kolikor sem bil tam,  nisem delal niti en dan,  sem pa zato po dolgem in počez peš obhodil Belo krajino, se hodil kopat na Kolpo, gledal za puncami (in imel sem kaj videti, saj je tisto poletje izbruhnila moda mini kril in vročih hlačk!), ponoči pa   pisal pesmice za Mladino in ljubezenske zgodbice za Anteno. Stanovanje sem imel zastonj, plačala mi ga je tovarna  v kateri naj bi delal, potem so obupali nad mano in sem dobil odpoved,  in potem sem res začel delati,  ampak v drugem kraju in v drugi livarni – v novogoriškem Gostolu.  En mesec sem živel v Solkanu in potem še en mesec v Šempetru, ko pa sem zaslužil prvo plačo, sem  zapustil Gostol in Goriško in se odselil v Ilirsko Bistrico.  Tudi tam sem delal v livarni in tudi tam ne prav dolgo. Čeprav je bila že zima, so bile minice  še zmeraj moderne, moje mlade sodelavke so kar tekmovale, katera bo imela krajšo in bolj izzivalno… Kratka krila, vroče noči in dolga jutra, ko je v dvoje pod kovtrom pretoplo in prelepo, da  bi vstali in šli na šiht…

Ja, to so bili zlati časi. Zlati časi naše mladosti, ko si dobil službo kjerkoli in kadarkoli; ko ti ni bilo treba iskati dela, ampak  je delo  kar samo hodilo za tabo in se ti ponujalo… Od pomladi do jeseni 1972 sem bil spet doma na Jesenicah, delal sem kot tretji šmelcer (topilec) pri plavžu in si z zasluženim denarjem privoščil enomesečno potovanje z vlakom po Evropi. Ko sem prišel domov, sem bil spet brez denarja, pa kaj zato, saj sem hitro dobil že spet novo službo,  postal sem čistač (čistilec stroja) na ladjah dolge plovbe. Po šestih mesecih niso bili več zadovoljni z mano in so me izkrcali, pa sploh nisem protestiral, saj me je na kopnem čakalo šest mesečnih plač, bilo pa je tudi že spet poletje in sem bil vesel, ker sem prezimil v toplih morjih južne poloble.

V začetku leta 1974 sem se preselil v Kranj. Tam sem v  nekaj mesecih spet zamenjal nekaj služb, nazadnje sem bil skladiščnik na Odpadu. To delo sem dobil potem, ko so prejšnjega skladiščnika zaprli, ker je kradel baker in ga prodajal v Italijo. Prva plača je bila še kar, druga pa tako uborna, da na plačilni dan v pisarni nisem hotel prevzeti kuverte,  za menoj so enako naredili tudi drugi, zaprli smo vrata in nanje obesili tablo z napisom ŠTRAJK.  Bil je velik halo,  šef nam je zagrozil,  da bo poklical policijo, ki nas bo razgnala z vodnimi topovi, to se sicer ni zgodilo, namesto policajev so pridivjali funkcionarčki iz občinskega sindikata, zmerjali in pljuvali so nas pa tako, da je nismo odnesli bolje kot pod curki vodnih topov.  Moji sodrugi so se pokesali in prekinili štrajk,  jaz pa seveda ne in so me za kazen vrgli iz službe

Poleti leta 1975 sem  spet živel pri starših na Jesenicah, delal pa pri zidarjih v Kranju in Lescah. Jeseni  sem  se preselil v Ljubljano in se vpisal na faks, pa ne zato da bi študiral, ampak  zato da sem lahko delal preko študentskega servisa. Naslednjo jesen sem šel v Maribor in tudi tam sem se preživljal s študentskimi deli, malo pa tudi s honorarji  za črtice in reportaže, ki sem jih objavljal v revijah in časopisih. V Mariboru sem tudi dočakal izid  svojega knjižnega prvenca (Vzhodna linija, MK 1976),  na predstavitev v Ljubljano pa nisem šel, ker nisem imel nič primernega za obleči in obuti, sem se pa tudi ustrašil fotografskih bliskavic in poziranja pod žarometi javnosti.

Leta 1977 sem se iz Maribora preselil v Baško grapo. Tam sem za mal denar najel opuščeno posestvo na  pol poti med  Bevkovo Zakojco in  Hudajužno, rojstnim krajem mojega očeta.  V Baški grapi sem – z vmesnimi presledki – preživel naslednjih 6 let in to so bila  najbolj polna, plodna in srečna leta mojega življenja. Imel sem vse: zdravje,  mladost, navdih, moč,  pogum, ambicijo, samozavest, samoto, svobodo, ženske, prijatelje… In celo nekaj zunanjega uspeha, celo  nekaj družbenemu ugledu podobnega. (Kar mi je takrat  več pomenilo kot danes.) V stari razdrapani bajti na majhnem koščku sveta je bil ves svet moj…  

Toliko za  danes, pozno je že. O mojih srečnih letih v Baški grapi pa morda  še kaj kdaj drugič.

  • Share/Bookmark