V zarji vostoka

Češka, pravzaprav Slovaška,  konec avgusta 1987. S kolesom se pelješ po cesti št. 64 med med Nitro in Žilino. Dan gre proti večeru, cesta je ravna in gladka, prometa je malo, voziš hitro, ne ustavljaš se po nepotrebnem, nobene potrebe nimaš po ustavljanju – vse hiše, mimo katerih voziš so enako sive, puste in omrtvele in vsi ljudje enako čemerni, sključeni in resignirani. Medtem ko na obcestnih drogovih plapolajo državne in partijske zastave in iz zvočnikov donijo pesmi borbe in dela, se v črno oblečene ženske z zakmašnimi torbicami in molitveniki v rokah zgrinjajo v cerkve, moški pa posedajo v bifejih vsak s svojo kriglo piva pred seboj na mizi. (Njihovi od pijače zabuhli in razdejani obrazi te spominjajo na groteskne like v Goyevih Caprichos). Slovaško delovno ljudstvo, ki že pred deveto dopoldne čaka na ulicah, da se bodo odprla vrata restavracij in gostiln, ni željno tople malice – žejno je piva. Veliki vrček pet kron, mali tri krone. A iz malih vrčkov pijejo pivo samo ženske in otroci.

Sredi vsake, tudi najmanjše vasi stoji vsaj ena velika tovarna z vsaj enim velikim dimnikom, iz katerega se noč in dan kadi in smrdi, in vsaj en velik grd stanovanjski blok in vsaj en zanemarjen kolhoz s polnim dvoriščem zarjavelih, karamboliranih ali kako drugače neuporabnih kmetijskih strojev in vozil.

Poglej tole cementarno in s cementom pobeljena polja okoli nje. Poglej tele cigančke, ki s preklami  klatijo sadje z dreves, saj jih komaj vidiš iz oblakov prahu, ki se vsipa s krošenj. Poglej tegale orača, ki s plugom orje črne brazde v belo njivo, tudi te brazde bo čez noč pobelil cementni prah. (Na misel ti pride, kako bi  Bohumil Hrabal lahko prav tu, nekaj kilometrov pred Žilino, našel snov in navdih za svoje Pabitelje. Saj se spomnite gospoda Burgana, ki je… »s srpom urno žel travico, iz katere se je kadil cementni prah kot dim iz vlažnega ogenjčka.«… Pa upokojenca Marečka, ki se je iz bližine cementarne preselil v planine, pa se je že čez 14 dni pripeljal nazaj z rešilcem, ker je od zdravega gorskega zraka dobil naduho…)

In le malo prej si se ustavil v letoviškem kraju Rajacke Teplice in opazoval dekleta iz umetniške srednje šole v Žilini, ki so sedele na klopcah okoli ribnika in pod nadzorstvom učiteljice pridno polnile svoje risarske mape z motivi iz rajsko topliških nebes: vrbami žalujkami, labodi, lokvanji, odsevi oblakov na vodi… In si pomislil: te punce bi bile pač vse rade umetnice, toda ali bo zmogla kdaj katera od njih toliko umetniškega poguma, da bo zamenjala  ta letoviški kič za neolepšano stvarnost predmestnih pivnic, stanovanjskih kasarn, hiralnic in kurbišč?

Le malokaj ti razveseli oko  v realsocialistični sivini slovaškega podeželja, ki jo rdeča barva zastav in transparentov le še bolj posivi. Na primer tisti fantek v Oslanyh, ki  je jahajoč lesenega konjiča na dvorišču domače hiše  tako veselo krilil z ročicami in se naglas smejal. in tista dva psa, dvem klobcem volne podobna kodrčka, ki sta se vsem na očeh ljubčkala v parku pred kulturnim domom v Žabokrekyh. Samček je bil vročekrvne sorte, ni in ni mu bilo dosti, samički je začelo presedati, ugriznila ga je v uho in zbežala pred njim – a mu je že za prvim grmom spet radodarno nastavila.

In seveda, tisti par zajcev v Topolčanyh. Že zvečer si ju videl, ko sta jo ucvrla izza velikanskega kupa omlačenega žita na požetem polju, kamor si se, na smrt utrujen od celodnevnega pritiskanja na pedala, zavlekel spat. In ko si  zjutraj , do nosu zapet v spalni  vreči, odprl oči, si ju spet videl, pravzaprav samo njuni silhueti v komaj vztleli žerjavici prihajajočega dneva. Mesto Topolčany v daljavi se je komaj začelo prebujati, v temni gmoti hiš je le tu in tam že brlela kakšna lučka, zajčji par pa je negibno in z uhlji navpik (višjimi od vseh dimnikov in stolpnic v mestu),  čemel v strnišču in je pokazal pete šele, ko te je tiščanje v mehurju prisililo, da si zlezel iz vreče in šel odlit.

Prekolesaril si vso Madžarsko, vso Slovaško in lep kos Poljske, videl in doživel si marsikaj, v spominu pa ti je ostalo tole: fantek, ki se je gugal na lesenem konjičku v Oslanyh,  dva psička kodrčka v Žabokrekyh in zajčji par v rdeči zarji vostoka pri Topolčanyh.

(Iz knjige potopisov Poišči si otok, Jesenice 1989)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “V zarji vostoka”

  1. Burma Higashida komentira:

    excellent post, very informative. I wonder why the opposite specialists of this sector don’t notice this. You should continue your writing. I am sure, you’ve a great readers’ base already!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !