Pasja ovratnica

V mladosti sem prebral veliko knjig, zdaj pa ne več toliko, ampak  saj lahko  počnem tudi druge  zabavne reči –  pišem bloge, na primer.

Knjiga, ki sem jo nazadnje prebral, se imenuje Pasja ovratnica.  Izšla je v začetku osemdesetih pri študentski založbi kot prozni prvenec mlade avtorice S.D., ki je pred tem objavljala v Mladini, po izidu knjige pa je nehala objavljati in o njej tudi ni bilo več slišati v literarnih krogih.

To knjigo sem kupil in prebral s posebnim razlogom. Malo pred tem mi je moj dobri znanec omenil, da je v času njenega nastajanja in izida prijateljeval z avtorico, bila sta tako rekoč fant in punca, pomagal je tudi pri tisku in likovni opremi – prebral pa je ni, ker je bil tiste čase usmerjen v tehniko in ga ni zanimala literatura. Po tistem sta se z avtorico tudi kmalu razšla, menda je imela težave tudi v naslednjih partnerskih zvezah, pa tudi s starši in nazadnje tudi sama s sabo, tako da se je povsem izolirala in umaknila  med štiri stene. Znanec mi je pokazal tudi skupno sliko iz njunih srečnih časov. »Čedna punca, tale Sonja,« sem rekel, ko sem jo videl. In se nisem nič zlagal, res je bila čedna punca. Zelo čedna.

Pasja ovratnica je tako skupaj z avtorico že kmalu po izidu utonila v pozabo. Celo Jole, največji knjižni molj v Trnovem in daleč naokrog , ki vse prebere in si vse zapomni, te knjige ni prebral. Mi je sicer rekel, da jo pozna in da jo celo ima, ampak da v več kot 20 letih nekako še ni prišla na vrsto, da bi jo vzel v roke in se jo lotil.

Svoje navdušenje nad knjigo sem neprevidno razodel  tudi drugemu znancu, pisatelju F. »Pasja ovratnica?« se je namrdnil. »Kje si pa že spet to staknil. Ženska pisava, ženska senzibilnost, ženski pogled na svet – ne mi že spet plozat s tem pri vsaki  objokani Micki, ki v deževnih vaških večerih klepa verze in jih neha klepat tisti hip, ko najde enega ravno prav trdega in velikega, da si zapolni z njim sprednjo in zadnjo luknjo… Genijalni prvenec, praviš?! Ja, pa čeprav bi bil,  in četudi res je,   je še zmeraj samo genijalni prvenec genijalne gospodinje, ki je še pravi čas spoznala, da je že v eni knjigi vse povedala in bo zdaj do konca svojih dni samo še gospodinja…«

Ni mi prišlo do živega,  sploh pa ker vem,  da so literati in umetniki povečini bolestno samoljubna in ljubosumna bitja, v njihovi navzočnosti lahko hvališ samo mrtve klasike, če pohvališ kakega živečega sodobnika, (bognedaj, da ga za povrh še osebno poznajo!),  so lahko osebno prizadeti,  to je zanje kot pljunek v obraz  (na njihovo lastno umetniško veljavo).

Pasja ovratnica je na zunaj skromna in nevpadljiva knjižica, zlahka jo zgrešiš na prenatrpanih policah knjižnic in bukvarn. A bralec,  ki  ne goji strahospoštovanja do aktualnih uspešnic in  do »šoloobveznih« klasikov, (ne do mrtvih ne do živih, ne do domačih ne do tujih), in  ima, tako kot jaz, še posebno strast do odkrivanja neznanih  (neodkritih, pozabljenih) knjig neznanih (neodkritih, pozabljenih) pisateljev,  in ima za povrh posluh za izvirnost, senzibilnost in avtentičnost (pa četudi na škodo obrtniške spretnosti in  komunikativnosti), bo lahko v to knjigo »padel not«  že po prvem odstavku:

»… Kadarkoli vstanem bolj pozno, moram najprej zapreti mežnarijo. To so posebne vrvi, za katere lahko potegnem, kadar hočem, in kar je najpomembneje, potem me nikoli ne peče vest. To, da kadar pač hočem in da me potem ne peče vest, sem prinesla s seboj, ko sem prvič zaslišala svet in ni mi žal… da sem zaslišala svet, ker lahko bi ga tudi zagledala, a vendar sem bila nekaj posebnega, vsaj rekli so tako, zato sem se pač sprijaznila, vlekla že takrat za vrvi, jokala že takrat, trkala že takrat na svoja vrata, padala že takrat po stopnicah, plesala in pela že takrat, živela že takrat, pa ne ostane nič za potem. Tako je vse, kar lahko rečem potem samo »Ne Vem.« Če kaj ostane, je pa potem. In če bolj vlečem za vrvi, če se bolj naprezam in stegujem, se vlečem po tleh in spet vzdigujem, več je tega potem…«

… In tako. Pasjo ovratnico toplo priporočam v branje. Včasih zgubiš nit, včasih česa ne razumeš takoj –  ko pa prebereš do konca,  vidiš da je imela avtorica ves čas vse po kontrolo, da vse štima in da je vse na  svojem mestu.

In tudi vidiš, da je v eni sami knjigi  toliko vsega, da po njej res ni bila potrebna nobena več…

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “Pasja ovratnica”

  1. nevenka komentira:

    Ja, tudi sama sem ugotovila, da imajo nekateri moški do ženske poezije, predvsem lirike, zelo čuden odnos. Kaj postmodernističnega bi morda še prežvečili, da bi jih pa v resnici zanimalo kje vse in kaj vse v resnici lahko iščeš, je pa že preveč.
    Ravno včeraj sem tule na blogih nekomu razložila, da je evolucija dala ženskam več čustev zato, da tudi čisto zanič moški ne ostanejo sami in se jim ni treba do smrti ukvarajti z rokodelstvom. Z samim usmiljenjem se ne pride daleč. Torej je bilo potrebno več.

  2. bistra komentira:

    Nevenka

    Slovnica za uporabo predloga Z in S mislim, da se ni spremenila.

    S samim usmiljenjem se ne pride daleč.

  3. nevenka komentira:

    Razumela pa si? Ali se samo hvališ? Ali pa si morda tako nerodna, da se ob vsako malenkost spotakneš?

  4. nevenka komentira:

    Po skrajni sili in hitenju imajo tudi lektorji pravico do svojega kruha.
    Ne pa do sitnobe.

  5. ovratnica komentira:

    Ja, tudi sama sem ugotovila, da imajo nekateri moški do ženske poezije, predvsem lirike, zelo čuden odnos. Kaj postmodernističnega bi morda še prežvečili, da bi jih pa v resnici zanimalo kje vse in kaj vse v resnici lahko iščeš, je pa že preveč.ovratnica

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !