Javno, zasebno, osebno

Pred dnevi sva bila na večerji s prijateljico, ki od časa do časa prebere tudi kakšen moj blog, in se je kar malo ustrašila zame. Za njen okus pišem preveč osebno, preveč neposredno in odkrito, tudi o stvareh iz mojega zasebnega življenja, ki bi po njenem sodile bolj v intimni dnevnik kot v internetno javnost. Da se preveč izpostavljam in dajem v zobe, jo je zaskrbelo, in da to lahko škodi ne samo meni, pač pa tudi drugim, mojim najbližjim in vsem, ki so tako ali drugače vpleteni v moje blogovske štorije.

Odgovoril sem ji približno takole: Obujenke niso in tudi nočejo biti toaleta za intimno nego duše in jih tudi ne gre zmeraj brati  dobesedno, čeprav so napisane v prvi osebi in včasih z zelo konkretnimi podrobnostmi. Osebni pristop pa  je del mojega stila, v pisanem mozaiku sveta sem lahko navzoč in prepoznaven samo s svojo osebno zgodbo, res ne čutim nobene  želje in potrebe, da bi se rinil v množico tistih, ki bi na vsak način radi kaj pametnega povedali  o premierju Pahorju, kardinalu Rodetu, županu Jankoviću, slovenskem nogometu, gospodarski recesiji,  ajdovih žgancih, Plečnikovi arhitekturi, Laibachovi glasbi, šoštanjski termoelektrarni, partizanih, domobrancih, Vegradovih delavcih, kobilarni v Lipici, o Bogu, Vesolju, Smislu, Tu-biti in Ne-biti.

Ampak, Kristinca,  bodi brez skrbi, obljubim ti, da  ne bom pisal o tem, koliko poljubčkov sem dobil od tebe, s čim sem te poplačal zanje in kaj sem moral narediti, da sem prišel do njih!

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Javno, zasebno, osebno”

  1. niko komentira:

    Zdravo načelo je, da pisati o aktivnosti še ni pisati o akterjih.

    Že naši predniki so to vedeli:
    - “Greh se pove, grešnik ne!”

    Mi pa spet (splošni trend je pač tak) poskušamo skrivati grehe – ZABOGAMILEGA: TAKO SE NE BOMO NIKOLI NIČESAR NAUČILI NE O SEBI IN NE O ETIKI!

    In delamo :evil: , namesto da se bi učili.

  2. NoMercy komentira:

    o meni moje sosede menda vedo več, kot pa sem kdaj sploh ušpičil :P
    —————
    se pa zdi nespodobno v bloge vlačiti familijo, bližnje … kot npr. Marko crnković opisuje prigode s svojimi otroki, ženo, bolj ali manj znanimi znanci. Konec koncev s tem nekoga izpostaviš (čemurkoli pač že) brez, da bi on t sploh vedel oz. se zavedel, da je kdo “relevanten” na blogu opisoval, kako se je npr. otrok nerodno polulal in ga je bilo treba preobleči …

    Kot pravi Niko: greh se pove grešnik pa ne.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !