Arhiv za Avgust, 2010

Reševalec knjig

Sobota, Avgust 28th, 2010

Knjige na knjižni polici – nič posebnega. Knjige na nočni omarici – nič posebnega. Knjige na plaži – nič posebnega. Knjige v šolski torbi – nič posebnega. Knjige v knjigarni – nič posebnega.  Knjige v knjižnici – nič posebnega.  Knjige v tiskarni – nič posebnega. To da sem imel pred leti svojo majhno zasebno založbo in tudi sam izdajal knjige – tudi nič posebnega. To da sem  tudi sam napisal nekaj knjig – to pa sploh ni nič posebnega.

Tukaj bi pa o knjigah nekaj prav posebnega. S posebnim ponosom bi se rad pohvalil in potrkal po prsih. Se pobahal  s svojim življenjskim delom. Opozoril javnost na svoje velike zasluge in na neprecenljivi donesek k slovenski kulturi. Se napihnil kot žaba, da se me ja vidi in opazi. Aplavz, prosim!

Sem reševalec  zavrženih knjig. V  zadnjih 20 letih sem iz uličnih smetnjakov, komunalnih deponij in skladišč odpadnega papirja rešil že na tisoče, deset tisoče, sto tisoče knjig, ki bi sicer propadle v smeteh ali pa bi jih razrezali in zmleli  v mlinih papirniške industrije. Po moji zaslugi so vse te odpisane knjige zaživele svoje drugo življenje na policah zasebnih in javnih knjižnic, šol, antikvariatov, muzejev in arhivov. Tako kot nas zdravniki zdravijo in nam podaljšujejo življenje, tako jaz podaljšujem življenje knjigam in s tem tudi bogatim in lepšam življenje tistim, ki jih berejo za zabavo ali se iz njih učijo.

Ko sem leta 1988 kupil svoj prvi avto, je bila moja prva pot z njim, da sem peljal ženo, otroka in psa na družinski izlet v dolino Radovne. To je bilo v nedeljo,  druga pot pa v ponedeljek na jeseniški Dinos. Že prej sem se tja kdaj pa kdaj zapeljal tja z biciklom, malo pobrskal po starem papirju in obesil na balanco kakšno vrečko knjig ali starih razglednic.  Ko pa sem prvič prišel z avtom je bila ravno šolska papirna akcija in je bilo odprto tudi popoldne, da so starši, ki so dopoldne v službi, lahko pripeljali zbrani papir. Vse do večera sem na Dinosu pomagal  ljudem nositi škatle in zavoje s papirjem iz avtov, pomagal tudi pri tehtanju delavcu pri vagi, časopis in karton sem metal v kason, knjige pa zlagal na poseben kup in v treh, štirih urah se mi jih je nabralo toliko, da bi moja nova katrca skoraj počepnila pod njihovo težo! In tako vsak dan do konca tedna, dokler je trajala papirna akcija. V nekaj dneh sem s starimi knjigami do vrha napolnil drvarnico v stolpnici, kjer smo takrat živeli. Pa še plačal nič nisem zanje, dobil sem jih zastonj, ker sem pomagal pri vagi. Res sem se nagaral s težkimi škatlami, ampak se je splačalo.

Avto mi je omogočil, da sem  začel obiskovati tudi druge  poslovalnice Dinosa, v Tržiču,  Kranju, Škofji loki, Črnučah, občasno pa sem se odpeljal še kam dlje. Prtljažnika sicer nisem vsakokrat do vrha naložil,  a ponavadi se je zmeraj kaj našlo – če ne knjige, pa  stara pošta, dokumenti, rokopisi, zemljevidi, razglednice, fotografije, znamke… In kmalu sem napolnil tudi mamino drvarnico v sosednem bloku!

Nekako v istem času smo se tudi selili  iz večjega stanovanja v mestu v manjše na vasi. Na račun selitve z boljšega na slabše mi je  občina dodelila pisarno v kulturnem domu, kjer naj bi se ukvarjal z založništvom, pa sem prej kot v enem letu spoznal, da to ni pravo delo zame. Pisarno sem po hitrem postopku spremenil v bukvarno in začel v njej prodajati knjižne zaklade z Dinosa in Komunale. Dosti bolj prijetno se mi je bilo ukvarjati z bralci in potrošniki knjig kot pa s pisci, tiskarji in knjigarnarji. Pa tudi zaslužil sem več, saj je 300 različnih romanov, priročnikov in slovarjev laže spraviti v promet  kot 300 izvodov pesniške zbirke lokalnega pesnika.

Svojo bukvarno sem kasneje preselil z Jesenic v Kranj, pa iz Kranja v Ljubljano, pa iz Ljubljane v Radovljico, pa spet v Ljubljano, pa nazaj na Jesenice, pa od tam spet v Radovljico. Bil sem povprečen pisec, slab založnik in tudi kot antikvar-bukvar nisem ravno najboljši. Komaj se me nekje navadijo, že me ni več, pa tudi če kje ostanem imam ponavadi zmeraj zaprto,  doslej so me le redki videli sedeti za pultom in prodajati knjige. Še zmeraj se raje vozim naokrog in plezam po kupih starega papirja na Dinosu in v Surovini. To je včasih kar naporna in  nevarna reč, na ljubljanskem Papirservisu me je pred leti skoraj zasulo pod goro papirja, v zadnjem trenutku sem se oprijel ograje in se izkopal ven. Razen tega da ogrožam sebe, oviram  tudi delovni proces, zato mi včasih kje tudi odpovedo gostoljubje in zaprejo vrata. – Pa se mi potem odprejo nova vrata v drugi poslovalnici v drugem kraju , celo sami me od kje pokličejo, da pridem po knjige.

Reševanje in zbiranje zavrženih in odpisanih knjig  je moje veliko veselje in moje življenjsko delo. Trgovanje pa mi najbrž ni pisano na kožo, saj bi s prodajo  knjig  moral že zdavnaj obogateti, pa  sem od tega prav tako daleč kot sem bil pred 20 leti. Ampak saj ni vse v denarju, tudi zadovoljstvo z dobro opravljenim delom je nekaj vredno.

  • Share/Bookmark

V zarji vostoka

Sreda, Avgust 25th, 2010

Češka, pravzaprav Slovaška,  konec avgusta 1987. S kolesom se pelješ po cesti št. 64 med med Nitro in Žilino. Dan gre proti večeru, cesta je ravna in gladka, prometa je malo, voziš hitro, ne ustavljaš se po nepotrebnem, nobene potrebe nimaš po ustavljanju – vse hiše, mimo katerih voziš so enako sive, puste in omrtvele in vsi ljudje enako čemerni, sključeni in resignirani. Medtem ko na obcestnih drogovih plapolajo državne in partijske zastave in iz zvočnikov donijo pesmi borbe in dela, se v črno oblečene ženske z zakmašnimi torbicami in molitveniki v rokah zgrinjajo v cerkve, moški pa posedajo v bifejih vsak s svojo kriglo piva pred seboj na mizi. (Njihovi od pijače zabuhli in razdejani obrazi te spominjajo na groteskne like v Goyevih Caprichos). Slovaško delovno ljudstvo, ki že pred deveto dopoldne čaka na ulicah, da se bodo odprla vrata restavracij in gostiln, ni željno tople malice – žejno je piva. Veliki vrček pet kron, mali tri krone. A iz malih vrčkov pijejo pivo samo ženske in otroci.

Sredi vsake, tudi najmanjše vasi stoji vsaj ena velika tovarna z vsaj enim velikim dimnikom, iz katerega se noč in dan kadi in smrdi, in vsaj en velik grd stanovanjski blok in vsaj en zanemarjen kolhoz s polnim dvoriščem zarjavelih, karamboliranih ali kako drugače neuporabnih kmetijskih strojev in vozil.

Poglej tole cementarno in s cementom pobeljena polja okoli nje. Poglej tele cigančke, ki s preklami  klatijo sadje z dreves, saj jih komaj vidiš iz oblakov prahu, ki se vsipa s krošenj. Poglej tegale orača, ki s plugom orje črne brazde v belo njivo, tudi te brazde bo čez noč pobelil cementni prah. (Na misel ti pride, kako bi  Bohumil Hrabal lahko prav tu, nekaj kilometrov pred Žilino, našel snov in navdih za svoje Pabitelje. Saj se spomnite gospoda Burgana, ki je… »s srpom urno žel travico, iz katere se je kadil cementni prah kot dim iz vlažnega ogenjčka.«… Pa upokojenca Marečka, ki se je iz bližine cementarne preselil v planine, pa se je že čez 14 dni pripeljal nazaj z rešilcem, ker je od zdravega gorskega zraka dobil naduho…)

In le malo prej si se ustavil v letoviškem kraju Rajacke Teplice in opazoval dekleta iz umetniške srednje šole v Žilini, ki so sedele na klopcah okoli ribnika in pod nadzorstvom učiteljice pridno polnile svoje risarske mape z motivi iz rajsko topliških nebes: vrbami žalujkami, labodi, lokvanji, odsevi oblakov na vodi… In si pomislil: te punce bi bile pač vse rade umetnice, toda ali bo zmogla kdaj katera od njih toliko umetniškega poguma, da bo zamenjala  ta letoviški kič za neolepšano stvarnost predmestnih pivnic, stanovanjskih kasarn, hiralnic in kurbišč?

Le malokaj ti razveseli oko  v realsocialistični sivini slovaškega podeželja, ki jo rdeča barva zastav in transparentov le še bolj posivi. Na primer tisti fantek v Oslanyh, ki  je jahajoč lesenega konjiča na dvorišču domače hiše  tako veselo krilil z ročicami in se naglas smejal. in tista dva psa, dvem klobcem volne podobna kodrčka, ki sta se vsem na očeh ljubčkala v parku pred kulturnim domom v Žabokrekyh. Samček je bil vročekrvne sorte, ni in ni mu bilo dosti, samički je začelo presedati, ugriznila ga je v uho in zbežala pred njim – a mu je že za prvim grmom spet radodarno nastavila.

In seveda, tisti par zajcev v Topolčanyh. Že zvečer si ju videl, ko sta jo ucvrla izza velikanskega kupa omlačenega žita na požetem polju, kamor si se, na smrt utrujen od celodnevnega pritiskanja na pedala, zavlekel spat. In ko si  zjutraj , do nosu zapet v spalni  vreči, odprl oči, si ju spet videl, pravzaprav samo njuni silhueti v komaj vztleli žerjavici prihajajočega dneva. Mesto Topolčany v daljavi se je komaj začelo prebujati, v temni gmoti hiš je le tu in tam že brlela kakšna lučka, zajčji par pa je negibno in z uhlji navpik (višjimi od vseh dimnikov in stolpnic v mestu),  čemel v strnišču in je pokazal pete šele, ko te je tiščanje v mehurju prisililo, da si zlezel iz vreče in šel odlit.

Prekolesaril si vso Madžarsko, vso Slovaško in lep kos Poljske, videl in doživel si marsikaj, v spominu pa ti je ostalo tole: fantek, ki se je gugal na lesenem konjičku v Oslanyh,  dva psička kodrčka v Žabokrekyh in zajčji par v rdeči zarji vostoka pri Topolčanyh.

(Iz knjige potopisov Poišči si otok, Jesenice 1989)

  • Share/Bookmark

Med moškimi*

Torek, Avgust 24th, 2010

LOČEVANJE JE ZABAVNO. Tako piše na smetarskih tovornjakih, ki vozijo po Ljubljani. Slogan, ki naj bi vzpodbujal meščane k ločevanju smeti in odpadkov, vzbuja seveda tudi drugačne asociacije, česar pa  tisti, ki so si ga izmislili, najbrž niso upoštevali.

Ločevanje ni zabavno. Ločevanje je počasno umiranje v dvoje in ločitev je hujša od smrti. Bolje bi bilo, da bi mi žena umrla, kot da se je ločila od mene in šla z drugim. Če bi umrla, bi me tolažilo upanje, da me nekje onstran čaka in da bova tam nekoč spet skupaj. Prej bi se to zgodilo, kot pa to, da bi se lepega dne vrnila, padla na kolena pred mano, mi povedala da me ima še zmeraj rada in me v solzah prosila odpuščanja za svojo nezvestobo.

Take misli so mi rojile po glavi v dolgih nočeh brez spanja, potem ko me je žena zapustila in sem ostal sam v zakonski postelji. Čas, ki je minil od tedaj, zdaj ne merim več v mesecih, ampak že v letih, in čeprav pravijo, da je čas najboljši zdravnik, me kdaj pa kdaj še zmeraj zvije.

V glavnem sem pa O.K. in ženi ne želim več smrti. Kar pa ne pomeni, da ne želim smrti njenemu novemu moškemu. Brez pomisleka bi mu razbil glavo ali prerezal vrat, če bi ga zalotil v svoji hiši. – Pa čeprav imam zdaj tudi že sam novo žensko in mi niti ni več do tega, da se žena vrne.

Tako je to med moškimi.

(*Nočno pisanje za nočno branje. Ni za otroke,  občutljive ženske in rahločutne moške.)

  • Share/Bookmark

Pasja ovratnica

Ponedeljek, Avgust 23rd, 2010

V mladosti sem prebral veliko knjig, zdaj pa ne več toliko, ampak  saj lahko  počnem tudi druge  zabavne reči –  pišem bloge, na primer.

Knjiga, ki sem jo nazadnje prebral, se imenuje Pasja ovratnica.  Izšla je v začetku osemdesetih pri študentski založbi kot prozni prvenec mlade avtorice S.D., ki je pred tem objavljala v Mladini, po izidu knjige pa je nehala objavljati in o njej tudi ni bilo več slišati v literarnih krogih.

To knjigo sem kupil in prebral s posebnim razlogom. Malo pred tem mi je moj dobri znanec omenil, da je v času njenega nastajanja in izida prijateljeval z avtorico, bila sta tako rekoč fant in punca, pomagal je tudi pri tisku in likovni opremi – prebral pa je ni, ker je bil tiste čase usmerjen v tehniko in ga ni zanimala literatura. Po tistem sta se z avtorico tudi kmalu razšla, menda je imela težave tudi v naslednjih partnerskih zvezah, pa tudi s starši in nazadnje tudi sama s sabo, tako da se je povsem izolirala in umaknila  med štiri stene. Znanec mi je pokazal tudi skupno sliko iz njunih srečnih časov. »Čedna punca, tale Sonja,« sem rekel, ko sem jo videl. In se nisem nič zlagal, res je bila čedna punca. Zelo čedna.

Pasja ovratnica je tako skupaj z avtorico že kmalu po izidu utonila v pozabo. Celo Jole, največji knjižni molj v Trnovem in daleč naokrog , ki vse prebere in si vse zapomni, te knjige ni prebral. Mi je sicer rekel, da jo pozna in da jo celo ima, ampak da v več kot 20 letih nekako še ni prišla na vrsto, da bi jo vzel v roke in se jo lotil.

Svoje navdušenje nad knjigo sem neprevidno razodel  tudi drugemu znancu, pisatelju F. »Pasja ovratnica?« se je namrdnil. »Kje si pa že spet to staknil. Ženska pisava, ženska senzibilnost, ženski pogled na svet – ne mi že spet plozat s tem pri vsaki  objokani Micki, ki v deževnih vaških večerih klepa verze in jih neha klepat tisti hip, ko najde enega ravno prav trdega in velikega, da si zapolni z njim sprednjo in zadnjo luknjo… Genijalni prvenec, praviš?! Ja, pa čeprav bi bil,  in četudi res je,   je še zmeraj samo genijalni prvenec genijalne gospodinje, ki je še pravi čas spoznala, da je že v eni knjigi vse povedala in bo zdaj do konca svojih dni samo še gospodinja…«

Ni mi prišlo do živega,  sploh pa ker vem,  da so literati in umetniki povečini bolestno samoljubna in ljubosumna bitja, v njihovi navzočnosti lahko hvališ samo mrtve klasike, če pohvališ kakega živečega sodobnika, (bognedaj, da ga za povrh še osebno poznajo!),  so lahko osebno prizadeti,  to je zanje kot pljunek v obraz  (na njihovo lastno umetniško veljavo).

Pasja ovratnica je na zunaj skromna in nevpadljiva knjižica, zlahka jo zgrešiš na prenatrpanih policah knjižnic in bukvarn. A bralec,  ki  ne goji strahospoštovanja do aktualnih uspešnic in  do »šoloobveznih« klasikov, (ne do mrtvih ne do živih, ne do domačih ne do tujih), in  ima, tako kot jaz, še posebno strast do odkrivanja neznanih  (neodkritih, pozabljenih) knjig neznanih (neodkritih, pozabljenih) pisateljev,  in ima za povrh posluh za izvirnost, senzibilnost in avtentičnost (pa četudi na škodo obrtniške spretnosti in  komunikativnosti), bo lahko v to knjigo »padel not«  že po prvem odstavku:

»… Kadarkoli vstanem bolj pozno, moram najprej zapreti mežnarijo. To so posebne vrvi, za katere lahko potegnem, kadar hočem, in kar je najpomembneje, potem me nikoli ne peče vest. To, da kadar pač hočem in da me potem ne peče vest, sem prinesla s seboj, ko sem prvič zaslišala svet in ni mi žal… da sem zaslišala svet, ker lahko bi ga tudi zagledala, a vendar sem bila nekaj posebnega, vsaj rekli so tako, zato sem se pač sprijaznila, vlekla že takrat za vrvi, jokala že takrat, trkala že takrat na svoja vrata, padala že takrat po stopnicah, plesala in pela že takrat, živela že takrat, pa ne ostane nič za potem. Tako je vse, kar lahko rečem potem samo »Ne Vem.« Če kaj ostane, je pa potem. In če bolj vlečem za vrvi, če se bolj naprezam in stegujem, se vlečem po tleh in spet vzdigujem, več je tega potem…«

… In tako. Pasjo ovratnico toplo priporočam v branje. Včasih zgubiš nit, včasih česa ne razumeš takoj –  ko pa prebereš do konca,  vidiš da je imela avtorica ves čas vse po kontrolo, da vse štima in da je vse na  svojem mestu.

In tudi vidiš, da je v eni sami knjigi  toliko vsega, da po njej res ni bila potrebna nobena več…

  • Share/Bookmark

Javno, zasebno, osebno

Petek, Avgust 20th, 2010

Pred dnevi sva bila na večerji s prijateljico, ki od časa do časa prebere tudi kakšen moj blog, in se je kar malo ustrašila zame. Za njen okus pišem preveč osebno, preveč neposredno in odkrito, tudi o stvareh iz mojega zasebnega življenja, ki bi po njenem sodile bolj v intimni dnevnik kot v internetno javnost. Da se preveč izpostavljam in dajem v zobe, jo je zaskrbelo, in da to lahko škodi ne samo meni, pač pa tudi drugim, mojim najbližjim in vsem, ki so tako ali drugače vpleteni v moje blogovske štorije.

Odgovoril sem ji približno takole: Obujenke niso in tudi nočejo biti toaleta za intimno nego duše in jih tudi ne gre zmeraj brati  dobesedno, čeprav so napisane v prvi osebi in včasih z zelo konkretnimi podrobnostmi. Osebni pristop pa  je del mojega stila, v pisanem mozaiku sveta sem lahko navzoč in prepoznaven samo s svojo osebno zgodbo, res ne čutim nobene  želje in potrebe, da bi se rinil v množico tistih, ki bi na vsak način radi kaj pametnega povedali  o premierju Pahorju, kardinalu Rodetu, županu Jankoviću, slovenskem nogometu, gospodarski recesiji,  ajdovih žgancih, Plečnikovi arhitekturi, Laibachovi glasbi, šoštanjski termoelektrarni, partizanih, domobrancih, Vegradovih delavcih, kobilarni v Lipici, o Bogu, Vesolju, Smislu, Tu-biti in Ne-biti.

Ampak, Kristinca,  bodi brez skrbi, obljubim ti, da  ne bom pisal o tem, koliko poljubčkov sem dobil od tebe, s čim sem te poplačal zanje in kaj sem moral narediti, da sem prišel do njih!

  • Share/Bookmark

Mucek

Četrtek, Avgust 19th, 2010

»Ti, a bi imel mucka?« me zadnjič pokliče Jaro.

»Bi,« rečem. »Kje pa je?«

»Vera me je vprašala, če bi ga imel. Njo pokliči.«

Pokličem Vero, ki mi pove, da ona nima mucka, ampak njena prijateljica in da mi ga bosta zvečer prinesli pokazat.

Rad imam mucke, večkrat imam kakšnega  pri hiši. Ne da bi ga ravno valjal po rokah, vodil na vrvici na sprehod ali ga imel  na mizi pri krožniku  ali v postelji pod kovtrom. Ukvarjam se z njim, kolikor mi pač znese, kupujem mu mačjo hrano, mu nastavljam mleko na hišni prag, pozimi poskrbim da ima ležišče pod streho, da je na suhem in na mehkem, če že ni na toplem. Moji mucki so s tem v glavnem kar zadovoljni. Na začetku ko so še majhni se držijo hiše, ko  zrasejo, se gredo potepat, pridejo in grejo kadar hočejo in kamor hočejo, včasih mi prinesejo pokazat kar ulovijo, ptička ali miško –  celo netopirja mi je enkrat eden prinesel v gobčku. Zgodi se da  jih ni domov po par dni ali celo tednov, potem pa spet pridejo – ali pa tudi ne. Če se mi mucek zgubi, ga grem iskat, preiščem okolico, povprašam sosede, ne potrudim se pa, da bi  poizvedoval za njim po radiu ali lepil listke z njegovo sliko in mojo telefonsko številko po kandelabrih. Dobim si novega mucka – ali pa tudi ne.

In res pride zvečer Vera s prijateljico Natalijo in z muckom v košari, pravzaprav ne v košari, ampak v nekakšni plastični mačji kletki, iz avta pa skoči tudi velik in kosmat črn pes.

»Tukaj je pa lepo,« reče Natalija. »Veliko hišo in velik vrt imate, a me vzamete na stanovanje – mene in moje živali? Tam kjer zdaj živim, me bodo vsak čas vrgli na cesto, pet mačk imam doma in dva psa, grdo me že gledajo s to mojo menažerijo.«

»Nisem lastnik, samo najemnik sem tukaj,« rečem.

»Krasno, jaz bom pa vaša podnajemnica!«

Prestrašeno pogledam Vero, ki pa me ne potolaži, ampak naredi resen obraz, češ Natalija misli resno.

»Čez eno leto mi poteče pogodba, ne vem če jo bom lahko podaljšal in najbrž se bom  moral še sam seliti od tukaj«, se branim.

»Nič hudega, do takrat se bo pa tudi zame kaj našlo« reče Natalija.

Če  mi je res hotela oddati mucka, je bilo to najslabše kar je lahko naredila za uvod. Mucka bi že vzel, rad imam živali, ljudi se pa bojim, sploh pa žensk.  Bolj ko smo se pogovarjali in dogovarjali, zmeraj bolj jasno mi je bilo, da se ne bomo dogovorili. Tudi če Natalija ni čisto resno mislila z grožnjo, da se bo vselila v mojo hišo, sem hitro sprevidel, da bi tudi potem ko bi ga oddala, mucka še zmeraj hotela imeti  pod kontrolo – in seveda tudi mene! Vse bi moral delati strogo po njenih navodilih, moral bi ga dati cepiti in tudi kastrirati, mu dajati zdravila proti glistam in bolham,  ga hraniti s predpisano hrano (samo z mačjimi briketki, nikakor ne z ostanki mojih kosil in večerij, niti ne mlekom in  konzervami!), tudi naj bo čimveč v hiši in čimmanj zunaj, sploh pa ne pozimi, ko je mraz (scrkljan hišni maček!) in  če bi za več dni kam odšel, bi ga moral vzeti s sabo, ali pa – o groza! – poklicati njo, Natalijo da bi ga za ta čas vzela k sebi ali kar pri meni  pazila nanj – o groza!

Sploh pa imam na vrtu že tako zmeraj kakšno žival, vrane, škorce, kose, ježe, tudi potepuški mački se radi ustavljajo pri meni in zalezujejo ptiče in krte,  do vrha uhljev varno skriti v nepokošeni travi. Zadnjič enkrat ko sem v ležalniku pod drevesom bral časopis,  se je mimo mene počasi priplazila ena taka divja in skuštrana mačja zverina s srepeče izostrenim pogledom tigra, ki zasleduje plen, še trznila ni, ko sem zašumel s papirjem. Takega mačka bi pa res imel, sem pomislil –  takega ki skrbi sam zase in si sam poišče hrano in me v bistvu sploh ne rabi.

  • Share/Bookmark

Svinčeno pero

Sobota, Avgust 14th, 2010

Predvčerajšnjim sem se s svojim podpisom pridružil zahtevi, da se o spremembi ustave razpiše referendum. Pravzaprav pa ne vem, ali sem za referendum ali nisem, in tudi z ustavnimi spremembami si ne belim glave. In zdaj ko sem podpisal, kar pač sem, me nikar ne poskusite še prepričati, da bi zares odšel na volišče in oddal  svoj glas za ali proti. Že ob sami misli na to me zaboli glava.

 Včeraj sem podpisal peticijo za izpustitev J.J. & Co. Naj grem zdaj še s transparentom v roki demonstrirat pred kasarno 4.julij? Ni govora, vse kar je težje od peresa, je zame odločno pretežko.

 Danes berem v časopisu: nek mlad nadobuden literat, ponosen na to, da je pred leti poldrugi mesec raztovarjal ladje v koprski luki, se norčuje iz nekega mladega nadobudnega kritika, češ da nikoli ni držal v roki nič težjega od žlice in nalivnega peresa. Ta je pa dobra, si mislim. Naj se kritik uči svojega posla vihteč kramp in macolo?!

Kaj je zares težko?  Pero, ki mora (misli da mora) pisati, pa ne ve kaj, kako in za koga. Moje pero, težko kot svinec.

 Bi radi moj podpis? Kar izvolite, z vsem se strinjam, vse podpišem, tudi uvedbo vojaške diktature v državi in svoj zaporni nalog. Le pero prinesite s seboj, saj svojega že dolgo ne morem več dvigniti z mize.

 — — —

(Iz knjige člankov in esejev Razgledi z Mežaklje, samozaložba Jesenice 1989. -  Ja, včasih je treba tudi stare cunje vzeti iz omare in jih malo prezračiti, da se ne zaredijo molji.)

  • Share/Bookmark

V petek, trinajstega navsezgodaj z glavo v zid

Petek, Avgust 13th, 2010

Pošiljatelj: Edo Torkar, antikvar v Radovljici

Naslovnik: Jože Keber,  tržni inšpektor v Dravogradu

Datum: petek, 13.avgusta 2010

Spoštovani gospod Keber, v zvezi z vašim dopisom z dne 4.8.2010 vam sporočam sledeče:

Odkar sem odprl spletni antikvariat www.bukvarna.net (prej www.1001knjiga.si, še prej www.proantika.com), sem na cca. 1500 naslovov poslal že več tisoč starih in rabljenih knjig in doslej nisem imel nobene pritožbe ali reklamacije, pač pa veliko pohval, kar se tiče raznovrstnosti in preglednosti ponudbe, ažurnosti pošiljanja, ugodnih cen  in dobre ohranjenosti knjig. Potem pa se mi na lepem zgodi »potrošnica« Marjetka Kovač iz Meže pri Dravogradu, naroči eno knjigo za 5€, mi jo takoj  po prejemu brez obrazložitve pošlje nazaj in zahteva zanjo 7,65€ vrnjene kupnine.  Pošljem ji 5€, ona pa me zaradi razlike 2,65€ prijavi tržni inšpekciji!

Oprostite, gospod Keber, to zame sploh ni resna in upoštevanja vredna  reklamacija, to je navadna provokacija! Glede na to, da ste si na osnovi te provokacije vzeli čas za to, da ste mi napisali in poslali štiri strani dolg zapisnik o inšpekcijskem pregledu, lahko ugotavljam samo to, da ste pri tej provokaciji soudeleženi in zanjo tudi soodgovorni!  Sam nasedam provokacijam samo do določene mere, zato povejte vaši prijateljici Marjetki (gotovo se zelo dobro poznata, saj sta iz iste hiše!) , da lahko na 2,65€ kar pozabi! Zakaj je pa knjigo plačala, če ji ni bila všeč in če v njej ni bilo računa? Lahko bi jo obdržala zastonj, vrgla v smeti, podarila naprej ali karkoli drugega.

To da knjige manjše vrednosti (do 10€)  naročnikom ne pošiljam s plačilom po povzetju, ampak kot navadno pošiljko (tiskovino) in brez računa, samo s priloženo nakaznico, je seveda  prestopek, zavedam se, a te prestopke delam ponavadi v svojo škodo, saj mi prejemniki niso dolžni plačati, če ne dobijo računa – in mi velikokrat res ne plačajo. (Cca. 25% neplačil!) Pa zaradi neplačila knjige še nikoli nisem nikogar ne opomnil ne terjal, kaj šele da bi ga prijavil ali ovadil! Nakaznica brez računa je nekaj neobveznega,  lahko plačaš ali pa ne, obveznost plačila nastopi šele ko za prejeto blago dobiš račun, a ni tako, g.Keber?

Vidim da imate tudi določene pripombe na mojo spletno stran. Na to je imel že pred nekaj časa (novembra lani) določene pripombe tudi vaš kolega Edvard Povalej iz Kranja. Njegove pripombe sem upošteval in potem na to ni imel več pripomb. Če imate pripombe zdaj še vi, inšpektor Keber, ki delate v isti državi in na podlagi istih zakonov kot inšpektor Povalej, potem lahko pričakujem, da se bo že jutri ali pojutrišnjem pojavil inšpektor Zmazek iz Blatnega dola, ki bo imel spet neke pripombe, ki bi jih jaz moral upoštevati, in potem čez en teden ali en mesec še inšpektor Pacek iz  Ravnega brda, in jaz naj popravljam spletno stran v nedogled, dokler se mi ne strga film?!

Ugotavljate tudi, da moj zavod ni registriran za internetno prodajo knjig. Tudi to je že pred vami ugotovil inšpektor Povalej, zato sem pred poldrugim mesecem na Okrožnem sodišču v Kranju vložil prijavo za doregistracijo in – s prijazno pomočjo vodje sodnega registra g. Vere Križaj – izpolnil vse zahtevane obrazce.

Če me v Ajpesu še ni, sem pa mogoče še na sodišču, mogoče so pa krive sodne počitnice, da stvar še ni šla naprej,  povprašajte gospo Križajevo, kaj naj vam rečem drugega.

Spletni antikvariat www.bukvarna.net je del dejavnosti zasebnega zavoda Proantika, ki se ukvarja z ohranjanjem, vrednotenjem in posredovanjem knjižne dediščine. Sem ustanovitelj zavoda, direktor, prodajalec, skladiščnik, šofer, kurir in čistilka v eni osebi. Gospod  Keber, v kolikor z mojim odgovorom niste zadovoljni – pa tudi če ste – mi to prosim sporočite po 20.septembru 2010, saj sem do takrat na dopustu in nima nihče pooblastila da namesto mene dviga uradno pošto.

Lep pozdrav, Edo

Poslano:

1x Jože Keber, Meža 10, Dravograd

1x Marjetka Kovač, Meža 10, Dravograd

1x Ministrstvo za gospodarstvo, Tržni inšpektorat RS Ljubljana

1x Obujenke, Blog.siol.net

  • Share/Bookmark

Srečne frizerke

Nedelja, Avgust 8th, 2010

Moja frizerka me ima rada. V 5 minutah zasluži na moji glavi  7,50€ + 0,50€ (napitnina) = 8,00€.  Ko  sedem na njen stol in  me vpraša: »Kako?«, ji zmeraj odgovorim: »Na 3 mm – po celi glavi!«. Ona pa »A ne bo preveč?«. Jaz pa: »Ne, ravno prav bo – če bi bilo po mojem, bi imel ves čas na 3 mm, ampak potem bi moral biti vsak teden pri vas!«

Moja frizerka ne bi imela nič proti tudi če bi me vsak teden strigla, saj bi potem svoj denar zaslužila še prej kot v 5 minutah. Striženje mojih las je res zelo preprosto: zavežeš prt okoli vratu, naravnaš strojček na 3 mm in – bzzz bzzz bzzz – opravljeno je kot  bi mignil.

V tem frizeraju sta pravzaprav dve frizerki. Ena je svetlolasa in zgovorna, druga pa temnolasa in bolj molčeča. Obe me imata radi in tudi jaz imam obe rad. S svetlolasko klepetam, s temnolasko bolj molčim in oboje mi je prav.

Zadnjič pa sem doživel spremembo. Nova frizerka! Majhna okrogla rdečelaska!

»Ah, vi ste!« se me je razveselila  »Saj me poznate –  Majda iz salona Pavla, več let sem vas strigla!«

Kaj je ne bi poznal. V salon Pavla sem se hodil strič več let, ker je bil blizu mojega doma.  Potem pa je hiša dobila novega lastnika, ki je čez noč povišal najemnino, salon so zaprli in Majda je  izgubila službo. Več let je bila brez dela, zdaj pa se ji je ponudila nova priložnost v novem salonu. »Še predstavljate si ne, kako hudo mi je bilo v tem času, ko nisem mogla delati!« mi je rekla, ko mi je zavezovala prt okoli vratu. »Ubogi mož in otroci, ki so me morali prenašati!«

Tudi Majda me je imela zmeraj rada, in v teh letih, ko se nisva videla, se niso njena čustva do mene prav nič ohladila. Vsa je žarela, ko me je strigla, poplesavala je okoli stola in si brundala veselo pesmico, nič se ji ni mudilo končati. Ko je opravila z lasmi, se je lotila še obrvi in kocin v ušesih, še glavo mi je zmasirala in  toliko da me ni cmoknila na plešo!

Srečna frizerka Majda, srečne vse moje frizerke, srečen vsak, ki z veseljem opravlja svoje delo!

(Ne samo da se strižem na balin, sem tudi  plešast in k sreči mojih frizerk prispeva tudi to, da imajo z mano res zelo zelo malo dela!)

  • Share/Bookmark