Knjige na knjižni polici – nič posebnega. Knjige na nočni omarici – nič posebnega. Knjige na plaži – nič posebnega. Knjige v šolski torbi – nič posebnega. Knjige v knjigarni – nič posebnega. Knjige v knjižnici – nič posebnega. Knjige v tiskarni – nič posebnega. To da sem imel pred leti svojo majhno zasebno založbo in tudi sam izdajal knjige – tudi nič posebnega. To da sem tudi sam napisal nekaj knjig – to pa sploh ni nič posebnega.
Tukaj bi pa o knjigah nekaj prav posebnega. S posebnim ponosom bi se rad pohvalil in potrkal po prsih. Se pobahal s svojim življenjskim delom. Opozoril javnost na svoje velike zasluge in na neprecenljivi donesek k slovenski kulturi. Se napihnil kot žaba, da se me ja vidi in opazi. Aplavz, prosim!
Sem reševalec zavrženih knjig. V zadnjih 20 letih sem iz uličnih smetnjakov, komunalnih deponij in skladišč odpadnega papirja rešil že na tisoče, deset tisoče, sto tisoče knjig, ki bi sicer propadle v smeteh ali pa bi jih razrezali in zmleli v mlinih papirniške industrije. Po moji zaslugi so vse te odpisane knjige zaživele svoje drugo življenje na policah zasebnih in javnih knjižnic, šol, antikvariatov, muzejev in arhivov. Tako kot nas zdravniki zdravijo in nam podaljšujejo življenje, tako jaz podaljšujem življenje knjigam in s tem tudi bogatim in lepšam življenje tistim, ki jih berejo za zabavo ali se iz njih učijo.
Ko sem leta 1988 kupil svoj prvi avto, je bila moja prva pot z njim, da sem peljal ženo, otroka in psa na družinski izlet v dolino Radovne. To je bilo v nedeljo, druga pot pa v ponedeljek na jeseniški Dinos. Že prej sem se tja kdaj pa kdaj zapeljal tja z biciklom, malo pobrskal po starem papirju in obesil na balanco kakšno vrečko knjig ali starih razglednic. Ko pa sem prvič prišel z avtom je bila ravno šolska papirna akcija in je bilo odprto tudi popoldne, da so starši, ki so dopoldne v službi, lahko pripeljali zbrani papir. Vse do večera sem na Dinosu pomagal ljudem nositi škatle in zavoje s papirjem iz avtov, pomagal tudi pri tehtanju delavcu pri vagi, časopis in karton sem metal v kason, knjige pa zlagal na poseben kup in v treh, štirih urah se mi jih je nabralo toliko, da bi moja nova katrca skoraj počepnila pod njihovo težo! In tako vsak dan do konca tedna, dokler je trajala papirna akcija. V nekaj dneh sem s starimi knjigami do vrha napolnil drvarnico v stolpnici, kjer smo takrat živeli. Pa še plačal nič nisem zanje, dobil sem jih zastonj, ker sem pomagal pri vagi. Res sem se nagaral s težkimi škatlami, ampak se je splačalo.
Avto mi je omogočil, da sem začel obiskovati tudi druge poslovalnice Dinosa, v Tržiču, Kranju, Škofji loki, Črnučah, občasno pa sem se odpeljal še kam dlje. Prtljažnika sicer nisem vsakokrat do vrha naložil, a ponavadi se je zmeraj kaj našlo – če ne knjige, pa stara pošta, dokumenti, rokopisi, zemljevidi, razglednice, fotografije, znamke… In kmalu sem napolnil tudi mamino drvarnico v sosednem bloku!
Nekako v istem času smo se tudi selili iz večjega stanovanja v mestu v manjše na vasi. Na račun selitve z boljšega na slabše mi je občina dodelila pisarno v kulturnem domu, kjer naj bi se ukvarjal z založništvom, pa sem prej kot v enem letu spoznal, da to ni pravo delo zame. Pisarno sem po hitrem postopku spremenil v bukvarno in začel v njej prodajati knjižne zaklade z Dinosa in Komunale. Dosti bolj prijetno se mi je bilo ukvarjati z bralci in potrošniki knjig kot pa s pisci, tiskarji in knjigarnarji. Pa tudi zaslužil sem več, saj je 300 različnih romanov, priročnikov in slovarjev laže spraviti v promet kot 300 izvodov pesniške zbirke lokalnega pesnika.
Svojo bukvarno sem kasneje preselil z Jesenic v Kranj, pa iz Kranja v Ljubljano, pa iz Ljubljane v Radovljico, pa spet v Ljubljano, pa nazaj na Jesenice, pa od tam spet v Radovljico. Bil sem povprečen pisec, slab založnik in tudi kot antikvar-bukvar nisem ravno najboljši. Komaj se me nekje navadijo, že me ni več, pa tudi če kje ostanem imam ponavadi zmeraj zaprto, doslej so me le redki videli sedeti za pultom in prodajati knjige. Še zmeraj se raje vozim naokrog in plezam po kupih starega papirja na Dinosu in v Surovini. To je včasih kar naporna in nevarna reč, na ljubljanskem Papirservisu me je pred leti skoraj zasulo pod goro papirja, v zadnjem trenutku sem se oprijel ograje in se izkopal ven. Razen tega da ogrožam sebe, oviram tudi delovni proces, zato mi včasih kje tudi odpovedo gostoljubje in zaprejo vrata. – Pa se mi potem odprejo nova vrata v drugi poslovalnici v drugem kraju , celo sami me od kje pokličejo, da pridem po knjige.
Reševanje in zbiranje zavrženih in odpisanih knjig je moje veliko veselje in moje življenjsko delo. Trgovanje pa mi najbrž ni pisano na kožo, saj bi s prodajo knjig moral že zdavnaj obogateti, pa sem od tega prav tako daleč kot sem bil pred 20 leti. Ampak saj ni vse v denarju, tudi zadovoljstvo z dobro opravljenim delom je nekaj vredno.