Jugoslav, Alešev prijatelj

Če bi bilo po maminem, bi imel ime po očetu in bi bil Janez, a je obveljala očetova, ki je svojemu prvorojencu izbral ime, ki bo utrjevalo bratstvo, enotnost in svobodoljubnost naših narodov.

Jugoslav ima prijatelja, ki mu je ime Aleš. Poznata se že zelo dolgo, še iz fantovskih let, ko je Jugoslav hodil vasovat k Aleševim sestram, vse tri so mu bile všeč.  Aleševa mama je predenj zmeraj postavila flašo in potem se ni ganil od mize, dokler je ni spraznil.  Do polnoči in čez je razdiral šale, polno malho jih je imel na zalogi, nikoli mu jih ni zmanjkalo. Ženske, tudi mama, so lulale od smeha, Alešev oče pa je v sosednji sobi škripal z zobmi od besa in ljubosumja, ker ni znal biti tako zabaven  kot »…ta potepenec, ta brezdelnež, ta jebiveter, ta…«  — Ampak Jugoslavu ni nikoli nič rekel, samo molče se je umaknil pred njim v sobo, ko se je prikazal med vrati. Se je pa  potožil Alešu nekega večera, ko so ženske nekam šle in sta moška ostala sama  v hiši. Malo se ga je že nalezel čez dan in so mu popustile zavore, zjokal se je pred Alešem, pred lastnim sinom je hlipal, prebledeval in se tresel kot šiba na vodi… »Da nikoli več ne vidim in ne slišim v svoji hiši tega postopača…tega…klovna…tega… tega…  pizdoliznika…« je lovil sapo, »… Ubil ga bom, kot mačka ga bom zadavil… jajca mu bom odtrgal!« je s pestjo udarjal po mizi.

Po tem očetovem izpadu je Aleš prijatelju še isti dan prepovedal hoditi v hišo. Jugoslav ga je zelo  nerad ubogal in tudi ženske so protestirale: »… Pa tako je prijazen, tako družaben, tako zabaven… Ne pa kot foter, ta puščoba pusta, ki se ne gane od televizije in časopisov!«

Ko se je Jugoslav oženil, je povabil na ohcet vse svoje prijatelje, tudi Aleša. Ženina so krasili ponosno zavihani brki, nevesta je bila lepa,  mila in sramežljiva. Po poroki je opustila študij umetnostne zgodovine in začela delati pri tekočem traku v  Iskri, novopečeni mož  in oče pa je doma kuhal in pazil na otroka. Mlada žena se je s popoldanskih šihtov vračala zmeraj pozneje domov, ob polenajstih zvečer, ob enajstih,  opolnoči, ob enih ponoči – Jugoslav pa je podvomil v njeno zvestobo  šele potem,  ko je bilo prepozno – ko je začela prihajati  šele ob jutranjem svitu, ob petih, šestih, sedmih zjutraj…  Končalo se je tako, da ga je ženin ljubimec  vrgel iz njegovega lastnega stanovanja in ga pahnil po stopnicah. Suhec Jugoslav ni bil kos mišičastemu železokrivcu iz Bosne, priznal je poraz, si obril brke in se preselil nazaj k staršem.

Jugoslav ima zdaj 55 let in  živi skupaj z mamo, ki ima 85 let. Lepo skrbi zanjo, bognedaj da bi zbolela in umrla, potem adijo njena pokojnina, edini vir njegovih dohodkov! Ko je pred leti, malo po očetovi smrti, prodal hišo na Gorenjskem in iz izkupička izplačal brate in sestre, je imel dve možnosti: da kupi manjšo in cenejšo hišo v bližnji vasi ali pa dvosobno stanovanje  v večstanovanjski hiši na Dolenjskem. Odločil se je za Dolenjsko, ker je bilo stanovanje poceni in takoj vseljivo, tiptop opremljeno, s centralno kurjavo in z vsemi priključki. V hiši bi pa moral pred vselitvijo še marsikaj postoriti, tudi centralne ni imela, samo kiperbuš in lončeno peč na drva. Groza ga je obšla že ob sami misli na to, da bi moral v mrzlih zimskih jutrih že navsezgodaj skrbeti za kurjavo, žagati in cepiti drva, čistiti ognjišče in nositi pepel iz hiše, namesto da bi lepo na toplem pod kovtrom do popoldneva bral jutranji časopis. Kaj velik vrt okoli hiše, kaj lepa narava, kaj razgled na Julijce in na Blejsko jezero – nič ni odtehtalo mehko postlanega kavča in zmeraj toplih radiatorjev v Straži pri Novem mestu. Če pa se je potrudil na balkon in stopil na prste, se je iznad strehe  sosednjega bloka  videlo tudi kos Gorjancev. – In mu je zaigralo hribovsko srce!

Nekoč pred  davnimi  leti sta  se  naša prijatelja odpravila na   skupni pustolovski pohod  čez balkanske hribe. Pot sta začela  v Dalmaciji, sredi najbolj vročega poletja. Peklenska vročina, kraška polja in vrtače, kače, kuščarji, kamenjare, zapuščene vasi, spanje na trhlih deskah razpadajočih pastirskih kolib,  za uspavanko pa hrumenje neviht in treskanje strel…  Na večer tretjega dne sta po celodnevni naporni hoji prišla do iste kamnite kapelice, od katere sta zjutraj odšla in kruto spoznanje,  da sta ves ljubi dan zapravila  za hojo v krogu , ju je tako potrlo, da sta se naslednji dan šla tolažit dol k morju. Do večera sta se imela namen vrniti, a Aleš prijatelja na noben  način mi mogel več spraviti nazaj gor v razbeljene skale. Pretežko se mu je bilo posloviti od hladnega karlovačkega piva , čofotanja v morju in poležavanja na plaži, sploh pa od ene mlade Dalmatinke z ogljeno črnimi očmi, pa z joški kot pri mladi kozici  (uporabljamo kasnejši Jugoslavov  opis iz gostilniških družb) , s katero sta se špricala in tunkala v vodi in mu je (seveda samo pod vodo),  tudi že pustila z roko pod kopalke…

Odkar se je Jugoslav odselil na Dolenjsko, se z Alešem bolj malo vidita.  Sploh pa potem, ko se je oženil tudi Aleš. Aleševa žena je Jugoslavu že ob prvem obisku dala vedeti, da ji gre na živce in potem ni več hodil v njuno hišo. Kadar pa le pride na Gorenjsko, se  dobita zunaj v gostilni. Ob njunem zadnjem srečanju sta se – ne prvič! – pošteno sprla. Jugoslav je bil glasen in evforičen, ravno je dobil službo zastopnika neke avstrijske zavarovalnice in Aleša si je izbral za svojo prvo žrtev, pri priči ga je hotel življenjsko, nezgodno in rentno zavarovati, vse naenkrat v enem paketu, iz poslovnega kovčka  je privlekel cel sveženj formularjev in zavarovalnih polic, gostilniška miza je bila skoraj premajhna za toliko papirja.  »Evo, prijateljček«, si je pomel roke,   »samo na tele liste se mi podpiši, deset let boš plačeval premijo, potem boš pa lahko vzel ves denar ven in z obrestmi vred bo naneslo toliko, da boš lahko kupil jahto!«—

»Jebi se s tvojo jahto!« je vzrojil Aleš. »Kaj mi bo jahta čez deset let! Jaz hočem imeti jahto takoj! Zrihtaj mi jahto takoj in jaz bom takoj podpisal vse tele papirje, pa še kakšnega za povrh!«

Jugoslav je že naslednji dan odpovedal službo in od takrat spet živi od mamine pokojnine.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Jugoslav, Alešev prijatelj”

  1. maretutin komentira:

    Zagotovo je včlanjen v DeSUS.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !