Slika

Naša mama jih ima že skoraj devetdeset in zadnje čase nas skrbi za njeno zdravje. Tako kot že večkrat prej, prvič pred 15 leti, ko jo je na prehodu za pešce zbil avto. Imela je kompliciran zlom medenice, bali smo se že, da ne bo nikoli več vstala in hodila, pa se je že čez nekaj mesecev postavila na noge, pri hoji si je najprej pomagala z berglo, potem še nekaj časa s palico – in šele v zadnjem letu vzame spet s sabo palico, kadar gre v mesto po opravkih.

Zaskrbelo nas je tudi pred tremi leti, ko  ji je na hitro oslabelo srce – ko pa je dobila srčni vzpodbujevalnik  je bilo spet vse v redu…

… Do pred kratkim, ko si je pri umivanju otipala bulico v prsih in so  na pregledu  ugotovili, da gre za maligni tumor. Ampak da naj nas ne skrbi preveč, so nas potolažili zdravniki, pri starih ljudeh da gre vse bolj počasi, tudi rak se ne širi tako hitro kot pri mlajših, še cela leta lahko živi s tem, močna zdravila ali kirurški nož  bi ji lahko napravila več škode kot počasi napredujoča bolezen…

 … Pred nekaj dnevi pa je dobila vročino in nas je spet zaskrbelo, sploh pa potem ko se je izkazalo da gre pljučnico.  Ko mi je sestra telefonirala, da so mamo po slikanju pljuč obdržali v bolnici in jo priklopili na kisik, sem vzel v roke mamino sliko, ki je že nekaj let pozabljena in zaprašena ležala na polici v moji spalnici. (Sploh ne vem več, kdaj in kako se je ta slika znašla pri meni in je tudi nisem imel nikoli obešene na zidu – kakor tudi drugih slik ne, saj mi je očitno prenaporno zabiti tudi en sam žebelj v zid in nanj kaj obesiti…)

Slike seveda tudi zdaj nisem obesil na zid, ampak sem samo obrisal prah z nje in jo prislonil h kupu knjig na nočni omarici. Dolgo sem jo gledal in mislil na to, kako se moji mami čas res že počasi izteka, da se bliža ura slovesa in se bomo vsi skupaj , moje sestre in jaz, morali navaditi  na življenje brez nje.

 Potem sem ugasnil luč in zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, sem v postelji ležal napočez in obrnjen proti zidu,  čeprav sem zvečer zaspal v normalni legi, zleknjen po dolžini in obrnjen proti oknu.   Kaj takega se mi že zelo dolgo ni zgodilo, vse od tedaj  ko sva se z ženo – ponavadi po kakšnih akrobatskih različicah Kamasutre –  tudi zjutraj zbujala v kakšnih čudnih legah in pozah: oba napočez, ali z nogami pri vzglavju in z glavama pri vznožju postelje, ali pa eden tako in drugi  tako,  ali pa kar eden čez drugega…

 Poročenemu moškemu se pač ne spodobi, da bi imel v zakonski spalnici obešeno sliko svoje matere – sploh če je ta še živa. Tudi zaradi tega – in se samo zaradi lenobe –  mamine slike nisem obesil na zid niti  potem, ko se je žena odselila od mene in zaživela po svoje. –  Zato, ker sem še zmeraj čakal in upal, da se bo lepega dne  vrnila in se bo moje zakonsko življenje vrnilo na stari tir.

 No, pa sem se že spet zbudil brez žene, sam v veliki zakonski postelji, pa še napočez sem ležal, z obrazom obrnjen proti sliki svoje matere na nočni omarici. Oči sem odprl prav v trenutku, ko je mamino sliko osvetlil zablodeli žarek jutranjega sonca in pomislil sem, da to mora vsekakor nekaj pomeniti. Samo da nisem vedel kaj –  nekaj dobrega ali nekaj slabega?  In šele čez čas, čez nekaj ur, ko je spet zazvonil telefon in je bila spet moja sestra in je povedala, da je z mamo bolje, da je dobila antibiotike in nima več vročine, da je sicer občasno še zmeraj na kisiku, da pa normalno govori in tudi sama vstane iz postelje in gre sama po čaj in na stranišče, pa da so ji obljubili da bo lahko šla že kmalu domov – šele zdaj sem vedel in razumel, kaj mi je zjutraj hotel povedati sončni žarek na mamini sliki: to da bo z mamo še vse v redu in da zvečer pod sliko še ne bo treba prižigati sveče.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Slika”

  1. nevenka komentira:

    Zelo dobro te razumem. Meni je pred leti zelo tragično umrl oče in ostala mi je mama. Vedno so mi bili starši nekam samoumevni in potem sem gledala mojo mamo samo in žalostno, kot da jaz in brat ne sodiva poleg.
    Toliko sva se oba ukvarjala s seboj, da nisva opazila, kako je čas odtekel in kako ima mama danes osemdeset let. In kar naenkrat sem se zavedla, da pravzaprav celo življenje ni imela nič kaj dosti lepega, samo delala je ves čas. Tudi stikov nismo imeli tako zelo pristnih s tisto pravo bližino in zaupanjem, vse je bilo podrejeno eksistenčni varnosti.
    Priznam, da sem začutila globoko slabo vest. In ne v konceptu razmišljanja ali so bili starši dovolj dobri, pač v konceptu, kakšna hči sem.
    Gledam jo vso drobno, s kupom težav, ki jih premaguje bolje od mene in me postane neskončno sram.
    Sedaj poskušam to popraviti. Morda se bova šli tudi slikat. Sploh nimam nobenih slik.

  2. mojči komentira:

    sori ampak tale sentimentalnost je čist odveč, če ne moreš niti lastne mame obiskat ko ji je težko…

  3. nevenka komentira:

    Nimam pojma na koga ta komentar od Mojiči leti. jaz namreč mamo obiskujem vsak dan od kar več ne živim doma.
    Je pa nisem nikoli nikamor peljala, ker tudi sama nisem nikamor hodila, sem bolj samotarski človek in rada v miru kaj delam.
    Sedaj jo poskušam bolj razumeti, čeprav ona mene ni nikoli.
    Šele sedaj jo kdaj pa kdaj presvetli kakšna misel.
    Mislim, da je marsikje tako, da so ljudje na nek način odtujeni.

    Meni se zdi tvoj komentar Mojči, čist odveč, ker se sploh ne nič ne nanaša, na na avtorjev zapis, niti moj komentar, ampak na tvoj oseben domišljiski konstrukt.
    Da pa ljudje čustveno gledajo na svoje življenje, pa pravica vsakogar. Strogo racionalni ljudje so siromaki.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !