Arhiv za Julij, 2010

Pripis k Jugoslavu (iz prejšnjega bloga)

Nedelja, Julij 25th, 2010

V Obujenkah sem doslej priobčil že kar nekaj zgodbic avtobiografskega značaja, avtoportretov, oz.nastavkov za avtoportret (no,včasih tudi za karikaturo, ne jemljem se zmeraj smrtno resno).  Tudi tale Jugoslav bi bil lahko moj avtoportret, vsaj v karakternem, če ne v dobesednem smislu, saj  ležernost in lenoba  tudi meni nista tuji. (To so  nekateri moji bralci in ocenjevalci sicer že opazili in napisali)

  • Share/Bookmark

Jugoslav, Alešev prijatelj

Sobota, Julij 24th, 2010

Če bi bilo po maminem, bi imel ime po očetu in bi bil Janez, a je obveljala očetova, ki je svojemu prvorojencu izbral ime, ki bo utrjevalo bratstvo, enotnost in svobodoljubnost naših narodov.

Jugoslav ima prijatelja, ki mu je ime Aleš. Poznata se že zelo dolgo, še iz fantovskih let, ko je Jugoslav hodil vasovat k Aleševim sestram, vse tri so mu bile všeč.  Aleševa mama je predenj zmeraj postavila flašo in potem se ni ganil od mize, dokler je ni spraznil.  Do polnoči in čez je razdiral šale, polno malho jih je imel na zalogi, nikoli mu jih ni zmanjkalo. Ženske, tudi mama, so lulale od smeha, Alešev oče pa je v sosednji sobi škripal z zobmi od besa in ljubosumja, ker ni znal biti tako zabaven  kot »…ta potepenec, ta brezdelnež, ta jebiveter, ta…«  — Ampak Jugoslavu ni nikoli nič rekel, samo molče se je umaknil pred njim v sobo, ko se je prikazal med vrati. Se je pa  potožil Alešu nekega večera, ko so ženske nekam šle in sta moška ostala sama  v hiši. Malo se ga je že nalezel čez dan in so mu popustile zavore, zjokal se je pred Alešem, pred lastnim sinom je hlipal, prebledeval in se tresel kot šiba na vodi… »Da nikoli več ne vidim in ne slišim v svoji hiši tega postopača…tega…klovna…tega… tega…  pizdoliznika…« je lovil sapo, »… Ubil ga bom, kot mačka ga bom zadavil… jajca mu bom odtrgal!« je s pestjo udarjal po mizi.

Po tem očetovem izpadu je Aleš prijatelju še isti dan prepovedal hoditi v hišo. Jugoslav ga je zelo  nerad ubogal in tudi ženske so protestirale: »… Pa tako je prijazen, tako družaben, tako zabaven… Ne pa kot foter, ta puščoba pusta, ki se ne gane od televizije in časopisov!«

Ko se je Jugoslav oženil, je povabil na ohcet vse svoje prijatelje, tudi Aleša. Ženina so krasili ponosno zavihani brki, nevesta je bila lepa,  mila in sramežljiva. Po poroki je opustila študij umetnostne zgodovine in začela delati pri tekočem traku v  Iskri, novopečeni mož  in oče pa je doma kuhal in pazil na otroka. Mlada žena se je s popoldanskih šihtov vračala zmeraj pozneje domov, ob polenajstih zvečer, ob enajstih,  opolnoči, ob enih ponoči – Jugoslav pa je podvomil v njeno zvestobo  šele potem,  ko je bilo prepozno – ko je začela prihajati  šele ob jutranjem svitu, ob petih, šestih, sedmih zjutraj…  Končalo se je tako, da ga je ženin ljubimec  vrgel iz njegovega lastnega stanovanja in ga pahnil po stopnicah. Suhec Jugoslav ni bil kos mišičastemu železokrivcu iz Bosne, priznal je poraz, si obril brke in se preselil nazaj k staršem.

Jugoslav ima zdaj 55 let in  živi skupaj z mamo, ki ima 85 let. Lepo skrbi zanjo, bognedaj da bi zbolela in umrla, potem adijo njena pokojnina, edini vir njegovih dohodkov! Ko je pred leti, malo po očetovi smrti, prodal hišo na Gorenjskem in iz izkupička izplačal brate in sestre, je imel dve možnosti: da kupi manjšo in cenejšo hišo v bližnji vasi ali pa dvosobno stanovanje  v večstanovanjski hiši na Dolenjskem. Odločil se je za Dolenjsko, ker je bilo stanovanje poceni in takoj vseljivo, tiptop opremljeno, s centralno kurjavo in z vsemi priključki. V hiši bi pa moral pred vselitvijo še marsikaj postoriti, tudi centralne ni imela, samo kiperbuš in lončeno peč na drva. Groza ga je obšla že ob sami misli na to, da bi moral v mrzlih zimskih jutrih že navsezgodaj skrbeti za kurjavo, žagati in cepiti drva, čistiti ognjišče in nositi pepel iz hiše, namesto da bi lepo na toplem pod kovtrom do popoldneva bral jutranji časopis. Kaj velik vrt okoli hiše, kaj lepa narava, kaj razgled na Julijce in na Blejsko jezero – nič ni odtehtalo mehko postlanega kavča in zmeraj toplih radiatorjev v Straži pri Novem mestu. Če pa se je potrudil na balkon in stopil na prste, se je iznad strehe  sosednjega bloka  videlo tudi kos Gorjancev. – In mu je zaigralo hribovsko srce!

Nekoč pred  davnimi  leti sta  se  naša prijatelja odpravila na   skupni pustolovski pohod  čez balkanske hribe. Pot sta začela  v Dalmaciji, sredi najbolj vročega poletja. Peklenska vročina, kraška polja in vrtače, kače, kuščarji, kamenjare, zapuščene vasi, spanje na trhlih deskah razpadajočih pastirskih kolib,  za uspavanko pa hrumenje neviht in treskanje strel…  Na večer tretjega dne sta po celodnevni naporni hoji prišla do iste kamnite kapelice, od katere sta zjutraj odšla in kruto spoznanje,  da sta ves ljubi dan zapravila  za hojo v krogu , ju je tako potrlo, da sta se naslednji dan šla tolažit dol k morju. Do večera sta se imela namen vrniti, a Aleš prijatelja na noben  način mi mogel več spraviti nazaj gor v razbeljene skale. Pretežko se mu je bilo posloviti od hladnega karlovačkega piva , čofotanja v morju in poležavanja na plaži, sploh pa od ene mlade Dalmatinke z ogljeno črnimi očmi, pa z joški kot pri mladi kozici  (uporabljamo kasnejši Jugoslavov  opis iz gostilniških družb) , s katero sta se špricala in tunkala v vodi in mu je (seveda samo pod vodo),  tudi že pustila z roko pod kopalke…

Odkar se je Jugoslav odselil na Dolenjsko, se z Alešem bolj malo vidita.  Sploh pa potem, ko se je oženil tudi Aleš. Aleševa žena je Jugoslavu že ob prvem obisku dala vedeti, da ji gre na živce in potem ni več hodil v njuno hišo. Kadar pa le pride na Gorenjsko, se  dobita zunaj v gostilni. Ob njunem zadnjem srečanju sta se – ne prvič! – pošteno sprla. Jugoslav je bil glasen in evforičen, ravno je dobil službo zastopnika neke avstrijske zavarovalnice in Aleša si je izbral za svojo prvo žrtev, pri priči ga je hotel življenjsko, nezgodno in rentno zavarovati, vse naenkrat v enem paketu, iz poslovnega kovčka  je privlekel cel sveženj formularjev in zavarovalnih polic, gostilniška miza je bila skoraj premajhna za toliko papirja.  »Evo, prijateljček«, si je pomel roke,   »samo na tele liste se mi podpiši, deset let boš plačeval premijo, potem boš pa lahko vzel ves denar ven in z obrestmi vred bo naneslo toliko, da boš lahko kupil jahto!«—

»Jebi se s tvojo jahto!« je vzrojil Aleš. »Kaj mi bo jahta čez deset let! Jaz hočem imeti jahto takoj! Zrihtaj mi jahto takoj in jaz bom takoj podpisal vse tele papirje, pa še kakšnega za povrh!«

Jugoslav je že naslednji dan odpovedal službo in od takrat spet živi od mamine pokojnine.

  • Share/Bookmark

Rojstni dan

Petek, Julij 23rd, 2010

Že lani ob tem času sem  napisal: »Kurc gleda 57. rojstni dan!« Res nimam razloga, da bi zdaj ko imam še eno leto več na grbi ,  napisal  kaj drugega kot: »Kurc gleda 58. rojstni dan!«

Lepo  pa je, na primer,  praznovati 8. rojstni dan.  Prideš iz šole domov in na lepo pogrnjeni mizi te čaka torta z osmimi svečkami, ki jih moraš sam prižgati in potem tudi vse naenkrat sam  upihniti. ( In če ti uspe, si lahko za  nagrado odrežeš največji kos torte!)

Tudi 18. in 28. in celo 38. rojstni dan človeka še ne spravi nujno v slabo voljo… Ampak  potem  te počasi a neizprosno doleti 48…58…68  – in še vsa ta grozna vmesna leta! Kakšna mizerija, kakšen dolgčas, kako dolgočasni in nezanimivi so ljudje v srednjih in poznih srednjih letih!  Na bolje se začne obračati šele,  ko si že res star,  ko jih imaš , recimo, 78…. Ko  pa prilezeš  do  88 ali  celo do  metuzalemskih 98,  si pa itak car, tako visoke starosti pač  ne doživi vsak, in si dvakrat car,  če si se za povrh še sposoben zavrteti na plesišču ali narediti kakšno lažjo telovadno vajo, kot npr. Leon Štukelj.

Sicer imam rojstni dan šele čez en  teden, ampak že zdaj  rečem da ga kurc  gleda, da bo res držalo kot pribito!

  • Share/Bookmark

Slika

Petek, Julij 23rd, 2010

Naša mama jih ima že skoraj devetdeset in zadnje čase nas skrbi za njeno zdravje. Tako kot že večkrat prej, prvič pred 15 leti, ko jo je na prehodu za pešce zbil avto. Imela je kompliciran zlom medenice, bali smo se že, da ne bo nikoli več vstala in hodila, pa se je že čez nekaj mesecev postavila na noge, pri hoji si je najprej pomagala z berglo, potem še nekaj časa s palico – in šele v zadnjem letu vzame spet s sabo palico, kadar gre v mesto po opravkih.

Zaskrbelo nas je tudi pred tremi leti, ko  ji je na hitro oslabelo srce – ko pa je dobila srčni vzpodbujevalnik  je bilo spet vse v redu…

… Do pred kratkim, ko si je pri umivanju otipala bulico v prsih in so  na pregledu  ugotovili, da gre za maligni tumor. Ampak da naj nas ne skrbi preveč, so nas potolažili zdravniki, pri starih ljudeh da gre vse bolj počasi, tudi rak se ne širi tako hitro kot pri mlajših, še cela leta lahko živi s tem, močna zdravila ali kirurški nož  bi ji lahko napravila več škode kot počasi napredujoča bolezen…

 … Pred nekaj dnevi pa je dobila vročino in nas je spet zaskrbelo, sploh pa potem ko se je izkazalo da gre pljučnico.  Ko mi je sestra telefonirala, da so mamo po slikanju pljuč obdržali v bolnici in jo priklopili na kisik, sem vzel v roke mamino sliko, ki je že nekaj let pozabljena in zaprašena ležala na polici v moji spalnici. (Sploh ne vem več, kdaj in kako se je ta slika znašla pri meni in je tudi nisem imel nikoli obešene na zidu – kakor tudi drugih slik ne, saj mi je očitno prenaporno zabiti tudi en sam žebelj v zid in nanj kaj obesiti…)

Slike seveda tudi zdaj nisem obesil na zid, ampak sem samo obrisal prah z nje in jo prislonil h kupu knjig na nočni omarici. Dolgo sem jo gledal in mislil na to, kako se moji mami čas res že počasi izteka, da se bliža ura slovesa in se bomo vsi skupaj , moje sestre in jaz, morali navaditi  na življenje brez nje.

 Potem sem ugasnil luč in zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, sem v postelji ležal napočez in obrnjen proti zidu,  čeprav sem zvečer zaspal v normalni legi, zleknjen po dolžini in obrnjen proti oknu.   Kaj takega se mi že zelo dolgo ni zgodilo, vse od tedaj  ko sva se z ženo – ponavadi po kakšnih akrobatskih različicah Kamasutre –  tudi zjutraj zbujala v kakšnih čudnih legah in pozah: oba napočez, ali z nogami pri vzglavju in z glavama pri vznožju postelje, ali pa eden tako in drugi  tako,  ali pa kar eden čez drugega…

 Poročenemu moškemu se pač ne spodobi, da bi imel v zakonski spalnici obešeno sliko svoje matere – sploh če je ta še živa. Tudi zaradi tega – in se samo zaradi lenobe –  mamine slike nisem obesil na zid niti  potem, ko se je žena odselila od mene in zaživela po svoje. –  Zato, ker sem še zmeraj čakal in upal, da se bo lepega dne  vrnila in se bo moje zakonsko življenje vrnilo na stari tir.

 No, pa sem se že spet zbudil brez žene, sam v veliki zakonski postelji, pa še napočez sem ležal, z obrazom obrnjen proti sliki svoje matere na nočni omarici. Oči sem odprl prav v trenutku, ko je mamino sliko osvetlil zablodeli žarek jutranjega sonca in pomislil sem, da to mora vsekakor nekaj pomeniti. Samo da nisem vedel kaj –  nekaj dobrega ali nekaj slabega?  In šele čez čas, čez nekaj ur, ko je spet zazvonil telefon in je bila spet moja sestra in je povedala, da je z mamo bolje, da je dobila antibiotike in nima več vročine, da je sicer občasno še zmeraj na kisiku, da pa normalno govori in tudi sama vstane iz postelje in gre sama po čaj in na stranišče, pa da so ji obljubili da bo lahko šla že kmalu domov – šele zdaj sem vedel in razumel, kaj mi je zjutraj hotel povedati sončni žarek na mamini sliki: to da bo z mamo še vse v redu in da zvečer pod sliko še ne bo treba prižigati sveče.

  • Share/Bookmark