Oblaki

V mojih okosmatelih, starajočih se ušesih še zmeraj odzvanja leitmotiv moje mladosti, Baudelairova pesem Tujec, v kateri pesnikov alter ego priznava, kako ne ljubi ne očeta ne matere ne sester ne bratov ne prijateljev ne domovine  in tudi ne zlata in lepote, pač pa da ljubi  »oblake, ki plovejo… tam daleč, tam daleč… tiste čudovite oblake!«

Naša srednješolska profesorica književnosti nam je to pesem prebrala z očitnim namenom, da bi nam pisca prikazala v kar se da razštelanem, razpuščenem, zmedenem, obupanem, z eno besedo dekadentnem stanju. Kdo drug če ne dekadent bi po njenem prepričanju lahko razglašal ljubezen do tako meglene in neotipljive tvarine  kot so oblaki in hkrati zanikal tako vsesplošno priznane vrednote kot so starši in domovina.

Meni pa se je zdela – in se mi še zdaj zdi – ta pesem lepa ravno zato, ker se v njej pesnik ne zateka k oblakom v obupu, ker bi ga starši, prijatelji in domovina zavrgli, pač pa je njegova ljubezen opredelitev suverenega posameznika, ki svobodno vrednoti in svobodno izbira in zato nosi tudi vse breme te izbire.

V tem smislu je Baudelairov Tujec predhodnik Camusovega Tujca, ki se je na večer pred svojo usmrtitvijo, »pred nočjo, ki je bila polna znamenj in zvezd, prvič odprl mili brezbrižnosti sveta…« in so »vonjave noči, zemlje in soli svežile njegova senca…«

Človek, ki se do dna zave absurdnosti tega kar živi kot posameznik in kot družbeno bitje,  ni nujno obupan človek. Celo narobe: če je pripravljen to absurdnost ne samo sprejeti, pač pa tudi živeti, doživeti in izživeti, mu lahko postane to doživetje nepresahljiv vir svobode in sreče.

Spoznanje, da je tvoje življenje ravno tako naključno, kratko in nesmiselno kot življenje oblakov na nebu, te lahko grdo udari po glavi.

Toda če bi bili oblaki večni, negibni in nespremenljivi, bi bili le mrtve kulise, ki bi še poudarjale praznoto neba. In zato je prava sreča da sem ranljiv in umrljiv in da ne vem od kod sem in kam grem in kdaj bom dobil na ruleti in kdaj mi bo padel strešnik na glavo.

Prava sreča, res – ker je od negotovosti slabša samo še gotovost, in od smrti nesmrtnost.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Oblaki”

  1. Rada fotografiram oblake. Še raje jih opazujem in se nadejam, da mi

    bodo pokazali človeške, živalske, rastlinske … oblike. Oblaki so svoboda

    brez prestopanja … dokler jim slediš.

    Lep vikend, etorkar.

    Klavdija KIA Zbičajnik

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !