Oče in sin

Prvi prizor:

Tega je že davno, hodil sem v drugi ali tretji letnik poklicne šole, prišel sem iz šole domov, mama je pri štedilniku pripravljala kosilo, oče je ležal na kavču in bral časopis. Potem  ko je mama nekam šla in  sem pri mizi srebal juho, je oče odložil časnik, vstal s kavča, me pogledal iznad očal in  rekel: »Ti, kaj pa ti sploh počneš v življenju? A kje delaš? A hodiš v šolo? A počneš kaj drugega, povej mi, res me zanima…«

Drugi prizor je s pokopališča,  dvajset let po očetovi smrti.  Tja sem peljal svojo znanko, ki se je pred odhodom nazaj v Nemčijo, kjer živi, želela ustaviti še na grobu svojega sina, ki je nekaj let prej napravil samomor.

»Medtem ko bom jaz pri Sandiju« (njenem sinu, op.p.), je rekla znanka, »greš lahko ti k tvojemu očetu, a ni tudi on tukaj pokopan? Čez pol ure pa se dobiva na parkirišču pri avtu, a je prav ?«

»Dobra ideja,«  sem rekel, »samo res ne vem, kje je očetov grob. Po pogrebu me ni bilo nikoli več  sem, za grob so vsa ta leta skrbele mama in sestre.  Pa zdaj je tudi vse drugače tukaj, pokopališče so razširili, veliko je novih grobov, nič več se ne znajdem…«

Tretji prizor. (Če bi upoštevali kronologijo, bi to moral biti  drugi prizor, a naj bo tako kot pač  je):

Sedela sva v gostilni pri flaši vina, moj oče in jaz, in razpravljala o razmerah na Poljskem, o Lechu Walensi, Solidarnosti, generalu Jaruzelskemu,  Brežnjevu, … Najina debata  je bila vroča in glasna, jaz sem zagovarjal Solidarnost, oče pa Jaruzelskega in Ruse, zavzemal se je za trdnost in enotnost Varšavskega pakta, skrbela ga je usoda mednarodnega socializma…

— — —

»Sin moj, bil sem tvoj oče, živela sva pod isto streho, pa nisem vedel ali hodiš v šolo ali tovarno, ali počneš kaj drugega kadar te ni doma.«

»Oče, tvoj sin sem,  pa grem dvajset let po tvoji smrti prvič na tvoj grob in ga seveda ne najdem po tolikem času. Odkar ležiš tu (kjer te ne najdem), ti nisem še nikoli prižgal sveče  in zamenjal rož v nagrobni vazi.«

»Slab oče in slab sin, bi kdo rekel, sploh se ne zanimata eden za drugega, drug mimo drugega živita…«

»Pa kaj nama to mar, midva že veva, za kaj se gre«

»Sin, nikoli te nisem nič spraševal, pa  ne zato, ker se ne bi zanimal zate, ampak…«

»… Vem oče,  tvoj sin sem, tvoja kri, zmeraj si mi zaupal, nikoli te ni nič skrbelo zame, zmeraj si verjel, da bom vse napravil tako kot je prav, pa  če so te drugi še tako opominjali da delam  kaj narobe«

»Ja, zmeraj sva se razumela, pa tudi če nisva nič rekla.«

»Nasploh sva se bolj malo pogovarjala…«

»Včasih pa le. A se spomniš tiste debate o Poljski?«

»Seveda se spomnim, oče. A si videl, kako so naju gledali pri sosednjih mizah, kar čakali so, da bova razbila kakšen kozarec  in si skočila v lase. Midva sva bila pa le vesela, da sva po dolgem času spet skupaj v gostilni,  delala sva teater, vpila sva drug na drugega, v resnici nama je bilo pa eno figo mar ali bo na Poljskem zmagal Jaruzelski ali Walensa …«

»Ti si me povabil na pijačo, res sem bil vesel, hvala ti.«

»Tudi tebi hvala, oče. Hvala ti da si bil z mano in da si še zmeraj vsak dan z mano, čeprav te že toliko časa ni več, hvala ti da si mi dovolil odrasti, hvala ti, da si me naučil živeti (čeprav me nisi nikoli nič učil!) , hvala ti za vse.«

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Oče in sin”

  1. vlatka komentira:

    To me pa spominja na nekaj znanega.
    Čeprav se mi zdi, da je Sandi njen mož in ne sin. Pokojni sin.
    Ki je nehote sprožil samomor.
    Sin.
    In je šlo potem vse v “franže”.
    Med staršema.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !