Majhni psi

Z majhnimi psi ni nobenih težav. Hitro se prilagodijo vsakemu podnebju in okolju. Ni jim treba natikati verige in nagobčnika, saj niso nikomur nevarni. Leno in zadovoljno dremljejo v dobrotni senci  gospodarjeve naklonjenosti, ki so si jo prislužili z neomajno zvestobo in poslušnostjo.

Majhni psi so skromni. Njihova najljubša jed so drobtinice z gospodarjeve mize, najljubša dišava pa gospodarjev prdec po obilnem kosilu.

Majhni psi so plašni in nezaupljivi. Zavedajo se, da je njihova varnost odvisna od gospodarjeve varnosti, zato v vsakem beraču, ki potrka na vrata, vidijo konjederca, v vsakem  inozemcu vohuna, v vsakem akviziterju oznanjevalca krive vere.

Majhni psi se bojijo tudi velikih psov in se jih zato na daleč izogibajo. Včasih pa celo zalajajo nanje – izza plota.

Majhni psi imajo izostren voh, s katerim nemudoma zaznajo vsako spremembo v ozračju in takoj uganejo, kam piha veter.

Majhnim psom daleč nese, ker nikoli ne ščijejo proti vetru.

Majhni psi so prepričani da veliko majhnih pameti zaleže za eno veliko, zato jih nikoli ne slišiš reči: »Jaz mislim«, pač pa zmeraj: »Mi mislimo«

Majhni psi tudi lajajo v množini. Ne rečejo: »Jaz, Piki«, ali »Jaz, Floki«, pač pa »Mi, psi.«

Majhni psi zmeraj govorijo resnico. Če vprašaš majhnega psa, kaj je njegova resnica, ti bo odgovoril »Hov!« Če vprašaš drugega, boš slišal enak odgovor: »Hov!« – če tretjega:«Hov!«

»Hovhovhov!« – to je resnica majhnih psov.

Majhni psi so tudi za pravico. Njihova edina in najsvetejša pravica je dolžnost ubogati gospodarja.

Največja sreča za majhnega psa: imeti gospodarja, ki  medtem ko  tepe, včasih tudi malo poboža.

Največja nesreča: ostati brez gospodarja.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !