Nepozabne počitnice

Junij je že, prihaja poletje, čas počitnic. Tale zgodbica je od lani, lahko pa da tudi od predlani, ko še ni bilo gospodarske krize in smo si lahko privoščili kak teden dopusta tudi v ta boljšem hotelu in nam ni bilo treba ravno mrzlično razmišljati o tem, koliko nas bo stala večerja in pijača, kadar smo z gospo  šli  zvečer ven.

Kako bo pa z letošnjimi počitnicami, bomo pa še videli.

NEPOZABNE POČITNICE

 Ko mi je žena povedala, da ima prijatelja (ja, ljubimca, takoj sem vedel, koliko je ura!), sem jo za en teden odpeljal v Portorož, z obupno željo, da bi ji ga izbil iz glave, da bi ji dopovedal, kako zelo jo imam rad in kako zelo trpim zaradi njene nezvestobe. Vsak večer sem jo vodil v hotelsko restavracijo na večerjo ob vinu in svečah, od prodajalk cvetja, ki so hodile od mize do mize, sem kupoval in ji poklanjal rdeče in rumene rože (rdeče kot ljubezen, rumene kot ljubosumje), preigraval sem vse registre, trudil sem se biti sproščen, zabaven in duhovit, pa tudi romantičen, gledal sem ji v oči, jo prijemal za roke, obujal spomine na lepe trenutke, ki sva jih v 20 letih zakona preživala skupaj – in z grozo ugotavljal, da se moja žena teh trenutkov le zelo bledo spominja, pa da se ji sploh ne zdijo tako zelo lepi kakor meni. Ko sva se po večerji in sprehodu po obali vrnila v hotelsko sobo, sem jo hotel objeti in poljubiti, ona pa  me je nestrpno odrinila, brez besed odvlekla jogi iz svoje postelje (že prej sem ji moral obljubiti, da bom najel sobo z dvema ločenima posteljama), in si napravila ležišče zunaj na balkonu.

 Tako kot prvi večer je bilo tudi vse do konca najinih portoroških počitnic, v katerih naj bi si spet pridobil izgubljeno ljubezen svoje žene. Vse noči me je puščala samega v sobi in spala na balkonu. Takoj pa ko sva se vrnila domov,  je za tri dni izginila kot kafra, ne da bi mi povedala kam in s kom. To sem izvedel šele ko se je vrnila, mirno mi je priznala, da je bila s prijateljem v Rogaški slatini. Ko sem jo še vprašal, če je tudi tam spala na balkonu, mi je rekla, kaj pa ti misliš, seveda ne, vreme je bilo hladno in deževno, kdo pa v takem spi na balkonu, konec koncev pa sva bila v  privatni sobi in ne v hotelu,  in  tam balkona sploh ni bilo!

 Nakar se mi je strgal film, prevrnil sem mizo, zgrabil stol in ga treščil v sobno ogledalo, sesul televizor, strgal zavese s karnis, izpulil lestenec s stropa, razbil pa sem tudi nekaj vaz in keramične posode. Žena je poklicala 113, prišli so policaji in mi naložili 300€ kazni zaradi razgrajanja in ogrožanja žene. (Še dotaknil se je nisem, kaj šele udaril – je pa res, da ji je priletel v nogo kos razbite vaze.) Če pa bom  nadaljeval s takim početjem, so mi še zagrozili preden so šli, pa bom dobil tudi prepoved približevanja  in potem se lahko za nekaj časa kar izselim!

 Imel sem najboljši namen, da preživim z ženo sanjske in nepozabne počitnice v pristanišču rož. Končalo se je pa tako, kot se pač je. Če že ne sanjsko, pa vsekakor nepozabno. Teh počitnic zares ne bom nikoli pozabil. Kadarkoli se spomnim nanje, tudi sredi najbolj vročega poletja, me leden mraz strese do kosti.

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “Nepozabne počitnice”

  1. sosedi komentira:

    “Nakar se mi je strgal film, prevrnil sem mizo, zgrabil stol in ga treščil v sobno ogledalo, sesul televizor, strgal zavese s karnis, izpulil lestenec s stropa, razbil pa sem tudi nekaj vaz in keramične posode. Žena je poklicala 113, prišli so policaji in mi naložili 300€ kazni zaradi razgrajanja in ogrožanja žene. (Še dotaknil se je nisem, kaj šele udaril – je pa res, da ji je priletel v nogo kos razbite vaze.) Če pa bom nadaljeval s takim početjem, so mi še zagrozili preden so šli, pa bom dobil tudi prepoved približevanja in potem se lahko za nekaj časa kar izselim!”

    Tega pa zadnjič na sodišču nisi omenil sodnici, pa večkratnih groženj in žaljenj sosedov tudi nisi omenil, ko ti je sodnica zastavila vprašanje če si dobil v preteklosti že kakšno kazen zaradi JRM-ja, takrat si mirno odgovoril da ne, sedaj pa tukaj pišeš čisto druge zadeve.
    Lepo je spremljati ta blog. Samo upam da bo v kratkem kakšna prava oseba prebrala ta blog.

  2. etorkar komentira:

    Ko sem bil pri 5 ali 6 letih prvič v kinu (bilo je v Železnikih in vrteli so Tri mušketirje), sem se od strahu skril pod sedež, ko so med jahanjem skozi gozd mušketirji padli v sovražno zasedo. Tako sem se vživel v film, da sem verjel, da je vse res! Na to se večkrat spomnim, odkar pišem bloge in berem komentarje svojih bralcev. Najboljši so bralci, ki te berejo zares in dobesedno (ti verjamejo na vsako besedo). Sosedi, vi ste moji najboljši bralci!

  3. sosedi komentira:

    To pa ni lepo da brišeš komentarje, si pozabil kaj si napisal v prejšnjih blogih (ne bom brisal komentarjev), te moram citirati ?

    http://img64.imageshack.us/img64/4818/torkarbrisekomentarje.jpg

  4. sosedi komentira:

    Te moram citirat, da bos nehal brisati komentarje:
    (v odgovoru Morrison-u)

    etorkar komentira:
    15.05.2010 na 19:39

    Odobrim in objavim vse komentarje na moje pisanje, tudi anonimne in tudi če mi niso všeč.

    Boš zdaj požrl svojo besedo ?

  5. bistra komentira:

    Tvojemu pisanju sem se zopet nasmejala. “Sosedi ” pozorno bereta- berejo, no tudi to je u redu, vsaj slovenski nacionalni šport ne bo izumru!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !