Čudovita Jugoslavija

Bojte se človeka ene knjige! Bojte se človeka, ki prisega samo na Biblijo, Koran, Talmud,  Komunistični manifest, Prešernove Poezije , Zaratustro, Mein Kampf,  Relativnostno teorijo, Strojniški priročnik… Ki zna to eno knjigo na pamet in jo tudi drugim vsiljuje kot božji zakon, od tisoč in tisoč  drugih knjig pa se mu pa ne zdi vredno prebrati in poznati  ene same vrstice!

 Delam v antikvariatu, ves čas imam opravka s knjigami in ljudmi in tudi pri mojem delu mi gredo najbolj na živce ljudje, ki pridejo do mene s par knjigami ali celo z eno samo knjigo in bi radi s to revščino celo še kaj zaslužili! Zadnjič enkrat ko sem se ravno pripravljal da neham delati in grem domov, mi je uletela ena ženska s knjigo Čudovita Jugoslavija. Vprašala me je, koliko bi plačal zanjo in ko sem ji rekel da nič,  je bila kar malo užaljena, kar ni mogla verjeti, da tako velika in lepa knjiga s toliko lepimi slikami ne bi bila nič vredna, po njenem bi morala dobiti zanjo vsaj 10 ali 15€.  Predlagal sem ji menjavo, da vzame v zameno kakšen popularni roman, navodila za ženska ročna dela, kuharico ali kaj takega, pa ji tudi to ni bilo všeč. Knjigo je položila na mizo, rekoč da mi jo pusti zastonj in po tem  kako je to rekla in kako je zaprla vrata za sabo, mi je bilo jasno, da ne bo nikoli več prestopila praga moje štacune.

 Naslednji dan sem imel bolj malo strank in sem preganjal dolgčas z listanjem po knjigi Čudovita Jugoslavija. Tudi če ne štejem posnetkov spomenikov revoluciji in blokovskih naselij v glavnih mestih jugoslovanskih republik, je v knjigi res veliko lepih slik. Nič čudnega, Jugoslavija je bila slikovita dežela, na vsakem koraku so se ponujali raznovrstni fotografski motivi. To vem iz lastne izkušnje. Ko so  pred 30 leti moji vrstniki hipači  bluzili po Maroku, Indiji in Nepalu in so moji vrstniki hribolazci v triglavskih strminah sanjali o Andih in Himalaji, (razen Paklenice in Durmitorja jugoslovanskih hribov od Kolpe navzdol sploh poznali niso!),  sem  hodil po Gorskem Kotarju, Velebitu  (10 dni od Paklenice do Senja!), Sinjajevini, Bjelasici, Visočici, Treskavici  , Komovih, Šar planini,  namakal ožuljene noge in  preznojene nogavice v Vranskem, Blidinjem, Tikveškem in Dojranskem  in še v kakšnih manjših in bolj skritih jezerih, se vozil s splavi po Drini in Tari in s ciganskimi vozovi po Sandžaku in Kosovu, plašil črede svinj, ki so krulile po prašnih kolovozih odročnih mariovskih vasi, prijateljeval s pastirji (in se spogledoval s pastiricami), bedel z njimi pri ognjih in čuval črede pred volkovi, prenočeval v pastirskih kolibah  ali  na kupih sena pod milim nebom,  se na  ulcinjski plaži udeležil fantovske tekme v skoku v daljino z mesta (2.mesto med 20 nastopajočimi!), ugotavljal razliko med okusom srbskega  prebranca in makedonskega tavče gravčeja, in reševal domačo nalogo, ki  mi jo je naložila skupina Albancev v neki prizrenski kavarni: kaj bi bilo, če bi vsi Kosovci prišli v Slovenijo in vsi Slovenci na Kosovo. (Z odgovorom, da bi iz Slovenije najbrž nastalo Kosovo in iz Kosova Slovenija,  moji sogovorniki niso bili najbolj zadovoljni, toliko da me niso vrgli iz kavarne!)  Bil sem popotnik in ne turist, ponavadi niti fotoaparata nisem imel s sabo, če pa bi ga, bi naredil posnetkov za pet ali deset Čudovitih Jugoslavij.

 Ženske , ki mi je prinesla to  knjigo (slovenska izdaja iz l.1982, obseg 265 strani, veliki format), nisem opetnajstil, ta knjiga res nima  tržne vrednosti. Čudovite Jugoslavije pa itak ne bom prodajal,  ampak jo bom obdržal zase. Za spomin na čase, ko smo še imeli državo, ki  je bila  na šolskem globusu  vidna tudi s prostim očesom, državo,  ki je imela svojo  težo,  prostornino in površino,  ki je imela za povrh še lepo in prepoznavno ime,  ki je bila v političnem pogledu seveda diktatura, (ampak drugače sploh ni moglo biti, vse te različnosti in raznovrstnosti je lahko obdržal skupaj samo prosvetljeni diktator, to se je izkazalo potem, ko ga ni bilo več)

 Na osamosvojitvenem referendumu  konec decembra l.1990 sem glasoval proti odcepitvi Slovenije od Jugoslavije. Čez nekaj mesecev, ko sem na lastne oči in ušesa spremljal vojaška letala v nizkem preletu Gornjesavske doline, pa je tudi meni trdobučnežu  kapnilo, da je z Jugoslavijo nepreklicno konec. Država, ki je že tako zabredla, da jo  pred lastnim ljudstvom brani in ustrahuje njena lastna ljudska armada, je res zapravila že čisto vse šanse!

 Jugoslavija je zgodovina, zmeraj bolj tudi  mit in legenda.  Atlantida, Obljubljena dežela, Eldorado,  Indija Koromandija, Jugoslavija… Čudovita Jugoslavija.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Čudovita Jugoslavija”

  1. niko komentira:

    Vedno cenim drzne, poštene in svojske zapise in misli.

    Kaj bi svet brez takih?

  2. Tibor Jablonsky komentira:

    ….svet bi bankrotiral…v vseh pogledih.

  3. Bojan M komentira:

    Lep zapis, prebral sem ga z užitkom. Odlično ste zadeli “odhod” Jugoslavije med mite in legende. Ko vidim, kako zgledata mladost in šolanje (oz. priprava na življenje) sedaj, je bila Jugoslavija po poznih 60-tih za nas dejansko prava Indija Koromandija.
    LP

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !