Arhiv za Junij, 2010

Oblaki

Petek, Junij 11th, 2010

V mojih okosmatelih, starajočih se ušesih še zmeraj odzvanja leitmotiv moje mladosti, Baudelairova pesem Tujec, v kateri pesnikov alter ego priznava, kako ne ljubi ne očeta ne matere ne sester ne bratov ne prijateljev ne domovine  in tudi ne zlata in lepote, pač pa da ljubi  »oblake, ki plovejo… tam daleč, tam daleč… tiste čudovite oblake!«

Naša srednješolska profesorica književnosti nam je to pesem prebrala z očitnim namenom, da bi nam pisca prikazala v kar se da razštelanem, razpuščenem, zmedenem, obupanem, z eno besedo dekadentnem stanju. Kdo drug če ne dekadent bi po njenem prepričanju lahko razglašal ljubezen do tako meglene in neotipljive tvarine  kot so oblaki in hkrati zanikal tako vsesplošno priznane vrednote kot so starši in domovina.

Meni pa se je zdela – in se mi še zdaj zdi – ta pesem lepa ravno zato, ker se v njej pesnik ne zateka k oblakom v obupu, ker bi ga starši, prijatelji in domovina zavrgli, pač pa je njegova ljubezen opredelitev suverenega posameznika, ki svobodno vrednoti in svobodno izbira in zato nosi tudi vse breme te izbire.

V tem smislu je Baudelairov Tujec predhodnik Camusovega Tujca, ki se je na večer pred svojo usmrtitvijo, »pred nočjo, ki je bila polna znamenj in zvezd, prvič odprl mili brezbrižnosti sveta…« in so »vonjave noči, zemlje in soli svežile njegova senca…«

Človek, ki se do dna zave absurdnosti tega kar živi kot posameznik in kot družbeno bitje,  ni nujno obupan človek. Celo narobe: če je pripravljen to absurdnost ne samo sprejeti, pač pa tudi živeti, doživeti in izživeti, mu lahko postane to doživetje nepresahljiv vir svobode in sreče.

Spoznanje, da je tvoje življenje ravno tako naključno, kratko in nesmiselno kot življenje oblakov na nebu, te lahko grdo udari po glavi.

Toda če bi bili oblaki večni, negibni in nespremenljivi, bi bili le mrtve kulise, ki bi še poudarjale praznoto neba. In zato je prava sreča da sem ranljiv in umrljiv in da ne vem od kod sem in kam grem in kdaj bom dobil na ruleti in kdaj mi bo padel strešnik na glavo.

Prava sreča, res – ker je od negotovosti slabša samo še gotovost, in od smrti nesmrtnost.

  • Share/Bookmark

Oče in sin

Sreda, Junij 9th, 2010

Prvi prizor:

Tega je že davno, hodil sem v drugi ali tretji letnik poklicne šole, prišel sem iz šole domov, mama je pri štedilniku pripravljala kosilo, oče je ležal na kavču in bral časopis. Potem  ko je mama nekam šla in  sem pri mizi srebal juho, je oče odložil časnik, vstal s kavča, me pogledal iznad očal in  rekel: »Ti, kaj pa ti sploh počneš v življenju? A kje delaš? A hodiš v šolo? A počneš kaj drugega, povej mi, res me zanima…«

Drugi prizor je s pokopališča,  dvajset let po očetovi smrti.  Tja sem peljal svojo znanko, ki se je pred odhodom nazaj v Nemčijo, kjer živi, želela ustaviti še na grobu svojega sina, ki je nekaj let prej napravil samomor.

»Medtem ko bom jaz pri Sandiju« (njenem sinu, op.p.), je rekla znanka, »greš lahko ti k tvojemu očetu, a ni tudi on tukaj pokopan? Čez pol ure pa se dobiva na parkirišču pri avtu, a je prav ?«

»Dobra ideja,«  sem rekel, »samo res ne vem, kje je očetov grob. Po pogrebu me ni bilo nikoli več  sem, za grob so vsa ta leta skrbele mama in sestre.  Pa zdaj je tudi vse drugače tukaj, pokopališče so razširili, veliko je novih grobov, nič več se ne znajdem…«

Tretji prizor. (Če bi upoštevali kronologijo, bi to moral biti  drugi prizor, a naj bo tako kot pač  je):

Sedela sva v gostilni pri flaši vina, moj oče in jaz, in razpravljala o razmerah na Poljskem, o Lechu Walensi, Solidarnosti, generalu Jaruzelskemu,  Brežnjevu, … Najina debata  je bila vroča in glasna, jaz sem zagovarjal Solidarnost, oče pa Jaruzelskega in Ruse, zavzemal se je za trdnost in enotnost Varšavskega pakta, skrbela ga je usoda mednarodnega socializma…

— — —

»Sin moj, bil sem tvoj oče, živela sva pod isto streho, pa nisem vedel ali hodiš v šolo ali tovarno, ali počneš kaj drugega kadar te ni doma.«

»Oče, tvoj sin sem,  pa grem dvajset let po tvoji smrti prvič na tvoj grob in ga seveda ne najdem po tolikem času. Odkar ležiš tu (kjer te ne najdem), ti nisem še nikoli prižgal sveče  in zamenjal rož v nagrobni vazi.«

»Slab oče in slab sin, bi kdo rekel, sploh se ne zanimata eden za drugega, drug mimo drugega živita…«

»Pa kaj nama to mar, midva že veva, za kaj se gre«

»Sin, nikoli te nisem nič spraševal, pa  ne zato, ker se ne bi zanimal zate, ampak…«

»… Vem oče,  tvoj sin sem, tvoja kri, zmeraj si mi zaupal, nikoli te ni nič skrbelo zame, zmeraj si verjel, da bom vse napravil tako kot je prav, pa  če so te drugi še tako opominjali da delam  kaj narobe«

»Ja, zmeraj sva se razumela, pa tudi če nisva nič rekla.«

»Nasploh sva se bolj malo pogovarjala…«

»Včasih pa le. A se spomniš tiste debate o Poljski?«

»Seveda se spomnim, oče. A si videl, kako so naju gledali pri sosednjih mizah, kar čakali so, da bova razbila kakšen kozarec  in si skočila v lase. Midva sva bila pa le vesela, da sva po dolgem času spet skupaj v gostilni,  delala sva teater, vpila sva drug na drugega, v resnici nama je bilo pa eno figo mar ali bo na Poljskem zmagal Jaruzelski ali Walensa …«

»Ti si me povabil na pijačo, res sem bil vesel, hvala ti.«

»Tudi tebi hvala, oče. Hvala ti da si bil z mano in da si še zmeraj vsak dan z mano, čeprav te že toliko časa ni več, hvala ti da si mi dovolil odrasti, hvala ti, da si me naučil živeti (čeprav me nisi nikoli nič učil!) , hvala ti za vse.«

  • Share/Bookmark

Fejst fant, pravzaprav baraba

Torek, Junij 8th, 2010

Ko pišem blog, pišem svojo fiktivno avtobiografijo. Imam pa nekaj bralcev in dopisovalcev, ki me očitno zelo dobro poznajo in vedo celo več o meni kot jaz sam,  ti me sproti popravljajo in iz njihovih komentarjev nastaja moja prava, tako rekoč uradna biografija. Tako vzporedno nastajata dve biografiji, ena je taka kot se vidim sam, druga pa taka kot me vidijo drugi. Pri pisanju svoje »avtobiografije« se včasih pozabavam tako, da namerno prišilim kakšno krepko na svoj račun, seveda  pa na koncu zmeraj  poskrbim, da  izpadem kot fejst  fant, čeprav včasih tudi malo robat in prismojen.

Ko pa berem ono drugo biografijo me včasih popadeta sveta jeza in užaljenost, češ to pa ni res, tako grd pa že nisem. Saj me niti zelo ne gane , če me imajo za neurejenega, trmastega, neprilagodljivega, nepreračunljivega,  zanemarjenega, lenega… neumnega, zmedenega, naivnega,  smešnega… Do živega pa mi pride, kadar mi pripisujejo zlobo, prevarantstvo, pohlepnost, škodoželjnost, pokvarjenost…

Potem si pa rečem:  Zakaj pa ne?  Če pristajam na to, da sem neurejen in zanemarjen lenuh, zakaj pa ne bi bil tudi zloben in pohlepen prevarant? Je pa že nekaj na tem, če me drugi vidijo tako. In zaključim:  Človek sem, nič človeškega mi ni tuje, fejst fant sem in tudi velika baraba.

  • Share/Bookmark

Koča na Pokljuki

Ponedeljek, Junij 7th, 2010

Ne hodim v službo. Ko sem začel po srednji šoli sam skrbeti zase, sem  v manj kot petih letih zamenjal več kot deset služb, potem me pa niso že nikjer več vzeli,  saj je delodajalcem že bežen pogled v mojo delovno knjižico zadoščal za izračun, da bi tudi pri njih le težko zdržal kaj več kot pol leta. Postal sem privatnik in to sem zdaj že skoraj 30 let.

Ne dobivam plače. Kadar me kdo vpraša, koliko zaslužim, mu rečem naj vpraša mojo računovodkinjo. Tega sam res ne vem. Ne vem niti  koliko imam na banki in koliko v denarnici. Bi moral pogledat. Najbrž ne kaj dosti, saj mi ni udobno sedeti na denarju in se ves čas trudim da ga sproti zapravim.

Odkar sem privatnik, sem si samo enkrat zaželel nazaj v službo. Posli mi niso šli dobro, imel sem majhnega otroka, žena me je gnjavila zaradi denarja in prijavil sem se za službo nadzornika v Triglavskem narodnem parku. Niso me vzeli, ker nisem bil lovec. Čeprav v  razpisu ni bilo tega pogoja, so mi na upravi parka naknadno povedali, da so vsi njihovi poklicni nadzorniki tudi lovci.

Tako mi je padel v vodo lep načrt, kako se bom s službenim džipom vozakal  po gmajnah in planšarijah pod Triglavom, podpiral šanke v planinskih kočah, pokušal sir in žganje pri bohinjskih pastirjih, prijateljeval z živino na pašnikih, stikal za borovnicami, gobami in zdravilnimi zelišči, se z vetrom v laseh razgledoval po gorskih vršacih – pa še plačo bi dobival za vse to.

Ko sem se lani ob tem času enkrat spet malo bolj posvetil denarnim zadevam,  sem bil veselo presenečen, saj sem nepričakovano ugotovil, da imam na kontu precej večjo vsoto  kot sem si pa predstavljal. Nekaj dni sem mrzlično tuhtal, kaj naj s tem bogastvom, potem sem se pa odločil. Poklical sem znanca, ki mi je že večkrat ponudil v najem svojo kočo na Pokljuki, še isti dan sva sklenila pogodbo, najel sem za tri leta, plačal za eno leto vnaprej in dobil sem ključ.

Zdaj lahko počnem vse, kar sem si nekoč želel početi kot uslužbenec TNP, le da za to nisem plačan. Pa saj je še bolje tako, plača pomeni  tudi obveznost, tako pa lahko pokljuški gorski mir uživam popolnoma neobvezno.

Sploh pa, ker mi gre spodaj v dolini zmeraj bolj vse narobe in imam počasi res že vsega čez glavo.

  • Share/Bookmark

Higienski dotik

Petek, Junij 4th, 2010

Ali zakaj sem se odklopil z Netloga in se priklopil na Siol.

Netlog je zares superhigienična iznajdba. Gužva, vse polno ljudstva okrog tebe, nešteto prijateljev in prijateljic, pa nikomur ne smrdijo noge, nikomur se ne spahuje po čebuli, ozračje je kristalno čisto, nobenih virusov, nobenih bakterij, varen si i pred naglavnimi i pred ta spodnjimi ušmi, kondomi ostajajo nedotaknjeni v embalaži, še prehlada se ne moreš nalesti, kaj šele sifilisa ali aidsa. Nihče te ne žica za čik ali pir, nihče te ne more na gobec, če pa ti kdo verbalno zateži, ga enostavno izklopiš in brišeš s spiska. Prijatelji sadijo rožice, prijateljice vežejo otrobe, poezija, sončni zahodi, babičini recepti za krhe flancate, kužki, mucki, papagaji, osamljena srca, v srčke sfrizirane češplje, dobro jutro, lahko noč, en sam sterilni fuk.

Nergaških starcev in uporniških mladcev, ki bi lahko tako razmišljali, pač ni na Netlogu. Ni jim treba iskati knofa za odklop. So že vnaprej odklopljeni. Andreja, vseeno ti hvala za dober nasvet. Ko bova oba odklopljena, se pa mogoče zares srečava. In se zares dotakneva.

(Neodposlano pismo neznani internetni prijateljici, ki sem jo nekje pustil samo)

  • Share/Bookmark

Blogi, komentarji

Četrtek, Junij 3rd, 2010

Od zdaj naprej brišem vse komentarje, ki se ukvarjajo z mojo osebo  in ne z mojimi blogi. Sem že kar nekaj časa na svetu, v življenju sem marsikomu marsikaj rekel, (doma, na ulici, v gostilni, tudi na sodišču), na tem mestu pa odgovarjam samo za tisto, kar napišem v svojem blogu. Pred časom so moje zapise v Obujenkah odkrili neki »sosedi« in neki »morrisoni«, ki me očitno poznajo tudi osebno (in me imajo očitno tudi zelo v želodcu!). Ti komentatorji mešajo moko in fižol,  moje javno pisanje in moje zasebno (družinsko, sosedsko, poslovno) življenje. Plus tega počnejo to anonimno, izza plota. Če že vlagate trud v modeliranje mojega osebnega psihološkega in moralno-etičnega profila, se pod svojo stvaritev vsaj podpišite.Če ima portretiranec ime in priimek, ga ima tudi portretist!

  • Share/Bookmark

Majhni psi

Četrtek, Junij 3rd, 2010

Z majhnimi psi ni nobenih težav. Hitro se prilagodijo vsakemu podnebju in okolju. Ni jim treba natikati verige in nagobčnika, saj niso nikomur nevarni. Leno in zadovoljno dremljejo v dobrotni senci  gospodarjeve naklonjenosti, ki so si jo prislužili z neomajno zvestobo in poslušnostjo.

Majhni psi so skromni. Njihova najljubša jed so drobtinice z gospodarjeve mize, najljubša dišava pa gospodarjev prdec po obilnem kosilu.

Majhni psi so plašni in nezaupljivi. Zavedajo se, da je njihova varnost odvisna od gospodarjeve varnosti, zato v vsakem beraču, ki potrka na vrata, vidijo konjederca, v vsakem  inozemcu vohuna, v vsakem akviziterju oznanjevalca krive vere.

Majhni psi se bojijo tudi velikih psov in se jih zato na daleč izogibajo. Včasih pa celo zalajajo nanje – izza plota.

Majhni psi imajo izostren voh, s katerim nemudoma zaznajo vsako spremembo v ozračju in takoj uganejo, kam piha veter.

Majhnim psom daleč nese, ker nikoli ne ščijejo proti vetru.

Majhni psi so prepričani da veliko majhnih pameti zaleže za eno veliko, zato jih nikoli ne slišiš reči: »Jaz mislim«, pač pa zmeraj: »Mi mislimo«

Majhni psi tudi lajajo v množini. Ne rečejo: »Jaz, Piki«, ali »Jaz, Floki«, pač pa »Mi, psi.«

Majhni psi zmeraj govorijo resnico. Če vprašaš majhnega psa, kaj je njegova resnica, ti bo odgovoril »Hov!« Če vprašaš drugega, boš slišal enak odgovor: »Hov!« – če tretjega:«Hov!«

»Hovhovhov!« – to je resnica majhnih psov.

Majhni psi so tudi za pravico. Njihova edina in najsvetejša pravica je dolžnost ubogati gospodarja.

Največja sreča za majhnega psa: imeti gospodarja, ki  medtem ko  tepe, včasih tudi malo poboža.

Največja nesreča: ostati brez gospodarja.

  • Share/Bookmark

Nepozabne počitnice

Sreda, Junij 2nd, 2010

Junij je že, prihaja poletje, čas počitnic. Tale zgodbica je od lani, lahko pa da tudi od predlani, ko še ni bilo gospodarske krize in smo si lahko privoščili kak teden dopusta tudi v ta boljšem hotelu in nam ni bilo treba ravno mrzlično razmišljati o tem, koliko nas bo stala večerja in pijača, kadar smo z gospo  šli  zvečer ven.

Kako bo pa z letošnjimi počitnicami, bomo pa še videli.

NEPOZABNE POČITNICE

 Ko mi je žena povedala, da ima prijatelja (ja, ljubimca, takoj sem vedel, koliko je ura!), sem jo za en teden odpeljal v Portorož, z obupno željo, da bi ji ga izbil iz glave, da bi ji dopovedal, kako zelo jo imam rad in kako zelo trpim zaradi njene nezvestobe. Vsak večer sem jo vodil v hotelsko restavracijo na večerjo ob vinu in svečah, od prodajalk cvetja, ki so hodile od mize do mize, sem kupoval in ji poklanjal rdeče in rumene rože (rdeče kot ljubezen, rumene kot ljubosumje), preigraval sem vse registre, trudil sem se biti sproščen, zabaven in duhovit, pa tudi romantičen, gledal sem ji v oči, jo prijemal za roke, obujal spomine na lepe trenutke, ki sva jih v 20 letih zakona preživala skupaj – in z grozo ugotavljal, da se moja žena teh trenutkov le zelo bledo spominja, pa da se ji sploh ne zdijo tako zelo lepi kakor meni. Ko sva se po večerji in sprehodu po obali vrnila v hotelsko sobo, sem jo hotel objeti in poljubiti, ona pa  me je nestrpno odrinila, brez besed odvlekla jogi iz svoje postelje (že prej sem ji moral obljubiti, da bom najel sobo z dvema ločenima posteljama), in si napravila ležišče zunaj na balkonu.

 Tako kot prvi večer je bilo tudi vse do konca najinih portoroških počitnic, v katerih naj bi si spet pridobil izgubljeno ljubezen svoje žene. Vse noči me je puščala samega v sobi in spala na balkonu. Takoj pa ko sva se vrnila domov,  je za tri dni izginila kot kafra, ne da bi mi povedala kam in s kom. To sem izvedel šele ko se je vrnila, mirno mi je priznala, da je bila s prijateljem v Rogaški slatini. Ko sem jo še vprašal, če je tudi tam spala na balkonu, mi je rekla, kaj pa ti misliš, seveda ne, vreme je bilo hladno in deževno, kdo pa v takem spi na balkonu, konec koncev pa sva bila v  privatni sobi in ne v hotelu,  in  tam balkona sploh ni bilo!

 Nakar se mi je strgal film, prevrnil sem mizo, zgrabil stol in ga treščil v sobno ogledalo, sesul televizor, strgal zavese s karnis, izpulil lestenec s stropa, razbil pa sem tudi nekaj vaz in keramične posode. Žena je poklicala 113, prišli so policaji in mi naložili 300€ kazni zaradi razgrajanja in ogrožanja žene. (Še dotaknil se je nisem, kaj šele udaril – je pa res, da ji je priletel v nogo kos razbite vaze.) Če pa bom  nadaljeval s takim početjem, so mi še zagrozili preden so šli, pa bom dobil tudi prepoved približevanja  in potem se lahko za nekaj časa kar izselim!

 Imel sem najboljši namen, da preživim z ženo sanjske in nepozabne počitnice v pristanišču rož. Končalo se je pa tako, kot se pač je. Če že ne sanjsko, pa vsekakor nepozabno. Teh počitnic zares ne bom nikoli pozabil. Kadarkoli se spomnim nanje, tudi sredi najbolj vročega poletja, me leden mraz strese do kosti.

  • Share/Bookmark

Čudovita Jugoslavija

Torek, Junij 1st, 2010

Bojte se človeka ene knjige! Bojte se človeka, ki prisega samo na Biblijo, Koran, Talmud,  Komunistični manifest, Prešernove Poezije , Zaratustro, Mein Kampf,  Relativnostno teorijo, Strojniški priročnik… Ki zna to eno knjigo na pamet in jo tudi drugim vsiljuje kot božji zakon, od tisoč in tisoč  drugih knjig pa se mu pa ne zdi vredno prebrati in poznati  ene same vrstice!

 Delam v antikvariatu, ves čas imam opravka s knjigami in ljudmi in tudi pri mojem delu mi gredo najbolj na živce ljudje, ki pridejo do mene s par knjigami ali celo z eno samo knjigo in bi radi s to revščino celo še kaj zaslužili! Zadnjič enkrat ko sem se ravno pripravljal da neham delati in grem domov, mi je uletela ena ženska s knjigo Čudovita Jugoslavija. Vprašala me je, koliko bi plačal zanjo in ko sem ji rekel da nič,  je bila kar malo užaljena, kar ni mogla verjeti, da tako velika in lepa knjiga s toliko lepimi slikami ne bi bila nič vredna, po njenem bi morala dobiti zanjo vsaj 10 ali 15€.  Predlagal sem ji menjavo, da vzame v zameno kakšen popularni roman, navodila za ženska ročna dela, kuharico ali kaj takega, pa ji tudi to ni bilo všeč. Knjigo je položila na mizo, rekoč da mi jo pusti zastonj in po tem  kako je to rekla in kako je zaprla vrata za sabo, mi je bilo jasno, da ne bo nikoli več prestopila praga moje štacune.

 Naslednji dan sem imel bolj malo strank in sem preganjal dolgčas z listanjem po knjigi Čudovita Jugoslavija. Tudi če ne štejem posnetkov spomenikov revoluciji in blokovskih naselij v glavnih mestih jugoslovanskih republik, je v knjigi res veliko lepih slik. Nič čudnega, Jugoslavija je bila slikovita dežela, na vsakem koraku so se ponujali raznovrstni fotografski motivi. To vem iz lastne izkušnje. Ko so  pred 30 leti moji vrstniki hipači  bluzili po Maroku, Indiji in Nepalu in so moji vrstniki hribolazci v triglavskih strminah sanjali o Andih in Himalaji, (razen Paklenice in Durmitorja jugoslovanskih hribov od Kolpe navzdol sploh poznali niso!),  sem  hodil po Gorskem Kotarju, Velebitu  (10 dni od Paklenice do Senja!), Sinjajevini, Bjelasici, Visočici, Treskavici  , Komovih, Šar planini,  namakal ožuljene noge in  preznojene nogavice v Vranskem, Blidinjem, Tikveškem in Dojranskem  in še v kakšnih manjših in bolj skritih jezerih, se vozil s splavi po Drini in Tari in s ciganskimi vozovi po Sandžaku in Kosovu, plašil črede svinj, ki so krulile po prašnih kolovozih odročnih mariovskih vasi, prijateljeval s pastirji (in se spogledoval s pastiricami), bedel z njimi pri ognjih in čuval črede pred volkovi, prenočeval v pastirskih kolibah  ali  na kupih sena pod milim nebom,  se na  ulcinjski plaži udeležil fantovske tekme v skoku v daljino z mesta (2.mesto med 20 nastopajočimi!), ugotavljal razliko med okusom srbskega  prebranca in makedonskega tavče gravčeja, in reševal domačo nalogo, ki  mi jo je naložila skupina Albancev v neki prizrenski kavarni: kaj bi bilo, če bi vsi Kosovci prišli v Slovenijo in vsi Slovenci na Kosovo. (Z odgovorom, da bi iz Slovenije najbrž nastalo Kosovo in iz Kosova Slovenija,  moji sogovorniki niso bili najbolj zadovoljni, toliko da me niso vrgli iz kavarne!)  Bil sem popotnik in ne turist, ponavadi niti fotoaparata nisem imel s sabo, če pa bi ga, bi naredil posnetkov za pet ali deset Čudovitih Jugoslavij.

 Ženske , ki mi je prinesla to  knjigo (slovenska izdaja iz l.1982, obseg 265 strani, veliki format), nisem opetnajstil, ta knjiga res nima  tržne vrednosti. Čudovite Jugoslavije pa itak ne bom prodajal,  ampak jo bom obdržal zase. Za spomin na čase, ko smo še imeli državo, ki  je bila  na šolskem globusu  vidna tudi s prostim očesom, državo,  ki je imela svojo  težo,  prostornino in površino,  ki je imela za povrh še lepo in prepoznavno ime,  ki je bila v političnem pogledu seveda diktatura, (ampak drugače sploh ni moglo biti, vse te različnosti in raznovrstnosti je lahko obdržal skupaj samo prosvetljeni diktator, to se je izkazalo potem, ko ga ni bilo več)

 Na osamosvojitvenem referendumu  konec decembra l.1990 sem glasoval proti odcepitvi Slovenije od Jugoslavije. Čez nekaj mesecev, ko sem na lastne oči in ušesa spremljal vojaška letala v nizkem preletu Gornjesavske doline, pa je tudi meni trdobučnežu  kapnilo, da je z Jugoslavijo nepreklicno konec. Država, ki je že tako zabredla, da jo  pred lastnim ljudstvom brani in ustrahuje njena lastna ljudska armada, je res zapravila že čisto vse šanse!

 Jugoslavija je zgodovina, zmeraj bolj tudi  mit in legenda.  Atlantida, Obljubljena dežela, Eldorado,  Indija Koromandija, Jugoslavija… Čudovita Jugoslavija.

  • Share/Bookmark