Trava, rože

Kadar pridem v   Ljubljano, se  včasih oglasim pri  sinu, ki skupaj s prijatelji študenti  stanuje v stari hiši z velikim vrtom v Trnovem. Tam sem celo zasedel eno garažo, ki ji rečem delavnica, čeprav v njej nič ne delam, ampak le kaj prekladam, še najraje pa posedam zunaj na vrtu, preberem časopis in se nastavljam soncu. Sploh pa  zdaj spomladi, ko je pognala nova trava in so se razcvetela sadna drevesa.

 Najemna pogodba  najemnika obvezuje, da razen za hišo skrbi tudi za vrt in živo mejo. Fantom sem zato  pripeljal staro motorno kosilnico, ki pa so jo že po nekaj košnjah zapacali, ker so  vlili vanjo napačno mešanico  bencina in motornega olja. Potem sem jim nabavil novo koso z vsem potrebnim priborom  (brusom,  rogom za vodo, klepačem), pa so jo, nevajeni ročne košnje (mestna deca pač!), hitro polomili ob krtinah in drevesnih koreninah.

 Zdaj šele sta  trava in   plevel prišla  na svoj račun, kar tekmovala  sta,  kdo  bo koga  in katerega bo več!  Mene ta klorofilna eksplozija na vrtu sploh ni motila, še všeč mi je bilo, godrnjal je pa  lastnik hiše, češ tako  se  pa nismo zmenili, to je džungla in ne vrt!

 Zaveznika sem dobil tam, kjer  bi  ga še najmanj pričakoval. Zadnjič  enkrat ko  sem ravno nekaj  nosil iz avta v  garažo, se je na pločniku pred hišo ustavila šarmantna stara gospa z  elegantnim  klobučkom na  glavi in navdušeno  vzkliknila: »Ah kako čudovit vrt imate, srečni ste lahko  da tukaj živite!«

 Vesel pohvale sem jo  povabil  naprej  in sva malo poklepetala.  Povedala mi  je, da živi v bližnjem  domu starostnikov  in  da  se vsako  dopoldne pred  kosilom malo  sprehodi  po Trnovem,  da se  naužije sonca in  nabere šopek rožic. Potožila je, da mora včasih  kar dosti prehoditi, da pride  do rož, saj  mora narediti  dva šopka – enega zase, drugega pa za na  oltarček domske kapelice. Pa  ne da  ji Trnovčani  ne bi  privoščili cvetja iz svojih vrtov. Vrtnic,  tulipanov, nageljnov, hortenzij in  azalej bi lahko  dobila, kolikor bi hotela.  A njej je  bolj  pri srcu travniško  cvetje: spominčice, ivanjščice, regratove rože…  Do tega  pa težko pride,  ker  travo povsod pokosijo,  še  preden sploh zrase.     

 Potem ko sem  ji med visoko travo na  vrtu  natrgal  za  polno  naročje rož in  sva še malo pošimfala čez  pridne Slovenčke in njih gladko ostrižene angleške tratice,  je  bil v domu  že čas za  kosilo in stara gospa se je  poslovila. Kar ni  se mi  nehala zahvaljevati  med  vrati, pa  še  en  očenaš  da bo  zvečer zmolila zame,  je  rekla.

 Ko mi bo lastnik hiše naslednjič spet kaj rekel o vrtu  in travi, bom imel  spet  nov izgovor,  zakaj je še nisem pokosil. V travi so tudi rože in  naj mi pove, kako naj  naredim, da bo trava pokošena in da bodo rože ostale. Stari gospe  sem  namreč  obljubil,  da  lahko kadarkoli spet pride ponje in dano besedo moram držati.

  • Share/Bookmark

11 odgovorov to “Trava, rože”

  1. sosedi komentira:

    Zakaj raje ne napišeš da se ne držiš enega in edinega dogovora, ki si ga zgleda imel z lastnikom. Človeku delaš “džunglo” iz vrta kljub temu da je urejanje vrta pogoj da si lahko sploh tam. Zakaj se temu vsak ki ti pozna sploh ne čudi, ker je to čisto tvoj stil. Tukaj imaš okoli bajte živ svinjak in zgleda da kamorkoli prideš delaš isto, samo svinjarijo in seveda to tako da ja komu na žulj stopiš. Standardno otepanje dela raje “gobcaš” o tem in navedeš 1000 razlogov kot pa da bi se držal pogodbe, poprijel za delo in naredil tako kot je treba.

  2. niko komentira:

    Kositi bi seveda moral, če je bil tak dogovor. Kositi ali pa mularijo priviti – očitno jim ni bilo do dela nič bolj kot tebi.

    Rože? Tiste avtohtone? Jaz kosim okrog hiše redno na pet ali šest dni (kakor dežek pusti in dovoli) in vedno imamo pokošeno, v šopih pa spominčice, mačehice, ivanjščice in vse, kar iz zemlje požene … celo solzice, zvončke (navadne in dvojne) … pač malo kolobarim in skrbim za šope rož, dokler se rože v enem šopu ne osemenijo … potem ta šop pokosim … da drugih mestih pa že cvetijo druge rože … seme je zasejano in ciklus se bo nadaljeval. Že leta dolgo mi sistem in avtohtone rože uspevajo.

    Je pa treba delati z modrostjo in nekaj ljubezni do lepote, ki jih narava daje.

    Kopiram in izpostavim tvoj tekst:
    “Zdaj šele sta trava in plevel prišla na svoj račun, kar tekmovala sta, kdo bo koga in katerega bo več! ”

    TOLE PA NI RAVNO IZJAVA LJUBITELJA ROŽ IN OKOLJA.

  3. Dajana komentira:

    ooooooooooooo šarmantna gospa! :) )))) Zavidam ti delo vrtnarja. Veš kaj naredi? Ti kosi travo, pazi, da boš ivanjščice in spominčice pustil, sem videla, da v mestih tako kosijo, da pustijo “kroge”, kjer so prav lepe rože- Fantom pa naroči, da odnesejo smeti. Kaj pa, če bi jim pokazal, kako se pravilno kosi, da ne uničijo orodja? Pa še nekaj, ne vem, od kod imajo v mestih idejo, da je treba imeti travo pokošeno na dva milimetra. A obstaja kakšen zakon??? V Angliji vem, da obstaja. Če bi jaz imela tisti vrt, bi pustila, da raste trava… A je kaj lepšega, kot pogled na visoko travo v maju?

    Lepo te pozdravljam in pridi nas kaj pogledat na Kato! ;)

  4. niko komentira:

    No, najmanj en praktični razlog za redno košnjo zanesljivo lahko navedem: PES, ki si ga navadil, da kakca na domači zelenici in ne po pločnikih in na sprehodih.
    V previsoki travi je iztrebek še videdi težko, pobrati in počediti pa še težje.

  5. etorkar komentira:

    Niko, nimam psa, če bi ga pa imel, bi pa imel še dodatni izgovor za to, da ne bi kosil : Trava mora biti visoka tudi zato, da se ne vidijo pasji kakci.

  6. niko komentira:

    In ko se mladoleten otrok, star dobri dve leti, igra na travniku okrog hiše, ki je njegovo igrišče, je naravnost sijajno, da odkrije skriti zaklad v travi, kajne?

    Sto ljudi, sto torkar čudi …

    Bom kar čistil in tebi prepustil Era … hehehe …

  7. etorkar komentira:

    Niko, živiva v različnih pogojih in razmerah in v skladu s tem tudi razmišljava in ravnava , tako kot se nama zdi najbolj prav. Torej imava oba prav. Če pa kdo od naju nima prav, pa tudi nič hudega.

  8. sosedi komentira:

    glede na to kakšen odnos ima ta človek do drugih bomo na podlagi tega “Najemna pogodba najemnika obvezuje, da razen za hišo skrbi tudi za vrt in živo mejo” kaj kmalu tukaj brali kakšen dopis ali kaj podobnega od lastnika objekta in seveda temu primeren odgovor etorkarja in potem bo spet jokanje kako je on dobr in prijazen in da ne ve zakaj se njemu to dogaja.

    nič novega, nič pretresljivega oz. celo pričakovano obnašanje etorkarja…

  9. etorkar komentira:

    Le zakaj bi se lastnik dopisoval z najemnikom, če mu kaj ni všeč, ali celo odgovarjal na njegove zajebantske bloge, ko pa lahko kadarkoli prekine pogodbo in ga postavi na cesto?!

  10. niko komentira:

    etorkar: stanje v družbi postane kritično, ko mora človek svojo dobroto razlagati z dejanji nesporazumevanja.
    Življenje pač ni koncert v filharmoniji, temveč je prej kolorit raznih zvokov in glasov v okolju. So pa ljudje, ki “koncertu” narave in duše ne znajo prisluhniti v naravi.

    In so ljudje, ki so včasih po nepotrebnem trmasti, ki včasih dokazujejo nepotrebno, ki včasih – izberi “in ne seri!”.

    … tri pike še vedno imajo svoj pomen, kar ti dobro veš, ko jih pišeš in morda malo manj dobro, ko jih bereš.

    :D

  11. sosedi komentira:

    “ko pa lahko kadarkoli prekine pogodbo in ga postavi na cesto?!” če bi bilo to res bi bilo prelepo za lastnika in seveda ti to dobro veš in tudi veš kaj mora vse naresti lastnik da se znebi iz svojega objekta nekoga kot si TI. Zelo na kratko: veliko dopisov in mogoče še posredovanje sodišča.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !