Češnje

V časopisu sem prebral, da letos ne bo češenj, pa tudi drugega sadja ne, ker je čez zimo pomrlo pol čebel, ki s prenašanjem cvetnega prahu skrbijo za sadno letino. Tale zgodbica je od lani, ko so češnje še bile:

                                       ČEŠNJE

Ko me je žena dala na čevelj, sem še celo leto smrkal in cmizdil, potem pa sem se počasi in po malem začel ozirati za drugimi ženskami.

Res zelo počasi in res zelo po malem. Pravzaprav bi rabil žensko samo v postelji. Kje drugje v hiši bi se jo hitro naveličal. Zjutraj bi ji še dal pol ure časa da skuha kavo, potem pa da zgine in se mi ne prikaže prej kot ob desetih zvečer.

Pa tudi v tej smeri se nič ne trudim, vse prepuščam naključju.Na primer zadnjič. V delavnico mi je uletela neka Marjanca, ki je uletavala že v prejšnjih časih, pa se nisem kaj dosti zmenil zanjo, ker se mi je zmeraj mudilo domov k ženi.

V delavnici sem pustil vse napol narejeno in jo peljal v bife na pijačo. Kar malo je otrpnila –  kar ni mogla verjeti, da sem kar naenkrat tako prijazen in da imam kar naenkrat toliko časa. Šele po drugem pivu se je toliko sprostila, da mi je povedala, kako se je popoldne sprehajala po Golovcu z enim zelo resnim starim gospodom, ki ji je na najbolj samotnem delu poti zelo resno ponudil 30€, če dvigne krilo in mu pokaže muco. In da se zdaj že ves dan sekira, ker mu ni ustregla. »Saj sem sama kriva, da se je tako spozabil. Neprevidno sem mu pojamrala, da sem brez službe in v stiski z denarjem, samo pomagati mi je hotel, kaj bi me pa stalo, če bi mu pokazala. Stari gospod bi bil zadovoljen, ker bi videl nekaj, kar najbrž že zelo dolgo ni videl, jaz pa tudi, ker bi zdajle imela 30€, kje pa danes še zaslužiš toliko denarja v pol minute?«

 Marjanca je potem govorila še o drugih stvareh, jaz pa sem jo le napol poslušal, saj sem ves čas mislil le na eno stvar.

Na koncu sem pa le rekel: »Marjanca, a greva na češnje?«

»Na češnje? Kam pa?«

»Tam zadaj za mojo delavnico je ena stara zapuščena hiša z zaraščenim vrtom in tam je ena češnja, na kateri je zdaj vse črno češenj, ki pa jih razen mene noben ne obira. Pa še jaz sem pobral samo tiste iz najspodnejših vej. A ni škoda da bi vse pojedli ptiči in črvi?«

»Kako bova pa to izvedla? A maš lojtro? A boš splezal gor?«

»Ne, jaz sem mislil da bi ti splezala gor in mi metala češnje dol.«

»A si zmešan? S to težo 80 kil! Pa v tej kikli!«

Pogledal sem pod mizo. Kot da ne bi vedel. Kot da ne bi vsega že prej videl. Kot da šele zdaj vidim, da ima kiklo samo do pol stegen.

»Super je!« sem rekel. »Kratka je in ne preozka. Super za na drevo. Ni boljše.«

 Splazila sva se skozi napol podrte planke na vrt in dvorišče za delavnico. Marjanca je spotoma odvrgla jopico, zbrcala salonarčke z nog, vmes nekajkrat  zavpila, ker so jo opekle koprive v nepokošeni travi, obesila torbico na leskov grm in se bosa in z rokami, uprtimi v boke razkoračila pred češnjo kot kakšna kmečka punčara. »Pa si res že vse taspodnje veje obral. Lojtro mi prinesi, če hočeš da grem gor.«

»Kakšno lojtro? Ni lojtre. Držal ti bom štuporamo.«

S hrbtom sem se prislonil k drevesu, prepletel sem prste na rokah, pa še malo sem se sklonil, da se me je Marjanca lahko oprijela okoli vratu in splezala name. No, splezala je samo napol, naprej ni šlo. Veje, vsaj tiste močne, ki bi zdržale njeno težo,  so bile še zmeraj previsoko, morala bi se okleniti debla in mi stopiti na ramo, če bi jih hotela doseči. Pa ni šlo. Ne zaradi njenih kil in let in tudi zaradi mojih ne. Ni šlo, ker sploh ni bilo treba, da bi šlo. Bilo je kot je bilo, bila sva kot sva bila, dobro je bilo tako kot je bilo, ni bilo nobene potrebe da bi bilo kako drugače. Ko mi je takole  stala na rokah in se z golima nogama pritiskala obme in sem skozi njeno lahno poletno krilce vdihaval bogate vonjave njenega naročja, so mi leta kar odtekla, takoj sem jih imel pol manj, celo uro bi jo lahko takole držal in stiskal k sebi.

 No, potem pa je Marjanci zazvonil telefon v torbici nekje na drugem koncu vrta, vsa vroča in potna je počasi zdrsnila skozi obroč mojih rok in se nalahno spustila na tla, se mi mimogrede še z licem  nežno podrgnila ob brado,  poravnala spodrecano krilo, si spet nataknila salonarčke,  in čeprav je telefon že dolgo in vztrajno zvonil, se ji ni čisto nič mudilo, prav počasi se je zibala v bokih, previdno stopajoč po travi, da je ne bi že spet opekle koprive. Tudi potem ko je aparat že izvlekla iz torbice,  je minilo še kar nekaj časa, da je pritisnila na gumb. »Ja, a že toliko da je ura, ja pa saj to ni mogoče , ja pa sem se najbrž res en malček zamudila,  ja koj bom , ja sem že na tvojih vratih, že zvonim, odpri mi…«

 Potem pa še meni  (napol v zadregi napol v smehu in že z druge strani ograje):  »Kaj sva pa sploh počela ves čas,  a veš da niti ene češnje nisem dala v usta, pridem drugič, če jih bo še kaj. Pa res najdi kakšno lojtro, a se ti ne zdi, da sva že malo prestara za štuporamo in plezanje po drevju?! No, ali pa še nisva, ti že ne, ti si še zelo pri močeh, najbrž pa sem jaz malo pretežka, hitro bo treba kaj ukreniti, češnje so že proti koncu, res bi bilo škoda, če bi jih pojedli črvi.«

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !