Sredi noči

Sredi noči se zbudiš in začutiš smrt v ustih. Smrt ima  lesen okus, okus po žaganju – če še ne veste, če je niste še nikoli okusili. Privadi se temu okusu, tako različnemu od okusa vina, ženskih ust, potice ki ti jo speče mama za rojstni dan.

Smrt ima okus po žaganju. Dobro da to veš. Dobro da si izkusil tudi to. Nisi je srečal, niti videl je nisi – a ti je vendar naježila kožo in posušila slino v ustih.

Najprej so bile sanje: v kot so te nagnali, kot psa so te zbrcali – potem si se pa zbudil. A strah te je bilo še zmeraj in v glavi ti je šumelo.

In to žaganje v ustih! Izpljuni ga, če ga moreš, poplakni ga z vodo, mlekom ali vinom. Naredi to, če moreš.

In zmoreš. Poplakneš. Izpljuneš. Ležeš nazaj v posteljo in se z odejo pokriješ čez glavo. Misliš na vino, ženska usta, na potico, ki ti jo bo spekla mama za rojstni dan.

A kaj ko se vrne. Ko se ti spet nabere žaganje v ustih. Ko se ti usta spet izsušijo. Ko se ti koža spet po kurje naježi. Ko ti spet zamezi mrzla vlaga med prsti. Postelja ni več toplo gnezdo  in hiša ni več varno zavetje. Kot mokra miš se zaviješ v odejo, ki te ne greje več in čakaš da bo ta velika mačka smrt šla mimo.

A ne gre. Pod odejo se ti zaleze, s šapo te obrača, da bi našla tvoj mehki trebuh, liže te, igra se s tabo kot mačka z mišjo. Si že ves polizan, si že ves mrzel in sluzast. Miš si, plen si.

Spet vstaneš in prižgeš luč. Spet greš v kopalnico in piješ vodo izpod pipe. Spet si z vodo umiješ obraz in izpiraš oči, da bi se vendar zbudil iz te more. Pogledaš se v ogledalo. Gledata se, iz oči v oči se gledata, ti in smrt. Samo da umakneš pogled, samo da stopiš nazaj – in po tebi bo.

Spet so te nagnali v kot, spet so te zbrcali – a za temi sanjami ni  več nobene budnosti, kamor bi se lahko rešil. Potreboval bi druge sanje, globlje sanje, sanje, v kateri te smrt ne bi našla. Veš da takih sanj ne bo. Sam si v tej votli kocki, nikamor ne moreš zbežati, nikogar poklicati na pomoč. Nič ne pomaga, sam boš moral opraviti s to živaljo. Nimaš izbire, samo to te lahko reši. Ali pa crkni.

Zakričiš. Udariš. Zgrabiš. Zlomiš.

Če bi v sredo, 1.decembra ob poltreh zjutraj pogledali skozi razsvetljeno okno v drugem nadstropju  hiše na  Ilirski 3, bi videli mladega moškega v razvlečeni pižami, ki sam poskakuje v sobi kot boksar v ringu in kriče zadaja udarce nevidnemu nasprotniku  pred seboj. Potem se izčrpan sesede na posteljo in ugasne luč.  Nekdo je zmagal in nekdo je bil poražen. Kdo, ne vemo. Tema je.

Črtico Sredi noči sem napisal že  pred veliko leti. Z mlado ženo in majhnim otrokom sem živel v majhnem blokovskem stanovanju na Jesenicah, delal sem na tri šihte kot topilec (šmelcer) pri  Martinovih pečeh v železarni, pisal sem novele za literarne revije, pa polemične članke za lokalni časopis, objavljal knjige, ustanavljal založbo, organiziral predavanja, pa še sem našel čas za družinske sprehode po Razgledni poti in pripovedovanje  pravljic sinčku za lahko noč.

Čez dan sem kar prekipeval  od zdravja in  moči in podjetnosti – ponoči pa so me pogosto tlačile more in žena me je velikokrat zbudila, ker sem v spanju škrtal z zobmi, stiskal pesti , govoril nerazumljive stvari, včasih pa celo vpil kot da me devajo iz kože.

Zdaj si mislim, da se mi je to dogajalo  najbrž  zato, ker se mi je  predobro godilo –  in ker v življenju itak ne more in ne sme biti vse samo dobro, so me slabe stvari počakale na koncu in mi nastavile zasedo ponoči v spanju, v sanjah.

Zadnje čase bolj malo spim in tudi sanjam bolj malo. Kadar pa le sanjam, imam ponavadi lepe sanje.  Da sedim pod palmo in gledam sončni zahod. Da plavam daleč navzdol po topli in bistri reki z belim kamenjem na dnu. Da sem nenadoma obogatel in da na kolodvoru delim denar med potnike, ki izstopajo iz vlaka.. Da je moj sin zabil gol na odločilni tekmi na svetovnem nogometnem prvenstvu. Da me ženska , ki me v resnici ne  mara več, spet ljubi. Da z avtom zletim s ceste in mehko pristanem na razcvetenem travniku.

More pa me tlačijo samo še podnevi.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Sredi noči”

  1. Se to sme, se ne sme, se sme, se ne sme … eh, naj bo …

    etorkar, ti tako dobro pišeš, da me vase posesa vsak tvoj tekst!

    No, pa sem rekla …

    .
    .
    .

    Bila sem že na meji med življenjem in smrtjo, in ne enkrat.

    Toda … nič se ni žagalo, ti prevarant! Hehe …

    V bistvu je bilo, kako naj rečem … mirno?

    Skratka, bil je labirint … in hodiš, hodiš, zmeraj bolj mavrično je …

    in potem … pride pokojna babica, te prime za roko in pelje nazaj!

    Moraš živeti, moraš živeti … vzklika in ne neha.

    Nisem se sama odločala za hojo po nitkah, da ne bo pomote,

    vedno “so me izgubljali” po narkozi, samo da bi se bala, to

    pa ne, sem jih še naprej opozorila, a mi niso verjeli, potem je pa bil cel

    hudič … saj pravim, mirno je, smrti se ni treba bati.

    Glede sanj … more ne poznam, sanje imam pa barvne … in kar je

    najlepše … več jih je na noč in zapomnim si jih.

    Bodi skrajno fajn … aja, pa še to … upam, da nimaš kaj proti,

    če te dodam med priljubljene … ;)

    Noč,

    Klavdija KIA Zbičajnik :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !