Ljubezen

—  Danes si mi po telefonu spet govorila o ljubezni, o tem, kako ne verjameš  več v ljubezen, ali nekaj takega. V kakšno ljubezen, v čigavo ljubezen ne verjameš?   22 let sem ti zmeraj kadar ti je padel sladkor v krvi,  ob vsaki uri dneva in noči, včasih tudi večkrat na dan in večkrat v eni noči,  nosil sladkano vodo v posteljo,  drobil kruh v mleko in  ti po žlicah nosil v usta, če nisi mogla sama držati kozarca ali žlice –  ti si me pa  izdala, prevarala in zapustila. In še potem, tudi potem ko si se (in to dobesedno!) zazidala pred mano, sem te še dolge mesece kot priden kužek čakal in se tresel od nestrpnosti, kdaj me boš poklicala ali potrkala na mojih vratih in se hotela vsaj pol ure prijazno pogovarjati z mano, če že drugega ne.

 Enkrat sem  že razsul zid, s katerim si pregradila najino hišo. To nisem naredil iz hudobije ali maščevanja, ampak iz nemoči in obupa. Prvič ko mi boš spet začela flancati o ljubezni,  bom ta zid spet stolkel s krampom in macolo. A to ne bo več iz obupa, zdaj imam  debelejšo  kožo, to bo iz čiste jeze in protesta. V zadnjih letih sem pri tvojih šolskih urah iz predmeta praktične ljubezni že tolikokrat klečal v kotu in jih že toliko dobil po glavi, da se mi ob besedi »ljubezen« iz tvojih ust lahko naredi samo še rdeče pred očmi.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !