Sever in jug

Severnjak sem. Rodil sem se na severu in živim na severu. Rad gledam zasnežene hribe  skozi belo cvetenje ledenih rož na oknih – rad imam pa tudi živopisno cvetje toplih krajev, lenobno sproščenost juga, omamno čutnost subtropskih noči.

Učili so me snažnosti, urejenosti, marljivosti in discipliniranosti – a v sebi nikoli  nisem mogel zatreti želje  po neredu, umazaniji, ležernosti in razpuščenosti, tako značilnim za življenje  na jugu.

Na severu živimo v zaklenjenih hišah in ograjenih vrtovih, ki jih čuvajo psi. Zgodaj vstajamo, ves dan služimo denar, zvečer gledamo televizijo, ponoči pa ne moremo spati, ker nas mučijo utrujenost živcev, praznota srca,  depresija in slaba  prebava. Hladni smo, obvladani in redkobesedni. Človeško bližino iščemo na internetnih forumih in  v ženitnih posredovalnicah,  in če zabredemo v težave se zažremo, zapijemo, zadrogiramo,  goltamo tablete,  iščemo psihiatra, se obesimo in skočimo pod vlak.

Južnjaki imajo hišna vrata in okna dan in noč na stežaj odprta, pozno hodijo spat in pozno vstajajo, obedujejo pod milim nebom na terasah in vrtovih, posedajo po hišnih pragih, se družijo in pogovarjajo. S tranzistorji v rokah se sprehajajo po parkih in poslušajo glasbo in športne prenose, kurijo ognje na obalah rek in morij, pojejo, plešejo, se ljubijo in prepirajo. Zgovorni so, spontani in čutni. Na ves glas se smejijo, če so veseli in jokajo, če so žalostni. Ne v dobrem ne v slabem niso nikoli sami, vse delijo z drugimi, zato pa jim je tudi vsako breme lažje in vsako veselje slajše.

Pošiljali so me v šolo, službo in v vojsko, rekli so mi rana ura zlata ura, daj cesarju kar je cesarjevega in ljubo doma kdor ga ima, a nič od tega nisem nikoli jemal zelo zares. Sem sicer nekako pognal korenine in ozelenel krošnje v tej neplodni severni zemlji, a celo te krošnje se z vsakim listom posebej obračajo proti soncu, proti jugu.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !